(INTERVJU) Katja Mihurko Poniž: Pisanje kot iskanje ravnotežja

Pri založbi Beletrina je izšlo pionirsko delo, ki smo ga že dolgo čakali, Od lastnega glasu do lastne sobe - Literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma dr. Katje Mihurko Poniž, literarne zgodovinarke in dramaturginje, profesorice na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Je nenavadno, da imamo šele leta 2022 v rokah prvi slovenski pregled literarnih ustvarjalk od začetkov do modernizma?

"Mislim, da ne, to v bistvu le zrcali razvoj feministične literarne vede pri nas, ki je zagotovo zaostajal za svetovnimi trendi. Poglobljene in številnejše raziskave ženskega avtorstva, ki odkrivajo podobnosti, skupne značilnosti določenega korpusa besedil avtoric, se v tujini pojavijo šele v sedemdesetih letih 20. stoletja. To pa eni strani sovpada z večjo prisotnostjo raziskovalk v akademskem prostoru, po drugi strani pa tudi s pojavom t. i. drugega vala feminizma. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih v anglosaksonskem prostoru nastanejo prelomna dela kakor Literary Women Ellen Moers, A Literature of Their Own Elaine Showalter in The Madwoman in the Attic Susan Gubar in Sandre Gilbert, tudi v drugih literarnih vedah nastajajo dela, ki odpirajo nove poglede na besedila avtoric in se jim približujejo z novimi pristopi. V slovenskem prostoru takih študij zelo dolgo ni. Izjemne študije je sicer o slovenskih avtoricah prispevala že pred drugo svetovno vojno Marja Boršnik, vendar, morda je to povezano tudi z njeno predčasno upokojitvijo, ni imela v tem smislu naslednice ali naslednika, čeprav so v njenem seminarju nastajale zanimive študentske naloge o avtoricah in ženskih likih. Tako je pravzaprav prva obsežnejša in pregledna raziskava avtoric šele disertacija dr. Silvije Borovnik, ki je, mislim, da je to zelo povedno, nastala pod mentorstvom dr. Helge Glušič. Na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo denimo v času mojega študija ni bilo nikogar, ki bi te pristope vključeval v svoje raziskave. O feministični teoriji sem tako predavanja poslušala le na študiju nemščine, kjer je v tem smislu ledino orala prof. dr. Neva Šlibar, moja mentorica na doktorskem študiju."

Knjiga Od lastnega glasu do lastne sobe je nastajala dve desetletji. Gradivo ste najbrž zbirali že dolgo? Kako ste iskali pravo formo?

"Kljub temu, da sem se od podiplomskega študija ukvarjala z raziskavami avtoric, sem dolgo iskala način, kako napisati knjigo, za katero nisem želela, da bi bila samo pregled, saj je to pravzaprav nemogoče ob bogastvu ženskih avtorskih glasov. Gradivo sem zbirala od začetka podiplomskega študija naprej, ko sem ugotovila, da skoraj nič ne vem o avtoricah, a šele pred nekaj leti se mi je tudi porodila ideja, kako ga oblikovati v neko smiselno celoto. Zaradi poznavanja različnih feminističnih teorij sem se seveda zelo zavedala problematičnosti izpostavljanja spola kot kriterija za obravnavo, nevarnosti zdrsa v esencializem, torej predpostavke, da vse ženske druži neko skupno bistvo, da jih razumemo kot homogeno skupino, v kateri med posameznicami ni številnih razlik. Razmišljala sem tudi o tem, da bi takšno knjigo napisalo več avtoric ali avtorjev, ki bi se poglobili v eno avtorico ali obdobje, takrat, kakšno desetletje bo že od tega, smo sestavile skupino, ki bi se tega lotila, a nisem našla založnika ali založnice, ki bi bila v naprej pripravljena zagotoviti objavo take knjige in honorarje za avtorice, med katerimi so bile številne odlične raziskovalke, a samozaposlene v kulturi. Tako sem polifonijo poskušala doseči z glasovi literarnih ustvarjalk, v knjigi je namreč veliko odlomkov iz njihovih del, in ne nazadnje tudi z vključitvijo spoznanj iz številnih študij o avtoricah v knjigo. Ker se mi je zdelo, da slovenski prostor, v katerem je bilo tako malo raziskav o avtoricah iz svetovne književnosti, vendarle potrebuje knjigo, ki bo opozorila na ženska večglasja v bolj panoramski perspektivi, sem se nazadnje sama lotila tega dela. Ne nazadnje pa je bilo za nastanek knjige zelo pomembno tudi to, da sem razvila v sodelovanjih v mednarodnih projektih tudi raziskovalno samozavest, ki se mi zdi, da je nujno potrebna za takšno delo, še posebno v slovenskem prostoru, kjer z mikroskopom običajno najprej poiščemo vse pomanjkljivosti in šele potem tudi kaj pohvalimo."

Ko ste pisali doktorat o Zofki Kvedrovi, ki je v epicentru vašega znanstvenega zanimanja vseskozi, ste naleteli na mnoge manke pri študiju na komparativistiki in germanistiki, kjer ste bili najprej. Tudi sama se spomnim, kako smo na slovenistiki edino pri dr. Helgi Glušič slišali kaj tudi o avtoricah, pa mimogrede o Luizi Pesjak in Josipini Turnograjski pri dr. Kmeclu (bolj kot zanimivo opombo k pomembnejšim temam). Sicer pa kot bi ženska pisava sodila med kič, trivialo ... a la Zagorka, "ljubiči" itd.Tudi sami ste Slovenke vpletli v svojo knjigo - kot pomembne za nacionalni preporod. Ste hoteli zajeti kompletno vesolje?

"Vsekakor nisem želela napisati knjige o literarnih ustvarjalkah in iz nje izpustiti slovenskih avtoric, sem pa o njih pisala že v monografiji Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature, zato sem jim prostor dokaj strogo odmerila. Hkrati pa seveda moram dodati, da Zofka Kveder s svojo večjezičnostjo in večkulturnostjo spodmika meje vsakršnemu nacionalno zastavljenemu projektu. Seveda sem ves čas mislila tudi na to, da bi zajela čim več avtoric in da pri tem ne bi preveč prostora dala zahodnoevropskim pa kanoniziranim avtoricam, zato je bilo pisanje ves čas iskanje ravnotežja. Najbrž je v knjigi zahodnoevropskih avtoric več, a ne zato, ker bi bila v tem pogledu ignorantska, temveč predvsem zato, ker se v številnih drugih kulturah žensko avtorstvo pojavi kasneje ali doživi razcvet samo v določenem obdobju, moja knjiga pa se konča na začetku 20. stoletja. Denimo prva doslej znana temnopolta pesnica je Phillis Wheatley iz druge polovice 18. stoletja. Podobno je tudi glede razredne pripadnosti: do vzpona meščanstva so pismene le plemkinje, šele v 16. stoletju se pojavijo prve avtorice iz meščanskega razreda, opozorila sem tudi na redke izjeme avtoric iz delavskega razreda, a teh res ni veliko. V 19. stoletju vendarle pišejo predvsem izobraženke, najpogosteje so po poklicu učiteljice. Izkušnja družbene podrejenosti nedvomno povezuje avtorice v stoletjih, ki sem jih predstavila v knjigi, in tudi kasneje. A neka simbolna prelomnica je vendarle delo Lastna soba Virginie Woolf, v katerem avtorica išče razloge za majhno število avtoric in pri tem opozori na to, da je gmotna neodvisnost povezana z ustvarjalnim procesom. V knjigi sem na začetku vsakega poglavja poskušala razložiti, zakaj v določenih obdobjih ni ali skorajda ni nobenega ženskega imena, kako je žensko avtorstvo povezano s položajem žensk, zato knjiga prestopa številne meje, tudi meje literarne vede."

Naš še vedno edini Pregled svetovne književnosti doslej Janka Kosa ni doživel nadgraditve, novi avtorji se te tematike niso lotevali tako celovito, kar pomeni, da smo precej zastali v času. In žal je v tem Pregledu silno malo avtoric. Ste ta manko hoteli nadoknaditi in ujeti zamujeni čas, hkrati pa so očitno ta čas razmere zrele za tako delo?

"Morda so časi tovrstnih pregledov minili in zato ni bilo novih. Moja knjiga zagotovo ni samo dopolnitev nečesa, kar naj bi manjkalo v omenjeni knjigi. Ta pregled je izhajal iz opredelitve pojma svetovna književnost v določenem času in obdobju, zato je pravzaprav razumljivo majhno število avtoric v njem. Problem je le v tem, da se je, dokler nismo imeli dela, ki bi opozarjalo na prisotnost avtoric v svetovni književnosti, zdelo, kot da avtoric dejansko ni. V tem smislu je bila Kosova knjiga gotovo spodbuda in izhodišče za nastanek mojega dela, nikakor pa nisem želela napisati le dopolnitve k Pregledu svetovne književnosti. Panoramski pogled in kronološko zasledovanje ženskih avtorskih poetik je samo ena plast knjige, prav zato, ker sem želela preseči tak način predstavitve avtoric, sem dodala pri številnih avtoricah bolj poglobljene interpretacije, predvsem pa sem skušala vendarle najti nek skupni imenovalec – inovativnost poetik glede na ustvarjalnost sodobnikov, poseben poudarek na reprezentacijah ženskosti, ki jih pri avtorjih ne srečamo, grajenje ženske tradicije – torej oziranje nazaj k prednicam tako v smislu navdiha kot tudi refleksije in zavrnitve. Vse to se mi je razkrilo kot neka skupna podstat, iz katere pa so avtorice kot umetnice vselej le izhajale, njihova dela so namreč vsako po svoje svet zase, neponovljiv in enkraten."

Vedno smo si želele, da bi bile avtorice inkorporirane v svetovne preglede, antologije, ne pa getoizirane. Kako gledate na to?

"Tudi jaz si želim, da knjige, ki nastanejo zato, da opozorijo, da je tudi druga polovica človeštva v preteklosti bila ustvarjalna, da je bila pozabljena in utišana iz ideoloških razlogov, ne bi bile potrebne. A za ponovno ovrednotenje, seznanjanje in ne nazadnje tudi ozaveščanje take knjige po mojem mnenju še vedno morajo izhajati. Vsekakor bi bila getoizacija, če bi danes sestavljali antologijo na neko temo in vanjo vključili samo avtorje ali samo avtorice. Na tak način spol gotovo ne more biti edini kriterij. V svojih raziskavah nikoli nisem avtoric raziskovala samo zaradi njihovega spola, temveč kot izjemne umetnice. Kadar sem jih obravnavala kot skupino, sem jih zaradi določenih povezav, podobnosti, medsebojnih vplivov. Ne nazadnje na ta način primerjalna književnost združuje tudi avtorje (brez avtoric!), a se to ne dojema kot nekaj problematičnega."

Vaš dolgoletni študij in ukvarjanje z žensko ustvarjalnostjo sta očitno potrebovala čas, pa tudi drugačen odnos do teh tematik, drugačen pristop, ki dovoljuje več osebnega, celo intimnega angažmaja? Vaša knjiga ni leksikon, vsebuje osebne uvide, mnoge nove kontekste, ki jih dodajate. Zares vam je uspela "neklasična monografija", brezkompromisna, zelo avtorska. Vam zelo domač znanstveni denotativni jezik ste nadomestili z literarnim, konotativnim. Nagovarjate širši nabor bralcev, nikakor pa ne za ceno strokovnosti, kajne?​

"Hvala za to občuteno branje in globok uvid v moje delo. Knjiga res ni običajna literarnovedna monografija. Kar nekaj sem jih že napisala in upam, da jih še bom, objavila sem tudi kar lepo število člankov v slovenskih in tujih revijah in zbornikih, ki zvesto sledijo vedno bolj omejujočim zahtevam znanstvenega pisanja. Da tako znam pisati, je ne nazadnje dokaz tudi Zoisovo priznanje, tega mi torej ni bilo treba nikomur več dokazovati. V ozadju interpretacij in predstavitev v knjigi je ogromno študija znanstvenih del, vključevanja prispevkov in razprav o avtoricah, ki sem jim prisostvovala na konferencah v tujini. A hkrati sem v tej knjigi ozke meje znanstvenega pisanja na določenih mestih zavestno prestopila, preprosto sem odprla svojo lastno sobo in si jo opremila po svoji meri. Redna profesura, polna zaposlitev za nedoločen čas, življenjsko obdobje, v katerem sem imela več časa zase, in tudi osebne življenjske preizkušnje, ki sem jih doživela v novem tisočletju, so bili odločilni, da sem se bolj svobodno kot kadarkoli prej lotila pisanja. Dokler knjiga ni bila končana, sploh nisem razmišljala o založbi, pri kateri bi jo izdala, preprosto sem pisala iz veselja in potrebe, da o tem govorim."

Čeprav načelno sledite kronološkosti, je vendarle v vsakem od poglavij, vsakem od imen avtoric mogoče najti celo vrsto informacij, mnenj, aktualizacij, ki dajejo širšo sliko. Christine de Pizan, poznosrednjeveška pisateljica, avtorica Knjige o mestu dam, vas je opogumljala in navdihovala vseskozi. Njene vodnice Pamet, Poštenost in Pravičnost so vodile tudi vas? Morda se bo kakšnemu bralcu zdelo to nekoliko naivno.

"Po dvajsetih letih ukvarjanja z avtoricami in literaturo nasploh vem, da v bralski publiki prevladujejo ženske, ki jim književnost pomeni način življenja, razpiranje svetov ..., tako da me res ni skrbelo, kaj si bodo mislili določeni moški ali tiste ženske, ki pristajajo na njihova branja in poglede na svet – čeprav tudi tukaj ne bi poenostavljala, saj so moški prav tako lahko tenkočutni bralci in interpreti avtoric. Neskončno hvaležna sem tistim bralkam, ki imajo za seboj številne življenjske izkušnje in preizkušnje, ki so me ustavile na cesti ali mi napisale sporočilo, v katerem so pohvalile moje delo. To so ženske, ki sem jih vedno spoštovala, in to, da so me pohvalile, mi ogromno pomeni. Christine de Pizan pa je preprosta enkratna, njena knjiga Mesto dam je zame izjemen vrelec modrosti, njena ideja o mestu, kjer bi ženske našle zatočišče pred vsemi, ki jim hočejo in/ali delajo slabo, pa je še vedno neskončno aktualna."

Vaše predhodnice pri pisanju leksikonov ženske literature so bile Claire Beck ali avtorica enciklopedije evropskih pisateljic Katharine M. Wilson, pri nas pa je pot izrazito utirila Silvija Borovnik v devetdesetih. Morda kaj o teh predhodnicah poveste?

"Pri omenjenih raziskovalkah gre za različne pristope, vse te knjige so bile v času svojega nastanka prelomi z dotedanjimi temami in pristopi v literarni vedi. Svojo prvo knjigo, Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti sem posvetila Marji Boršnik in Erni Muser, ki sta opravili pionirsko delo v raziskavah te izjemne ustvarjalke. Vedno sem bila hvaležna tistim, ki so avtorice raziskovale pred mano, ker vem, koliko težje jim je bilo, kot če bi raziskovale slovenske književnike. Omenjene raziskovalke so prispevale pomemben temelj, na katerem je bilo lažje graditi."

Mnoga imena ste odkrili, prvič zvemo zanje pri nas. Mezopotamska svečenica Enheduana je časovno premico pomaknila zelo nazaj. Kako da je doslej še nihče ni omenjal?

"Enheduano so odkrili že v dvajsetih letih 20. stoletja, a je šele zanimanje za ženske kot literarne ustvarjalke spodbudilo raziskave o njej in njeni sodobnicah. Kot je že večkrat opozorila dr. Marta Verginella, zgodovina žensk dolgo ni bila v središču zanimanja te discipline in tako se tudi z mezopotamskimi ženskami dolgo niso raziskovalno ukvarjali."

Lok, ki se časovno razpenja od 2300 pr. n. št. (sumerske književnosti) do modernizma, začetka 20. stoletja, zajema impresivno število imen. Hkrati pa je dragoceno, da ste osupljivo razširili vedenja o obdobjih: denimo v antični književnosti nikakor ni le Sapfo; ali trubadurke, petrarkistke; pa bogat nabor azijskih avtoric, tudi slovanski svet je bogat in doslej slabo poznan ...

"Ko sem začela pred kakšnimi petimi leti intenzivno pisati knjigo – prej sem le zbirala gradivo – sem bila presenečena, saj se mi je zdelo, da kar nekaj vem o pisateljicah, potem pa sem vedno znova odkrila še kakšno neverjetno zanimivo avtorico ali delo in na neki točki sem se preprosto morala ustaviti, saj mi je bilo jasno, da bo vedno še kakšna in še kakšna ... Mislim pa, da so bele lise v določenih književnostih tudi pri avtorjih. Najbrž nasploh premalo vemo o književnostih na t. i. obrobjih, premalo glasu damo vsem tistim, ki se izrekajo z drugačnih identitetnih pozicij od tistih, s katerih so se izrekali ali se izrekajo avtorji in avtorice, ki so del kanona. Prav zato sem skušala vključiti čim več avtoric, nekatere sem res predstavila le na kratko – a vendarle, morda tudi nekaj vrstic lahko nagovori k prevodu, k širši, bolj poglobljeni predstavitvi."

Pravkar so objavili maturitetni sklop na splošni maturi, tema letos je Ženska na odru sveta. A na seznamu so sami dramatiki - Sofoklej, Ibsen, Grum, Smole. Očitno še vedno velja, da avtorice sicer dobro pišejo, a ne tako, da bi bile primerne za maturo. Žalostno, a resnično? Torej je vse, za kar ste se mnoge zavzemale, bob ob steno?

"Na prvi pogled se zdi res tako. A četudi ima ta izbor močno simbolno sporočilo, ki ga je treba problematizirati, in to smo podpisnice in podpisniki nedavne izjave, ki je bila objavljena pod okriljem MIRE, ženskega odbora slovenskega PEN-a, tudi storile_i, je bilo doslej še vedno tako, da so taka opozorila povzročila vsaj malo premisleka in posledično vključitev tistih štirih avtoric. Nujno je, da ne otopimo, da vedno znova povzdignemo glas, z drobcenimi koraki se na tem področju vendarle premikamo naprej. Je pa res, da oddaljenost od cilja marsikaj pove o strukturah in akterjih odločanja, ki s takšnim ravnanjem vzbujajo dvom o njihovi razgledanosti po svetovni in slovenski književnosti in ne nazadnje tudi dvom o njihovih strokovnih kompetencah, saj preprosto ne morem sprejeti tega, da med vsemi deli, ki so jih napisale avtorice in so prevedena v slovenščino, tako rekoč ni besedila, ki bi bilo primerno za obravnavo na maturi, ali da učnih načrtov ni mogoče spremeniti tako, da bi vključevali več avtoric."