(INTERVJU) Laibach: Domoljubje je vtkano v možgane

Skupina Laibach se uvršča med tiste glasbene izvajalce, ki jim je epidemija dodobra prekrižala zastavljene načrte, a zdaj s polno paro nadaljujejo s svojimi aktivnostmi. Zasedba se bo ob izidu novega albuma Wir sind das Volk jutri ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma znova predstavila slovenskemu občinstvu s svojim "apolitično-političnim muzikalom", kot so ga opisali.

Tako album kot spremljajoči muzikal Mi smo narod sta nastala po navdihu pisanja nemškega dramatika Heinerja Müllerja (1928-1995), s katerim se je skupina osebno srečala že leta 1985, a do sodelovanja takrat ni prišlo. Po avtorjevi smrti je ideja o posthumnem sodelovanju znova postala aktualna leta 2019, ko se je nad njo navdušila dramaturginja in režiserka Anja Quickert. Premiera projekta se je leta 2020 odvila v berlinskem gledališču HAU (Hebbel am Ufer), a je epidemija takrat po dveh izvedbah ustavila nadaljnje aktivnosti. V Sloveniji gledamo nekoliko prirejeno različico koncerta, ki so jo sicer lani dvakrat že priredili v razprodanem Kinu Šiška. Tokratni dogodek v Cankarjevem domu bo vsekakor služil tudi kot svojevrstna napoved koncerta na mariborskem Lentu, ki se bo odvil 24. junija.

Kako je izgledalo vaše prvo srečanje s Heinerjem Müllerjem leta 1985 in kako dobro je takrat poznal delo skupine Laibach?

"Z Müllerjem kot dramskim avtorjem smo se prvič srečali že leta 1984, ko smo pripravili glasbo za njegovo izjemno predstavo Kvartet, ki so jo, v režiji Eduarda Milerja, uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Februarja 1985 smo v Berlinu, popolnoma po naključju, srečali Heinerja Müllerja tudi osebno in izkazalo se je, da je Laibach do neke mere že poznal oziroma da je očitno slišal za nekatere naše podvige - recimo za Turnejo po okupirani Evropi 1983, ko smo prvič nastopili v Berlinu, kar takrat vzhodnoevropskim alternativnim skupinam ni bilo prav enostavno in še manj samoumevno. Ob srečanju z Müllerjem je bil z nami tudi Dragan Živadinov, ki je seveda bolje poznal Müllerjev dramski opus kot mi in ki se zares tudi samega srečanja spomni bolj živo kot mi. Z Müllerjem smo se pogovarjali tudi o možnem sodelovanju pri kakšnem od njegovih gledaliških projektov. Na žalost se to ni zgodilo, je pa menda pozneje vseeno uporabil nekaj naše glasbe v eni od svojih produkcij. Leta 2019 smo nato prejeli vabilo Anje Quickert, vodje Internationale Heiner Müller Gesellschaft, ki je predlagala sodelovanje pri muzikalu Wir sind das Volk, ki temelji na izbranih besedilih nemškega dramatika. Premiera tega projekta se je zgodila v gledališču HAU (Hebbel am Ufer) v Berlinu 8. februarja 2020, sledili sta še dve ponovitvi, potem pa je epidemija covida-19 za nekaj časa zaustavila nadaljnje predstave. Lansko poletje smo nato s tem projektom odprli Festival v Celovcu in takoj nato izpeljali še dve predstavi v ljubljanskem Kinu Šiška, konec prejšnjega meseca pa smo v Berlinu izvedli še štiri predstave, spet v HAU. 2. aprila je padel še Lisinski v Zagrebu, 8. aprila smo v Cankarju, potem pride Hamburg (Kampnagel), pa Maribor (Lent), Novi Sad (Evropska prestolnica kulture) in morda še Bern in Dunaj. Če vse skupaj seštejemo, bo ta projekt - v restriktivnih covidnih časih - kmalu videlo približno 10.000 ljudi, kar je za tako gradivo seveda zelo okej."

Müller je v svojem pisanju izražal odkrito nezaupanje do nemške besede "Volk". Zakaj po vašem mnenju politično-ideološke težnje po unifikaciji ljudstva pod okriljem naroda danes ponovno postajajo tako učinkovite?

"Iz istega razloga, kot se posamezne ovce še vedno združujejo v skupine ovac in manjše skupine v večjo čredo - torej predvsem zaradi občutka varnosti in zadostitve ekonomskih potreb, kar ponuja takšna čreda. Enako velja za narod. Narod je skupnost ljudi, ki je nastala na podlagi kombinacije skupnih značilnosti, kot so jezik, zgodovina, etnična pripadnost, kultura in/ali ozemlje. Narod je torej kolektivna identiteta skupine ljudi, ki jo opredeljujejo te značilnosti. Kot močna družbena kategorija, ki predstavlja svet kot koherentno strukturiran, narod ljudem omogoča, da se na različnih ravneh ne le geografsko locirajo, ampak tudi urejajo organiziran dostop do materialnih in simbolnih virov. Pa vendar, kako to, da so danes, v času ekonomske, politične in medijske globalizacije težnje po unifikaciji ljudstva pod okriljem naroda še vedno tako zelo žive? Živimo namreč v obdobju, ko bi postnacionalizem moral biti logični proces, v katerem nacionalne države in nacionalne identitete izgubljajo svoj pomen v primerjavi z nadnacionalnimi in globalnimi entitetami. K tem vidikom prispeva več dejavnikov, vključno z gospodarsko globalizacijo, povečanjem pomena multinacionalnih korporacij, internacionalizacijo finančnih trgov, prenosom družbeno-politične moči z nacionalnih oblasti na nadnacionalne subjekte, kot so Združeni narodi in Evropska unija, ter pojavom novih globalnih informacijskih in kulturnih tehnologij, kot je internet. Kljub temu pa navezanost na državljanstvo in nacionalne identitete trmasto ostaja in je celo čedalje bolj trdoživa in pomembna komponenta teorije spopada držav oziroma civilizacij oziroma verskih, kulturnih ali političnih identitet, kar je v neposrednem nasprotju s kozmopolitskimi teorijami o vse bolj povezanem svetu, ki ne potrebuje več klasičnih nacionalnih držav. Kje je tu logika? Narod je zamišljena skupnost v smislu prakticiranja razširjenih povezav in je objektivno neoseben, čeprav se vsak posameznik v narodu subjektivno doživlja kot del utelešene enotnosti z drugimi. Narod obstaja torej toliko, kolikor so subjekti, ki ga sestavljajo, prepričani vanj in vanj verjamejo. Če si ljudje ne morejo predstavljati svojega naroda in sebe kot njegovega dela, kategorija naroda izgubi svojo vsebino in pomen. Domoljubje je torej stvar prepričanja in verovanja. Bernard Shaw pravi, da je narodno domoljubje 'prepričanje, da je vaša država boljša od vseh drugih, ker ste v njej rojeni', kar je zelo res, vendar je pravo domoljubje pravzaprav bolj neracionalno; vaša država ni boljša od drugih in tudi ni nujno, da ste v njej rojeni. Ampak ste del njene tople črede in vaše domoljubno prepričanje je trmasto vtkano v vaše možgane. Toplota domačije, domače volne in domačih teles torej."

Zaradi omenjenih političnih trendov današnji čas v marsičem spominja na obdobje 80-ih let, ko je skupina Laibach začela z ustvarjanjem. Kako vi primerjate vlogo in učinek vaše ustvarjalnosti v družbi med takratnim in današnjim časom?

"Razlika med obema obdobjema je velika; v 80-ih letih so se v Sloveniji vzpostavljale sanje, mi pa smo se šli avantgardo, ki je dolivala olje na tleči ogenj. Sanje so se spremenile v nočne more in zdaj se zdi, da je napočil čas, ko se Slovenija poskuša iz teh mor zbuditi in se končno skobacati v realnost. Realnost seveda ni nujno lepa, velikokrat je podobna nočnim moram in mi smo tu spet zato, da te more potlačimo nazaj v zgolj sanje."

Ko Peter Mlakar izgovori stavek, da "Nemci radi služite, še raje pa ubogate oblasti in vam zato ne gre zaupati", na kakšne odzive naletite s strani nemškega občinstva?

"Odobravajoče - kaj drugega jim preostane? Navadili so se že, da jim Laibach zelo neposredno govori resnico in nastavlja ogledalo. V bistvu so nam hvaležni, da namesto njih ne pozabimo nekaterih stvari. Mlajše generacije v Nemčiji so na primer prepričane, da je Hitler zgradil Berlinski zid in podobno."

Tudi ta projekt skupine Laibach se v dokaj ironičnem slogu posluži zelo popularnih glasbenih oblik. Ali skupina Laibach goji iskreno afekcijo do forme pop pesmi in žanra muzikala ali je to še vedno zgolj izrazito racionalno orodje za komentiranje obstoječih ideoloških struktur?

"Gojimo iskreno afekcijo do popularne kulture in popularnih glasbenih žanrov, kot je muzikal, in vse skupaj radi kombiniramo v nove pomenske sestavine. Pri tem se velikokrat referiramo tudi na kakšne starejše dramsko-spektakelske forme v domeni Gesamtkunstwerka, še posebej takšne, ki vključujejo tudi izvorne popkulturne elemente, kot recimo naš Škofjeloški pasijon."

Tokratni album doseže katarzični trenutek v pesmi Ich will ein Deutscher sein, ki potrebuje nekaj dodatnega zgodovinskega uvida, da bi v celoti razumeli njen pomen. Ali lahko razložite, kako se je razvijala ta pesem?

"Gre za stavek, ki so ga našli med zapisi judovskega dečka, ki je med drugo svetovno vojno živel v varšavskem getu. Zapisi so bili najdeni po vojni. Deček je bil ubit; star je bil enajst ali dvanajst let. Ta zapisani stavek se je glasil: 'Hočem biti Nemec.' Ko je med okupacijo živel v nevarnosti, ko se je vsak dan soočal s smrtjo, je želel biti na drugi strani. Želel je biti Nemec. S prerazdelitvijo smrti je skušal zatreti strah pred smrtjo. Glavna poanta te zgodbe za Müllerja je, da poistoveti logiko 'biti Nemec' z 'biti morilec' med drugo svetovno vojno. Gre seveda za boleč vidik nemške identitete, ki prevladuje v večini Müllerjevih besedil. 'Vsi preživeli so morilci. Preživeti pomeni ubijati.' Nemška identiteta je bila skozi zgodovino povezana s tem, da si bodisi subjekt bodisi objekt; ubijati ali biti ubit; biti aktiven ali ostati pasiven. Mladeniča, ki priznava, da želi postati Nemec, v bistvu zanima le njegovo lastno preživetje, zato bi bil pripravljen zamenjati vlogo z napadalcem, če bi ga to rešilo smrti. Z drugimi besedami, človeški nagon po preživetju je tako močan, da bi ta deček kot predstavnik vsake potencialne žrtve prostovoljno prevzel vlogo morilca, da bi se rešil. Müllerja pri tej zgodbi zanima predvsem njen potencial pri premagovanju fašizma. Možen način za poraz fašizma je torej ta, da mora biti človek pripravljen sam postati pošast in sprejeti morilski vidik smrti. Z drugimi besedami, 'objekt' mora postati 'subjekt', da bi se lahko soočil s smrtjo, celo lastno. Tako je deček s pripravljenostjo postati subjekt premagal strah pred smrtjo in s tem dokončno premagal svojega sovražnika.

Kompozicijsko smo pesem oblekli v nekakšno molitveno himno, glorijo, kakršne je mogoče zaslediti v cerkveni liturgiji in ki naj bi poudarila tragični in hrepeneči vidik te zgodbe. Pesem prepričljivo odpoje Cveto Kobal, ki je z Laibachom prvič sodeloval leta 1991, pri albumu Kapital."

Vizualna podoba albuma temelji na dveh slikah Gottfrieda Helnweina, ki že na prvi pogled udarita z drznostjo in srhljivostjo. Tematske povezave med njegovo serijo Epifanija in sporočilnostjo skupine Laibach so sicer očitne, pa vendar me zanima, na kakšen način ste se vi navdušili nad tema slikama in kako je potekala komunikacija s Helnweinom. Ste že dlje časa občudovali njegovo delo?

"Naklonjenost med Laibachom in Gottfriedom Helnweinom je že dalj časa obojestranska, le nikoli je nismo uspeli zares implementirati. Izbira del tega slikarja je bila logična tudi v kontekstu odnosa med Helnweinom in Müllerjem, saj sta bila sta dobra prijatelja in občasno sodelavca. Heiner Müller se je v neki svoji recenziji Helnweinove razstave vprašal, 'kako lahko tako prijazen človek, kot je Helnwein, prenese to, da njegova - odlična - slikarska dela postanejo ogledalo groze tega stoletja'. Takoj, ko smo Helnweina kontaktirali in mu predložili, kako bi radi uporabili njegovi dve znameniti sliki v projektu Wir sind das Volk, se je strinjal brez kakršnihkoli pomislekov ali zahtev. Prosil nas je samo, da mu pošljemo nekaj kopij albuma za njegov osebni arhiv."