(INTERVJU) Karen Kamenšek, dobitnica grammyja: Iščem relevantnost v "zdaj"

Za kar dva svoja velika operna debuta je bila visoko nagrajena. Za londonsko premiero opere Philipa Glassa Akhnaten je dobila prestižno nagrado Laurencea Olivierja, za debut v Metropolitanski operi 2019. v New Yorku pa pred dnevi grammyja za najboljši posnetek nove operne produkcije. Opero o faraonu Ehnatonu, ki jo izvajajo v egipčanskem, hebrejskem in akadskem jeziku, pa malce tudi v angleščini, je Kamenškova premierno dirigirala 2017. v Angleški nacionalni operi in tedaj je z ekipo na čelu z režiserjem Phelimom McDermottom, ki je ekspresivno uprizoritev zasnoval s svojo gledališko kompanijo Improbable Theater, prejela najprestižnejšo nagrado za odrsko ustvarjanje na Otoku v kategoriji klasična opera. Pogovor z dirigentko, ki ima ta čas nenavadno gnečo z intervjuji, kot pravi, je potekal spletno.

Najprej iskrene čestitke za izjemno priznanje. Ste zagotovo prva umetnica slovenskih korenin s tem izjemnim mednarodnim priznanjem, pravzaprav z obema - grammyjem in olivierjem.

"Hvala, zelo sem počaščena nad obema velikima priznanjema."

Kako gledate danes z distance na vašo mariborsko sezono 2007/2008 v Operi SNG Maribor? Nekateri vaši glasbeni kolegi iz Maribora so vam te dni na facebooku prisrčno čestitali, spominjajo se vas z velikim spoštovanjem.

"Zelo sem vesela čestitk mariborskih kolegov, ki se me spominjajo v lepem, predvsem koncertnega mojstra Saše Olenjuka, ki se je vedno odločil za veslanje profesionalnega čolna v isti smeri, kot sem se odločala jaz. Zelo me ganeta njegova nenehna podpora in prijateljstvo."

Vaše globinsko poznavanje Philipa Glassa in poznanstvo z njim segata že leta nazaj. Kaj vas je ta repetitivna, izjemna glasba, ki ji je blizu izročilo ljudske glasbe, vznemirila, da ste danes ena največjih poznavalk in razširjevalk te glasbe? Neverjeten uspeh je prejeti za isto delo kar dve prestižni nagradi, kar dokazuje globok uvid v opus in vaše izjemno poznavanje tega kompleksnega sodobnega opusa.

"Imate prav glede bližine Glassove glasbe s folklornimi elementi. Pravzaprav je folklorni element v Philipovi glasbi tisti, ki me je najprej navdušil. Glasbo Ravija Shankarja (indijskega sitarista in skladatelja) sem odkrivala hkrati z odkrivanjem Glassa in nisem bila presenečena, ko sem izvedel, da sta bila umetniška sodelavca in draga prijatelja. Prepričana sem, da je zaradi moje ljubezni do tradicionalne glasbe Balkana in moje zgodnje izpostavljenosti tej glasbi v moji slovenski družini postalo povsem jasno, da mi bodo všeč indijska klasična glasba, keltska in galska glasba, pa tudi Philip Glass. Pravzaprav, po mojem mnenju imajo vsi skladatelji v svojem delu nekaj folklorne barve ..., to je zavezujoč človeški element, četudi je samo pulzirajoči bit. Vsi imamo utripajoče srce, kajne?"

Glasbene institucije danes ne smejo biti muzeji, zato vaš angažma pri uvrščanju sodobne glasbe na repertoarje, kajne?

"Seveda! Glasba je živahna, živa umetniška oblika in je tako ogledalo za našo družbo zdaj, kot je bila skozi stoletja. Tudi najstarejši in najzgodnejši gledališki komadi se dotikajo tem in bojev, ki so sodobni, zato imam rada tudi sodobne in moderne produkcije starih standardov. Definitivno nisem purist. Iščem relevantnost v 'zdaj'. Naš Akhnaten (Ehnaton) odlično prepleta moderno s tradicionalnim na odru."

Ganljivo je bilo na neposredni kinematografski projekciji Akhnatena iz MET-a v Cineplexxu v Mariboru. Publika je bila množična in ploskali smo vam kot na živem dogodku. Zelo si vas želimo spet videti kdaj v Sloveniji. Obstajajo kake možnosti, dogovori?

"Projekcija je bila zame neverjeten dan, ker sem vedela, da smo dosegli na stotine tisoč ljudi hkrati! V danem trenutku poskusiš narediti najboljše in ne razmišljati o globalnem toku. Toda tri dni po oddaji v živo sem veliko spala. Popolna dekompresija. Navdušilo me je, da je Maribor mesto, ki je lahko predvajalo prenos v živo in ne z zamudo (v mnogih državah so bile težave s časovnim pasom). Vem, da je bilo trideset članov moje družine in velik krog prijateljev tisti dan v mariborskem kinu in da so ploskali kot nori!

Seveda sem odprta za nastop v Sloveniji kadarkoli, če me povabijo in če moj koledar dopušča."

Doslej ste delali že v eminentnih operah kot umetniška direktorica od Hannovra, Hamburga, Freiburga, Maribora ...

"Če sem natančna, sem bila glasbena direktorica samo v Hannovru, Freiburgu in Mariboru. V Wiener Volksoper/Dunajski ljudski operi sem bila prva kapelmojstrica, v Hamburgu pa 'Stellvertretende GMD' - koncertna mojstrica. Vsaka umetniška organizacija ima svoje edinstvene lastnosti v smislu umetnosti, ki jo predstavlja, in na področju kadrov. Dirigenti so v bistvu menedžerji in pogosto je dejansko ustvarjanje glasbe najmanjši del njihove delovne obremenitve v organizaciji. Veliko je treba načrtovati in upravljati, saj v gledališču dela od 300 do 900 ljudi, odvisno od hiše. To je veliko ustvarjalne energije, mnenj, ega, repertoarja, celotnega glasbenega/tehničnega/administrativnega, po katerem lahko vsakodnevno krmarite v takšni ali drugačni obliki in kolektiv počasi, večer za večerom, noč za nočjo, pripeljete do vrhunca delovanja. Ljudje smo ljudje, ne glede na to, kje smo, in kot vodja potrebujete celo vrsto veščin, ki se jih je mogoče naučiti le z delom in izkušnjami. Seveda so nekatere od teh izkušenj uspešnejše in pozitivnejše od drugih."

Kako ste preživeli pandemijo in abstinence od koncertov, nastopov?

"Pandemija je bila očitno izjemno težka za vse umetnike in številna druga profesionalna prizorišča. Da sem preživela in da je moja družina ostala zdrava, za to sem zelo hvaležna. Preveč ljudi po svetu ni imelo te sreče. Po začetnem obdobju profesionalnega šoka in eksistencialnega strahu sem lahko preprosto in počasi postavila eno nogo pred drugo in pogledala naprej. Pomaga mi tudi, da z možem veslava z zasebnim čolnom v isti smeri. Ker sem bila zaprta v Franciji, sem se končno naučila francoščine. Ob vsej izgubi dela, ki sem jo imela, je mož rekel: kako drag jezikovni tečaj! Tudi naša ljubljena psička Poupette je imela poleti 2021 pet mladičkov (sami samci!), kar nas je zelo zaposlilo in noro razveselilo. Veliko ljudi sem razveselila z zasebnim blogom s fotografijami in video posnetki o norčijah kužkov ... Rekli smo mu 'dnevna pornografija s kužki'. Mladički so naravni antidepresivi."

Za konec povejte še kaj o svojih slovenskih koreninah. Starša sta Mariborčana iz Kamnice, kajne? In vaša slovenščina?

"Če se sprehajate po Mariboru, boste najverjetneje naleteli na koga iz moje družine. Smo zelo velika in zelo povezana družina, večinoma živeča v Kamnici, Mariboru, Ljubljani, Kopru, pa tudi v Beogradu. Potem je tu ameriški kontingent treh vej naše družine. Govorim slovensko, a trenutno nimam dovolj priložnosti, da bi jo vadila. To je treba spremeniti čim prej."