Razpraskana tišina, v njej: tišina", "mnogoglasna uvertura v tišino, ki se nikdar ne konča", "karkoli rečem, se s tišino prepoji", "življenje z gosto prepojiš tišino", "vsak je en ton septembrske tišine", "Nekdo je rekel: 'Tišina ima oči'", "na njih tišina jadra brez smeri", "Nevidni jezdeci v tišini" … Nimam prostora, da bi naštela vse tišine v Pogovorih z nikomer. Skoraj ni pesmi brez tišine. Dr. Alen Širca je o(b) Pogovorih z nikomer zapisal, da je lirična poezija "pogovor, v katerem gre do konca zares", "njene besede so izrečene v tišino, iz katere so prišle". Kako vi vidite to razmerje med pesniškim govorom (pogovarjanjem) in tišino?
"Vprašanje vseh vprašanj za pesnika. Zato ker tudi za človeka. Fizična tišina nosi jezik lirične pesmi, ki iz nje izvira, v njej odzvanja, vanjo ponika - in tišina se obarva z vselej drugačnimi barvami, z barvami vsake pesmi. Zvočnost je za liriko vitalnega pomena: nekako tako kot v svetlobi oživijo podobe na poslikanem oknu, oživljajo v zvokih pesmi pomeni besed. Vendar tišina ni samo ozadje, na katerem se zarisujejo zvoki, in nekakšen zvočni praelement, ki ga je mogoče na razne načine vpletati v ritmično gibanje pesmi, podobno kot na primer pavze v glasbeni tok skladbe. Tišina namreč ob tem ostaja izven našega dosega, je zmeraj nedotakljiva: ne le z glasom, ampak tudi z mislijo: je, kot da je ni, in vendar je. Čeprav je ne moremo prijeti, se je ves čas dotikamo. Ali še bolje: ona se nas ves čas dotika. Je pravi izvir in obenem nemoč jezika. Je prava govorica resničnosti, ki je nikoli ne moremo do konca prevesti v besede. Še več: tudi vse, kar povemo, v običajnem ali pesniškem jeziku, v resnici plava v njej.
Edino v tišini smo si vsi resnično enaki: vsak zase stojimo vsi pred neimenljivim
"Lirična poezija nastaja tedaj, kadar zmanjka besed, ker je to, kar doživljamo, pregosto, preživo, pregloboko … Tedaj nam pomeni ne zadostujejo, potrebujemo ritme, zvočne figure in podobe, ki vzgibljejo čute, spomin in domišljijo. Zahtevne, kompleksne tradicionalne oblike, njihovo subtilno prenavljanje in 'prevajanje v naš čas' …" To (še vedno Alen Širca) se mi zdi odlična razlaga za vedno nove rabe tradicionalnih oblik. Vam? Zakaj (vaša) moderna poezija potrebuje tradicionalne pesniške forme in načine?
(Lepo "reklamo" sem naredila spremnemu besedilu. Opravičujem se vam za odvzetje - anonimnega - avtorstva.) V sodobni slovenski poeziji je nekaj sonetistike, na vrhunskem nivoju pa verjetno pri samo nekaj avtorjih, pri vas, Jesihu … Kakšna pa so razmerja med sodobno slovensko sonetistiko, med vašo in Jesihovo na primer?
"Mislim, da sta to dva zelo različna svetova, kar govori v prid tezi o moči sonetne forme, o domala neizčrpnem bogastvu izrazov, ki ga ponuja ta navzven identična forma. Manjše variacije na ravni zunanje forme so pri tem zanemarljivega pomena. Sonet se očitno lahko prilagaja neverjetno različnim slogom, jezikovnim plastem, čustvenim tonalitetam, stopnjam intelektualne zahtevnosti ... Seveda pa je res, da ima smisel pisati sonete - pa tudi druge stroge forme, ki jih bralci poznajo in zato prepoznavajo njihove učinke -, samo če jih obvladaš, tako da delujejo 'naravno', se pravi skladno z namenom, če so dovolj dobro zgrajeni, da ni čutiti težav z gradnjo, in tako dosegajo želene učinke, kakršnikoli že so: čustveni, humorni, intelektualni ... Ker že omenjate Jesiha: z njim je povezana ena od - sicer bolj površinskih - spodbud za mojo sonetistiko. Pred desetletji je bil silno popularen ravno zaradi izvirne prenove soneta, ki je vrnila to obliko na veliko literarno prizorišče, v središče javnosti. Jesihu je gotovo šlo za avtorsko suvereno odmikanje od sheme, kritiki pa so površno poudarjali formalno pravilnost. To me je zmotilo; in tako sem si, disharmonični mladenič, klasični filolog z Novalisom in Gradnikom v duši in z mallarméjevskimi poetičnimi ideali v glavi, zadal, da bom pisal zares metrično pravilne sonete. In res sem jih: izdelal sem jih lege artis za celo knjigo (ob tem pa še nekaj drugih form). In potem je neki kritik napisal, da se takoj vidi, kako avtor ni vešč metrike soneta. Malo užaljeno, malo pa zmagoslavno sem se nasmehnil: tako rekoč karkoli bi mi lahko očital v imenu sodbe svojega okusa, lotil pa se je edine merljive (in kljub vsemu relativno manj pomembne) stvari v poeziji - in zgrešil tarčo. Neverjetno, a resnično: včasih so celo izkušnje s kritiki zabavne."
Ker sva že pri sodobni slovenski poeziji, v Smrti lirike? ste precej kritični do nje oziroma do prozaizacije in privatizacije ter angažiranosti te poezije. Ampak saj je bilo lirike, kot jo razumete vi, najbrž vedno malo in je prevladovala, recimo, literatura, ki izraža tisto, kar je mogoče izraziti z besedami? Je v tem smislu naš čas res bolj prozaičen?
"Literarna zgodovina je nedvomno polna najrazličnejših žanrov in oblik, in to v skoraj vseh obdobjih, čeprav je - vsaj tako je ostalo zapisano v kanonu spomina - prevladovala zdaj ta smer, zdaj ona, zdaj ta tematika, zdaj ona, zdaj racionalnost, zdaj čustvovanje. Literarna zgodovina je tudi zgodovina 'ogorčenih batalj', kot bi rekel Andrej Capuder, o tem, kaj je prava poezija v vsakokratnem 'našem' času ali pa kar vedno. Vse to je pač očitno dinamična zgodovinska realnost, ki se samo modificira, dejansko pa ves čas ostaja. Mislim pa, da je naš čas v nekaterih stvareh vendarle precej poseben. Poezija našega časa - zdaj govorim o prevladujoči družbeno oziroma institucionalno uveljavljeni poeziji - je del teh posebnosti, ki zadevajo zlasti človekovo dojemanje samega sebe in odnos do celotne resničnosti. Značilno je že to, da se precej radikalne antropološke spremembe ne izražajo v razvidni in argumentirani filozofski obliki ali v jasnem ideološkem diskurzu, temveč se uveljavljajo na način domnevno 'edine mogoče' in zato 'samoumevne' prakse, ki jo pospremljata znanstvena argumentacija in iz nje izhajajoče formalistično mišljenje, ki nezadržno prodira na čisto vsa področja. Na podlagi statistike se merita na primer sreča otrok ali človeška svoboda; tisto, kar ni kompatibilno z modelnimi shemami raziskovalnih projektov, preprosto ne obstaja. Niti kot problem. Tako je na primer postalo v 'resni kulturi' docela brezpredmetno vprašanje življenjskega smisla, podobno problem smrti, vedno bolj se to dogaja tudi z vprašanjem, kaj je človek. Torej z vprašanjem: kaj sploh sem. Značilno: bolj ko je nejasno in celo nepomembno, kaj je človek, bolj nadrobno in ideološko nasilno se uveljavljajo tako imenovane človekove pravice.
Formalistično mišljenje nezadržno prodira na čisto vsa področja. Na podlagi statistike se merita na primer sreča otrok ali človeška svoboda
Kaj je človek, je bila vedno uganka. Bolj ali manj v vseh časih pa je bila to najpomembnejša uganka (kakorkoli že so nanjo odgovarjali). Zdi se mi, da je danes, prav nasprotno, to za 'resno kulturo' vse bolj demodirana trivialnost. In poezija pač vedno živi v obzorju svojega časa. Privatistična in tako ali drugače angažirana literatura se kratkovidno (in včasih tudi koristoljubno) giblje znotraj koordinat teh naivnih, a tudi brezobzirnih antropoloških predstav, katerih posledice je sicer težko predvideti, vse bolj pa se bojim, da bodo težke. To je glavni razlog moje kritičnosti.
Etična moč poezije je (bila) v tem, da ohranja pri življenju uganko: kaj je človek. V tem zadeva vsakega človeka. In ohranja dostojanstvo vsakega človeka (tudi tistega, ki je ne bere). Izjemno je to izrazil sodobni argentinski pesnik Hugo Mujica v pesmi Slutnja: Veter in odsotnost to naznanjata:/noč ni to, da ne vidimo, je videti noč."
Etična moč poezije je (bila) v tem, da ohranja pri življenju uganko: kaj je človek. V tem zadeva vsakega človeka. In ohranja dostojanstvo vsakega človeka (tudi tistega, ki je ne bere)
Tako kot potrebujemo, kadar zmanjka besed, ritme, zvočne figure in (pesniške) podobe, potrebujemo tudi drugo, nebesedno umetnost, se zdi. V vaši galeriji so Bach, Botticelli, Händel, Bruegel, Pärt … - in te nebesedne slike ste poskusili izraziti z besedami?
"Izraziti ima v tem primeru zelo širok pomen. Lirična poezija v večji meri kot druge oblike jezika prevaja neposreden stik z resničnostjo ali, bolje, vabi k vzpostavitvi takšnega stika. Čeprav z resničnostjo seveda že ves čas smo v stiku, nam pesem morda lahko pomaga, da to močneje doživimo, da prodremo globlje vanjo, kot bi morda rekel Yves Bonnefoy. Tudi ko gre za srečevanje z drugimi oblikami umetnosti. Umetnine so točke, na katerih lahko doživljamo enotno resničnost vsega (to je globok uvid psihologa Ericha Neumanna): v teh 'velikih doživljajih' se ves čas šibko tleče občutje razžari in lahko silovito stopnjevano izkusimo to, da smo. Moje pesmi, posvečene davnim in sodobnim umetninam, so, recimo, poskus, da bi z besedami razpihal žerjavico, ki je ostala v meni po velikih izkušnjah z njimi - in to ponudil tudi drugim."
Na koncu se pogovarjate s klasiki slovenske pesniške modernosti, Voduškom, Kocbekom in Strnišo. "Stoletje ni zardelo: polno krast/se občuduje v ogledalu epopej,/ ljudje pa v sveti grozi so balast,/odvržen v gluhem Rogu,/ a on središče je noči, otožni čarodej./ Ki se vrti v vse bolj pijanem krogu …" Tako ste, se zdi, izpisali portret Edvarda Kocbeka. Sklepam, da zato, ker vam je kot pesnik blizu. A tudi v poezijo ste spustili njegovo "tovarišijo". Kako pa uravnavate/ločujete pesnika in misleca/politika? Zdi se, da zgodbe Kocbek po Kocbeku kar noče biti konec …
"Te pesmi iz dodatka (Paralipomena: tu in zdaj) so posvečene avtorjem, ki sem jih obravnaval tudi v omenjeni knjigi Smrt lirike?, in sicer kot izvrstne, pomembne pesnike (klasike), ki pa jih literarna veda nekritično obravnava kot lirike (lirika seveda ni kvalitativna oznaka, ampak zvrstna), čeprav je to vprašanje mnogo bolj zapleteno. Tam jih obravnavam v razdelku z naslovom Mimohodi, ker sicer zelo spoštujem njihovo poezijo, niso pa posebej blizu mojemu poetičnemu občutenju. V Pogovorih z nikomer pesniško polemiziram z njimi na ta način, da vsakomur posvetim pesem, ki posnema njegov slog, vključuje citate ali polcitate iz njegovih pesmi, jih predeluje, zasukava, tudi zadržano parodira in naslavlja nanj kritična poetološka vprašanja. Če je v pesmi Vrtiljak jaza politika, je zato, ker je pač tudi v Kocbekovi poeziji, vsaj v dobršnem delu njegovih pomembnih pesmi. Če sam ni ločeval svoje (sporne) politične in (nesporne) pesniške dejavnosti v sebi, je tudi jaz ne morem, če se mu hočem približati."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
