Nagrado Prešernovega sklada vam podeljujejo za izjemen poustvarjalni podvig v interpretativnem in tehničnem smislu, za izvedbo vseh desetih Beethovnovih Sonat z vašo stalno pianistko, Španko Mario Canyigueral na lanskem Ljubljana Festivalu, ki je ujel kratko obdobje med dvema lockdownoma. V nenavadnih okoliščinah se je torej odvil vaš izjemni podvig?
"Zelo sem hvaležna, da sem lani sploh imela možnost za tak podvig. Vsi drugi koncerti do tedaj so bili namreč odpovedani. S pianistko sva bili vsaka na svojem koncu, štiri mesece brez skupnega muziciranja. Čeprav sva z vsemi sonatami že prej nastopili, nisva nikoli izvedli vseh naenkrat v treh zaporednih koncertih. Tako kot za vsak maraton so tudi za tak dogodek potrebne priprave, vaditi je treba vzdržljivost, koncentracijo in poleg detajlov preigravanje vseh sonat. Zato je Maria prišla že mesec dni prej v Ljubljano, da sva se lahko temu posvetili, obenem pa se je izognila morebitni karanteni ali podobnim komplikacijam, ki bi lahko nastale ob prihodu v zadnjem hipu."
Predtem sta Beethovnove Sonate posneli v studiu v Northfolku. V čem je za vas kot interpretko izjemnost tega podviga, v čem je Beethovnova posebnost in privlačnost?
"Privlačita me njegova globina in njegova življenjska zgodba. Predstavljam si, da je le s svojim skladanjem lahko izrazil svoje občutke, ki se jih ni dalo opisati z besedo. Njegova frustracija zaradi izgube sluha je gotovo vplivala na njegov karakter, ki je tako izrazit v njegovi glasbi. Vse življenje je lovil ljubezen, na žalost nobeno razmerje ni bilo dolgotrajno. Ko se posvetim interpretaciji, mi je pomembno, da si lahko predstavljam skladateljeve občutke in se vživim vanje. Njegova glasba je tudi zelo zahtevna, treba se je posvetiti vsem detajlom - v posameznem partu in v skupni igri."
Kako v teh čudnih časih živite med Londonom in Ljubljano? Zdaj ste v Sloveniji?
"Januarja sem za deset dni prišla v Ljubljano zaradi koncerta na Ljubljanskem zimskem festivalu. Morala bi nastopiti z violinskim koncertom Huga Wolfa z ansamblom Dissonance, vendar je koncert na žalost odpadel. Zdaj sem že v Londonu, pripravljam se na recital v Wigmore Hallu s pianistko Mario Canyigueral, ki bo februarja po spletu. Zaenkrat poskušam izkoristiti vsako priložnost, saj se nikoli ne ve, kdaj bo spet mogoče nastopiti. Pri tem seveda pazim, da ostanem zdrava, da lahko potujem in te nastope lahko izpeljem."
Trikrat koncertirala v Mariboru
Za marec smo se veselili oziroma se še veselimo (če bo po sreči) vašega nastopa v Mariboru. Kako kaže? Nazadnje smo vas občudovali v mariborskem komornem ciklu Carpe artem 2017. in 2014.
Upam, da se 17. marca vidimo v Mariboru na nastopu z orkestrom Slovenskega narodnega gledališča
Od 2004. živite v Londonu. Profesorica na Trinity College of Music ste, na tisti šoli, kjer ste nekoč sami študirali. Kako je vrhunski violinistki vzporedno ohranjati lastno izvajalsko kondicijo in skrbeti za pedagoški angažma na prestižni šoli?
"Ni lahko, vendar si želim delovati na obeh področjih. Veseli me, da lahko pomagam in svetujem mladim glasbenikom na njihovi poti, obenem pa obnavljam svoje znanje in sem potem bolj učinkovita, ko sama vadim. Ko sem v Londonu, s študenti delam bolj intenzivno, ko pa potujem ali se pripravljam na koncert, imajo tudi sami več časa, da usvojijo določen program."
Sedemnajstletni ste hkrati obiskovali gimnazijo, Akademijo za glasbo v Ljubljani in Mozarteum v Salzburgu, kjer je bil vaš mentor maestro Ruggiero Ricci. Odločilen je bil na vaši poti, kajne?
"Pri sedemnajstih letih sem prvič odšla na mednarodni mojstrski tečaj violine v Dartington (Velika Britanija), vodil ga je virtuoz Ruggiero Ricci. Čeprav se je tega tečaja udeležilo mnogo izvrstnih mladih violinistov, je povabil mene v svoj razred na Mozarteum v Salzburgu. To je bil eden najpomembnejših dogodkov v mojem razvoju, saj se do takrat nisem še čisto zavedala svojih vrlin pri igranju violine in zakaj pravzaprav to počnem. Po tem sem dobila veliko motivacijo in pa odgovornost, saj sem se zavedala, da bo to moj poklic."
Izhajate iz povsem glasbene družine, to vas je najbrž zelo zgodaj zaznamovalo in usmerilo?
Ko sem pri štirih letih dobila inštrument, sem ga sprejela povsem naravno, ker sta ga igrala tudi starša
Vaš učitelj na akademiji je bil Volodja Balžalorsky, ogromno ste hodili na tekmovanja. Ste kmalu ugotovili, da ste rojena solistka?
"Ne, tega resnično nikoli nisem mislila. Nisem bila čudežni otrok. Zelo rada sem igrala violino, vendar sem bila vedno kritična do sebe. Zavedala sem se sicer, da čutim glasbo in da znam to predati poslušalcem. Vendar to ni za nikogar dovolj. Dlje pripeljejo le izkušnje in trdo delo."
Razhod tria Greenwich sprva obžalovala
V Londonu ste obiskovali Trinity College pa Royal College of Music in učila vas je cela plejada velikih violinistov in pedagogov – od Vasiljeva, Golanijeve do Ide Haendel, Pierra Amoyala, Rašovskega … Bili ste sošolka čelista Stjepana Hauserja. Z njim in pianistko Yoko Misumi ste zasnovali trio Greenwich, ki je bil zelo perspektiven. Osvojili ste nagrado Georga Soltija in Tunnell Trust. Kako se spominjate teh razgibanih začetkov?
"Zelo dobro se jih spomnim. Skupaj smo muzicirali kar šest let. Udeleževali smo se mnogih tekmovanj, nepozabne so bile izkušnje z našim mentorjem Bernardom Greenhausom iz slovitega tria Beaux Arts, ki nas je poučeval na svojem domu na Cape Codu v Massachusettsu v ZDA. Imeli smo skupno ambicijo, trdo smo delali in si želeli ustvariti mednarodno delovanje kot trio. Čeprav se mi zdi, da smo bili na dobri poti, in smo imeli za sabo kar lepo število koncertov, se je naše sodelovanje prekinilo. Razhod tria sem nekaj časa obžalovala, vendar mi je ravno to prineslo nove možnosti in izzive. Posvetila sem se solističnemu repertoarju in kmalu dobila priložnost, da se na avdiciji predstavim Valeriju Gergijevu. Kasneje sem pod njegovo taktirko in spremljavo orkestra Mariinskega gledališča izvedla violinski koncert Sergeja Prokofjeva. Ta koncert mi je odprl nova vrata za sodelovanje z drugimi orkestri, kot so Londonski simfoniki, Kraljevi filharmonični orkester, Moskovski solisti itd."
Anglija je bila zanimiva odločitev za violinistko? Najbrž so vaši bližnji računali bolj na Nemčijo?
"Pri petih letih me je oče peljal v Pionirski dom in me vpisal k pouku nemščine. Tam so rekli, da sem še premajhna, vendar se ni vdal. Dopovedoval jim je, da sem 'velika punca', ki že igra violino, in da bom nekoč šla študirat v Nemčijo. Seveda jih je prepričal. Vendar moram na žalost priznati, da kljub temu nemščine nikoli nisem usvojila.
Anglijo pa sem vzljubila, ko sem šla prvič na mednarodni poletni tečaj k Ruggierju Ricciju v Dartington. Takoj sem se počutila kot doma. Pokazalo se je, da je bila to dobra odločitev. Zdaj vidim, da v Veliki Britaniji obstaja veliko dodatnih možnosti za glasbenika. Tam deluje okoli sedemdeset profesionalnih orkestrov, ogromno je koncertnih ciklov ter predvsem publika, ki se zanima za klasično glasbo. Koncerti in zgoščenke so medijsko izpostavljeni v pomembnih glasbenih revijah, kot so Strad, Gramophone, BBC Music Magazine, te pa so odmevne po svetu. Večkrat sem bila povabljena tudi na intervju v oddajo inTune na radiu BBC 3, moji posnetki pa predvajani na radiu Classic FM."
Skladateljico imate, ki sklada posebej za vas, Irko Romo Cafola. Se ji je zadnja leta vaše uspešne mednarodne kariere še kdo pridružil?
"Rada sodelujem s skladatelji in ni nujno, da skladbo napišejo ravno zame, čeprav sem posvetila zelo vesela. Lani sem sodelovala s skladateljico Deirdre Gribbin. Njen koncert za violino sem izvedla z Ulster orkestrom v Belfastu, predvajali so ga pa na radiu BBC 3. Ravno ta teden mi je pisal tudi skladatelj Howard Blake, ki je sicer znan po filmski glasbi (Sneženi mož, Flash Gordon ...) in klavirskem koncertu za princeso Diano ob praznovanju njenega 30. rojstnega dneva. Vprašal me je, ali bi igrala njegov violinski koncert, ki ga je napisal leta 1992, vendar je doživel le eno izvedbo. Koncert je zelo lep, takoj sem privolila, on pa se že dogovarja z orkestri."
Letos bi rada čim več posnela
V mnogih prestižnih dvoranah ste nastopali – od Vigmor Halla, Konzerthausa na Dunaju, Concertgebouwa v Amsterdamu, operi La Fenice …, z mnogimi sijajnimi dirigenti sodelujete, česa pa si še želite na svoji poti?
"Resnično živim za glasbo in najbolj me osrečuje to, da se s tem ukvarjam. Moje delo je moj hobi. Najbolj važno mi je, da sem prepuščena toku ustvarjalnosti, medtem se mi porajajo nove ideje. Želim si čim več tega, saj je proces tisto, kar me izpopolnjuje in mi daje užitek. Koncert v prestižni dvorani s svetovno uveljavljenim orkestrom pa je seveda pika na i."
Kako ste premagovali težavne pandemijske čase brez koncertov, potovanj?
"Počela sem tisto, kar sem lahko. Posnela sem nekaj videov, izdala nekaj zgoščenk, ki so čakale v vrsti, za katere prej ni bilo časa. Končno mi je uspelo dokončati veliko takih projektov, ki jih drugače ne bi končala. Kot kaže, težavnih časov še ne bo konec, zato bi tudi letos rada čim več posnela. Vendar seveda najbolj pogrešam koncerte v živo."
Po Beethovnu razmišljate še o izvedbi vseh šestintridesetih Mozartovih sonat skupaj s pianistko Mario Canyigueral pa Bachovih sonat in vseh del Prokofjeva za violino in klavir – seveda gre za snemanje vse te kompleksne literature? Kaj taka "zbrana dela skladateljev" za določen inštrument pomenijo?
"Ko se posvetim celotnemu ciklu, se mi zdi, da zares pregnetem stil in dojamem skladatelja. Po drugi strani pa je repertoar za violino tako obsežen, da je nemogoče v življenju vse preigrati. Zato se mi zdi nujno, da kot violinistka predelam vsaj ves tako imenovani železni repertoar. Beethovnove sonate za violino in klavir ter Bachove sonate in partite za solo violino spadajo na sam vrh tega seznama."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
