(INTERVJU) Damir Globočnik: Prej ali slej se bo izkazalo, da je Prešernov portret iz zbirke zagrebškega muzeja serijsko delo

Ste dvakratni doktor, umetnostne zgodovine in zgodovine. Vaš prvi doktorat je bil posvečen podobam Franceta Prešerna v slovenski likovni umetnosti. Pregledali ste pesnikove portrete, ilustracije, karikature od 1850. do konca 20. stoletja, pa tudi opuse upodabljevalcev Prešerna, med njimi zlasti Franza Kurza zum Thurn und Goldenstein. Ta čas je aktualno odkritje umetnostnega zgodovinarja Ferdinanda Šerbelja v Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu. Kako ocenjujete najdbo "Portreta plavokosog muškarca" - Prešerna, iz sredine 19. stoletja, kot prvi strokovnjak in raziskovalec upodobitev Prešerna?

"Pri preučevanju upodobitev pesnika Prešerna, ilustracij njegovih pesmi in drugih likovnih oblik poveličevanja Prešernovega pomena v določenem zgodovinskem trenutku me je v prvi vrsti zanimalo, kako so se naši predniki spopadali s tem vprašanjem oziroma kako so iskali najbolj primerno pesnikovo podobo, ki ne samo da je podobna po dokumentarni plati, ampak služi tudi poveličevanju pesnika. Tema je mnogo bolj pestra in zanimiva, kot se zdi na prvi pogled. Prešernov pomen je sčasoma naraščal, zato je bilo treba najti tudi primerne upodobitve za opremo ponatisa njegovih poezij, za različne slovesnosti, za javni spomenik in tako dalje. Že pred mano so že drugi zelo natančno raziskali možnosti obstoja portreta, ki bi bil bolj verodostojen, kot je Goldensteinov posthumni portret iz leta 1850. Takšnega portreta ni, kajti če bi bil, bi se najbrž oglasil njegov avtor ali pa lastnik, saj Prešeren že od konca 19. stoletja velja za največjega slovenskega pesnika in slovenski simbol. Ta portret, ki je v zbirki Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu, pa je po vsej verjetnosti kopija, ki je nastala okrog leta 1900. Ob praznovanju stoletnice Prešernovega rojstva in ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani septembra 1905 so se namreč zganili tudi podjetni trgovci in založniki. Tako je v tem času nastala serija odlitkov Prešernovega kipca, velika tiskana reprodukcija Prešerna pred rojstno hišo v Vrbi, pa tudi miniaturne kopije Goldensteinovega portreta. Da gre za serijsko delo, sicer naslikano s slikarskimi sredstvi, pa se bo prej ali slej izkazalo, saj se bo najbrž pojavil še kakšen lastnik enake slike. Na okvirju te slike je mogoče opaziti na spodnjem delu dve luknjici, na tem mestu je bila pritrjena ploščica z imenom France Prešeren. Pri portretu v Zagrebu je ta ploščica odpadla, tako da niso vedeli, da gre za Prešerna, to pa je torej manjše odkritje. Ne govorim čisto na pamet, saj sem pred okrog dvema desetletjema pri zbiralcu iz Smokuča videl podobno sliko, ki pa je imela ploščico z napisom."

Kako podoba označuje lik in delo, kako literarni kanon? Kako je likovna umetnost korespondirala z veličino pesniškega genija Prešerna? To je zahtevna tema za prešernoslovje, posebej zato, ker ga za časa življenja ni nihče portretiral. Goldenstein je Prešerna narisal po spominu. 1835. je prišel v Ljubljano; kako je poznal Prešerna? Zakaj naročilo za portret Prešerna prav njemu? In ta portret ni nikogar zadovoljil, kot tudi kasnejše upodobitve ne.

"Goldenstein je bil ljubljanski slikar nemškega rodu, ki je v Ljubljano prišel za učitelja risanja in slikanja na Mahrovi trgovski šoli. Hitro se je uveljavil tudi kot cerkveni slikar, pri slikanju za cerkvene naročnike je posegal tudi po tedaj modernih, aktualnih rešitvah nazarenskega slikarstva. Slikal je hitro, vzrok naj bi bila številna družina, ki jo je moral preživljati. Pomembno je tudi njegovo scenografsko delo, saj spada med začetnike scenografije na slovenskih tleh. Izdelal je obsežno zbirko vedut slovenskih krajev, pravzaprav se je s portretom ukvarjal še najmanj. Portret Prešerna je naslikal samoiniciativno, nepolno leto po Prešernovi smrti. Pesnika je dobro poznal, saj sta bila nekaj let oba včlanjena v družbo ljubljanskih ponočnjakov, imenovano Muzikalično humoristično društvo, ki pa je zamrlo leta 1844. Dve leti pozneje se je Prešeren preselil v Kranj, tako da se zadnja leta Prešernovega življenja najbrž nista več družila. Prvi notici o portretu sta takoj po nastanku objavila ljubljanska časnika Laibacher Zeitung in Novice, ki so zapisale, da je portret zelo podoben pesniku. Portret je kupil Prešernov znanec in častilec, cestnogradbeni inženir Fran Potočnik, ki pa je menil, da gre za kvalitetno naslikan portret, podoben Prešernu, vendar je pesnik preveč cmerav. Portretna podobnost je torej velika, vendar je v portretu zajet nepravi psihološki izraz. Potem je pomembno še vedeti, da je bil ta portret širši javnosti skoraj do konca 19. stoletja neznan. Potočnik je bil leta 1851 prestavljen v Galicijo, zato je portret izročil v varstvo uredniku Novic dr. Janezu Bleiweisu, ta mu ga je vrnil leta 1869, leta 1883 pa je Potočnik portret podaril tedaj vodilnemu prešernoslovcu Franu Levcu. Portret je bil prvič reproduciran v Prešernovem albumu leta 1900 na črno-beli reprodukciji, prej pa je bil nekajkrat objavljen v obliki grafične reprodukcije, torej v risbi, na primer leta 1891 v veliki enciklopediji Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Slikar, ki je okrog leta 1900 serijsko naslikal kopije Goldensteinovega portreta, kot je ta iz Zagreba, je najbrž imel za vzor eno od teh reprodukcij, s čimer si lahko razložimo tudi vse razlike z Goldensteinovim portretom iz leta 1850."

Prešernova fotografija?

Veliko je bilo dilem, ali je Prešernov sodobnik Matevž Langus, kot Prešernov rojak iz Kamne Gorice, kdaj upodobil Prešerna, ki je občudoval njegov portret Primičeve Julije. Niti na mrtvaškem odru ga ni upodobil, čeprav je bila to navada tedaj. Anton Aškerc je ob stoletnici rojstva Franceta Prešerna objavil delo Matevža Langusa - Prešerna v mladih letih. Ta risba je veljala za Prešernov portret do odkritja, da gre dejansko za Langusov avtoportret. Skratka, zelo razgibano, vznemirljivo poglavje je iskanje prave Prešernove podobe. Očitno do danes.

"Langus je kot Prešernov znanec in slikar, ki je delal predvsem za slovenske naročnike, veljal za najbolj verjetnega umetnika, ki bi lahko naslikal pesnika. Sicer pa so možnost obstoja avtentičnega Prešernovega portreta preverjali v opusih malone vseh slikarjev, ki so delovali v Ljubljani v Prešernovem času. Aškerc je v omenjenem Prešernovem albumu leta 1900, to je bila slavnostna številka Ljubljanskega zvona, objavil tudi Langusovo risbo mladega moža v profilu, ki naj bi bil Prešeren. Pritrdili so mu tudi Prešernova hčerka Ernestina Jelovšek, njen stric in nekateri drugi. Ta risba je do leta 1925 veljala za avtentično Prešernovo upodobitev, po njej se je na primer zgledoval Elko Justin. Leta 1925 pa so na razstavi portretnega slikarstva na Slovenskem pravzaprav ugotovili, da gre za Langusov avtoportret. Prešerna in Primičevo Julijo so iskali tudi na Langusovi poslikavi cerkve na Šmarni gori, kjer naj bi bila naslikana kot romar in romarica. Pri upodabljanju Prešerna ne gre samo za zgledovanje po Goldensteinu. V prvem ponatisu Poezij leta 1866 je bila objavljena risba mladega pesnika, ki je fiziognomično povsem različna in so jo kasneje pogosto posnemali. Drugačna je tudi prva kiparska upodobitev avtorja Franca Zajca iz istega časa. Odlitek tega kipa je danes pred Prešernovo hišo v Vrbi. Kasneje so risali portrete na podlagi številnih opisov Prešernovega telesnega videza, pa s pomočjo vživljanja v njegove pesmi, izdelovali so torej nekakšne fotorobote. Kot rečeno, je tema zelo široka in pestra."

Čaščenje pomembneža zahteva avtentično podobo, tega pri Prešernu nimamo. Čeprav bi v 19. stoletju bilo to nujno - v romantičnem, veličastnem slogu. Tudi fotografija bi lahko obstajala, če bi ga denimo Janez Puhar fotografiral. Res neverjetno vprašanje?

"Najbolj v duhu romantike je zasnovano kiparsko poprsje, ki ga je v devetdesetih letih 19. stoletja izdelal kipar Alojzij Gangl. Mišljeno je bilo za javni spomenik pred Narodnim domom v Ljubljani, kar naj bi preprečil kiparjev spor z liberalnim prvakom. Gangl je prijateljeval s Prešernovo hčerko Ernestino Jelovšek in je v portret vnesel tudi nekaj njenih portretnih potez. O možnosti obstoja Prešernove fotografije so začeli ugibati že pred drugo svetovno vojno. Natančno so pregledali vse fotografije pri potomcih Prešernovih sorodnikov in znancev. Najbolj zanimiva naj bi bila fotografija družine Auersperg, na kateri naj bi bil poleg mladega grofa Aleksandra Auersperga dijak filozofije Prešeren. Grof Auersperg je objavljal pesmi pod psevdonimom Anastazij Grün in slovel kot veliki nemški meščanski pesnik. Prešernova slava je začela naraščati od šestdesetih let 19. stoletja dalje, ko so se zanj zavzeli mladoslovenci, medtem ko so staroslovenci slavili Valentina Vodnika. Auersperg pa nikoli ni pozabil na naklonjenost, ki mu jo je izkazal Prešeren. Vse glede fotografij so bila ugibanja. Bolj kot Janez Puhar bi bil za izdelavo fotografskega portreta primeren kakšen od potujočih fotografov, ki so se selili iz enega mesta v drugo. Vendar takšne fotografije ni. Ne nazadnje se Prešeren kljub večkratnim nagovarjanjem nikoli ni odločil, da bi dal izdelati svoj slikarski portret."

Politična karikatura in satirični listi

Vaše drugo področje doktorskega raziskovanja sta karikatura in satirična periodika. Kot pomožna zgodovinska vira ste ju raziskovali. V luči aktualne razstave Hinka Smrekarja v Narodni galeriji bi bilo zanimivo vedeti, kaj vse ste vi sami raziskali o našem pionirju satirične risbe. Letos je izšla vaša knjiga Hinko Smrekar - Kratek oris življenja in dela pri založbi Srp.

"Na prvi pogled gre za povsem drugačno področje, v bistvu pa so me vedno zanimala področja, pri katerih se umetnostna zgodovina povezuje s kulturno in politično zgodovino, vprašanja, kaj nam na primer lahko likovna dela odkrijejo o delovanju, mišljenju naših prednikov, torej vprašanja, ki niso strogo umetnostnozgodovinska. Zato karikature, Prešeren, javni spomeniki in druge teme. Večina mojih objav o karikaturi je nastala na podlagi iskanja vsebinskih ozadij posameznih karikatur, pojasnjevanja okoliščin, v katerih so nastale. Pri politični karikaturi in satiričnih listih gre pogosto za politične boje med raznimi strankami. Zato je to tema, ki nikoli ni dolgočasna in je zanimiva tudi za zgodovinsko stroko. Hinko Smrekar pa je kot največji karikaturist prve polovice 20. stoletja, kot prvi, ki je uvedel vrhunsko portretno karikaturo v slovenski prostor, in kot avtor samosvojega izraznega sveta nedvomno najbolj zanimiv umetnik. Več kot dvajset let sem se občasno srečeval z njegovim delom, pisal o posameznih sklopih njegovega opusa. Po snemanju Smrekarjevega portreta, ki ga je za RTV Slovenija pripravila Cvetka Bevc, pa sem se odločil, da imam zbranega dovolj za knjigo, ki je izšla letos spomladi. Ker je bil Smrekar izjemen mož, je tudi ta knjiga, po mojem mnenju, vsaj med mojimi knjižnimi izdelki, naletela na nadpovprečno dober sprejem."

Kaj je po vaše v Smrekarjevem opusu najbolj prebojno, pionirsko, radikalno?

"Smrekar je kot umetnik zanimiv na več ravneh. Bil je izjemen karikaturist, spada med začetnike moderne knjižne in revijalne ilustracije, umetniške grafike, stripa. Prvi se je načrtno ukvarjal z raznimi področji, med drugim z reklamno risbo, erotično motiviko, risal pa je tudi realistična dela. Z likovnim delom se je preživljal, zato je imel na voljo razne likovne programe. Kot karikaturist je bil malone edini, ki je risal karikature brez naročila. Razstavljal jih je po ljubljanskih izložbah. Deloval je tudi kot publicist. Poleg več spominov na prijateljstvo s pisateljem Ivanom Cankarjem je objavljal tudi recenzije razstav, pesmi, črtice, razne polemike, krajšo dramo. To pa bo moj naslednji knjižni projekt, namreč izdaja vseh Smrekarjevih besedil. Knjigo oblikuje Ciril Horjak, ki je lansko leto vpisal doktorat o Hinku Smrekarju in zbral veliko slikovnega gradiva tudi pri privatnih zbiralcih. Skratka, pri Smrekarju je mogoče govoriti o vsestranski umetniški osebnosti. Dovolj zgovorna pa je tudi njegova življenjska pot, od poskusa preboja iz proletarskega okolja, v katerem je bil rojen, do tragične smrti pod streli italijanskih okupatorjev v Gramozni jami oktobra 1942."

Ste kaj sodelovali pri razstavi v Narodni galeriji, glede na to, da ste eden največjih poznavalcev njegovega opusa? To pravi tudi Ciril Horjak. Kako sodoben je bil Smrekar, kaže njegova lucidna kritika kapitalizma, malomeščanščine, razčlovečenosti in nasilja. Kaj vas najbolj fascinira pri njegovih pionirstvih?

"Pri razstavi v Narodni galeriji nisem sodeloval oziroma me niso povabili k sodelovanju. Razstava oziroma njen prvi del sta imenitna. Iz sicer obsežnih kataloga razstave in kataloga vseh dokumentiranih in evidentiranih del pa se vidi, da ima ta projekt Narodne galerije bolj 'enodružinski' značaj. Zato se bodo našle mnoge napake in pomanjkljivosti. Smrekar bi si zaslužil interpretacijo iz različnih pogledov. Zanimiv je namreč za zgodovinarje in politične zgodovinarje, ki pogosto uporabljajo njegove karikature za ilustracijo časa. Risal je simbolne figure, ki zaznamujejo tipičnega Slovenca, to je Kranjski Janez ali Slovenka v narodni noši, na kar je prva opozorila Alenka Puhar v knjigi Slovenski avtoportret. Dodatno bi veljalo preučiti njegovo risarsko oziroma slikarsko tehniko, pa psihične težave, o katerih je sam večkrat pisal ... Mnoga vprašanja so bila že zastavljena, razstava v Narodni galeriji pa bi bila lahko priložnost, da bi nanje razni strokovnjaki poiskali tudi odgovore."

Kakšna je risba "najboljšega slovenskega risarja, kar jih je kdaj bilo", kot so zapisali o Smrekarju?

"Smrekarjeva risba se je sčasoma spreminjala, prilagajala konkretni risarski nalogi. Opazno pa je, da je po šolanju na Dunaju, kamor je sicer prišel kot študent prava, nato pa se je prepisal na tečaj risanja pri Avstrijskem muzeju za industrijo in obrt, zelo hitro napredoval. Dohitel je svoje vrstnike, člane danes znamenitega društva Vesna, Gvidona Birolle, Maksima Gasparija in Sašo Šantla. Smrekar in Gaspari sta skoraj leto dni skupaj prebila v Münchnu, kjer sta se izobraževala v raznih privatnih šolah in tečajih. Od tam izvira najbrž tudi značilna risarsko-slikarska tehnika, ki jo je kasneje pri narodopisni motiviki uporabljal Gaspari. Smrekar je bil v slikarstvu manj uspešen kot v risbi. Njegova risba je skoraj vselej virtuozna. Večino stvari je narisal na pamet, brez modelov. Seveda pa je za tem tičalo veliko dela. Ivan Cankar je zato nekoč, ko je Smrekarja zaman skušal zvabiti v gostilno, dejal nekako takole: Vse sorte norcev sem že videl, a takega, ki bi venomer delal, pa še ne."

Ste kustos v Gorenjskem muzeju v Kranju, na vaše delo je močno vplival vaš mentor dr. Cene Avguštin. V čem vas je najbolj zaznamoval?

"Umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin je bil moj mentor pri pripravništvu v muzeju in nato dober prijatelj. Cenim ga kot izjemnega strokovnjaka in človeka. Bolj kot kakšen konkreten napotek je bil tedaj zame pomemben njegov zgled, saj se je ukvarjal s preučevanjem razvoja srednjeveških mest na Slovenskem in obenem kot priljubljeni kritik spremljal razstave sodobnih likovnih umetnikov. Videl sem, da je to mogoče, da ti zato nikoli ni dolgčas. Zaradi tega zgleda sem po mojem danes prav tu, z vsemi temi temami in izzivi ..."