(INTERVJU) Marjan Nečak, skladatelj: Maribor je ljubezen na prvi pogled

Igralec Peter Boštjančič mi je lani, ko je prejel Borštnikov prstan, v intervjuju omenil, kako krasno se mu zdi, da prihajajo v Maribor živet taki eminentni umetniki, kot ste vi. Da to govori o potencialu mesta. Ste res Mariborčan? In kako to, da ste se odločili za to mesto, kot rojeni Bitolčan, ki dela po vsej Evropi in Balkanu?

"Imel sem priložnost delati in živeti v mnogih različnih mestih, državah, se učiti od ljudi, navajati se na različne načine življenja, se učiti tradicije, saj me zelo zanimajo ljudje in njihovi običaji, navade, dobre in slabe. Vse to je neke vrste teater. Te izkušnje so me naredile zelo prilagodljivega, da lahko razumem slehernega človeka, kar mi pomaga v mojem poklicu.

Maribor je ljubezen na prvi pogled. Leta 2008 sem prvič delal tukaj pri baletu Vojček s koreografom Stašem Zurovcem. Bila je prekrasna ustvarjalna izkušnja. Maribor me je magično privlačil, tukaj sem se vedno počutil doma. Zadnjih dvajset let delam po Balkanu, po Evropi in sem pomislil, da je Maribor center, od koder se premikam naokoli. Tako sem se odločil, da se moram prav tu udomiti. To je mesto, kjer čas ne beži kot drugod, ampak ga lahko sam kontroliram. Zame je to danes ena najpomembnejših reči, da nam čas in življenje ne odcurljata. Maribor je prelepo mesto, dovolj majhno in dovolj veliko, s čudovitim parkom, z Dravo, o kateri se mi včasih zdi, da stoji in mi metafizično poje, in naokrog lepe vasi in narava. Doma sem tukaj."

Pred kratkim je bila po spletu v okviru mednarodnega festivala Golo gledališče Terese Pomodoro v Milanu predvajana vaša dramska opera iz Male drame Ljubljana Deklica s strunami. Predstavili ste se prvič v vlogi režiserja, skladatelja, ki vam je najbolj imanentna, scenografa ... Kako sami gledate na to svoje delo, ki je bilo premierno predvajano že 2018.? Bilo je že deležno več nagrad in vabljeno na mnoga mednarodna prizorišča. Celo v Seul. Nenavadno je, kako dolgo ta predstava živi. To je unikum v slovenskem teatru.

"Moja izkušnja z music theatrom me je opogumila, da sem se preizkusil v režiji. Moja prva predstava je bila Esenin (Jesenin) v teatru v Bitoli 2013. Pri kritiki in publiki je bila zelo odmevna. Potem je sledilo moje uresničenje sanj: režiral sem z Moving Music Theatrom (MMT) monoopero Dnevnik blazneža Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. MMT je pomenil nadaljevanje moje kariere, navdihnilo me je sodelovanje z nekaterimi belgijskimi gledališči. Oficializiral sem glasbeni laboratorij, ki sem ga imel že leta, postal je Teater, in to teater, ki se ukvarja z glasbenim gledališčem ali music theatrom, ki je danes v Evropi eden najpomembnejših gledaliških izrazov in mu posvečajo ogromno pozornosti. Tako sta nastala projekta Dnevnik blazneža, monoopera, kot produkcija MMT, in dramska opera Deklica s strunami v koprodukciji z ljubljansko Dramo SNG. S tema dvema zelo skromnima projektoma je v šestih letih ta bitolski teater gostoval na vseh pomembnih festivalih nekdanje Jugoslavije in Evrope ter osvojil več kot dvajset nagrad. Moj cilj ni proizvajati predstave, ampak razvijanje idej - tako dolgo, kolikor hočemo. Za oba projekta sem se dolgo pripravljal in raziskoval, MMT je gledališki laboratorij, kjer iščemo nove gledališke izraze.

Deklica s strunami bi morala lani gostovati na festivalih na Poljskem, Švedskem in v Nemčiji, dogovarjali pa smo se tudi s festivalom v Seulu, a se je vse ustavilo zaradi korone. Ne zdi se mi čudno, da je predstava še vedno živa in na repertoarju. Nekatere predstave lahko živijo tudi po dvajset let. Sem pa vesel, da ste to njeno dolgo življenje opazili."

​Ali ne živimo med žicami in zidovi?

Deklica s strunami je ne le žanrsko posebna, ampak tudi tematsko silno aktualna (dramatičarka Maja Hrgović in pesnica Ana Bunteska sta sodelovali z libretom in poezijo), saj obravnava ahasverstvo, begunstvo, težaven eksistencialni položaj umetnikov - same pereče aktualne teme. Hkrati pa tudi meje, omejenost Evrope. Evropa je vse bolj "bleda mati", prepredena z zidovi, rezilnimi žicami. Violinske strune (v vaši materinščini žice) zelo dobro korespondirajo z vsem tem. Take angažirane, sodobne teme redkeje zaidejo v glasbene forme?

"Tema je aktualna in brezčasna, izraz je specifičen, predstava odpira mnoga vprašanja. Vsakdo se lahko najde znotraj tega labirinta - tako ali drugače. Žice, simbolizirajo jih violinske strune, so zmeraj obstajale, a so bile dobro zamaskirane. Zdaj jim maska vse bolj bledi. Kaj ne živimo med žicami in zidovi?

Italija in Španija nista dobili nobene pomoči, ko je bil lani vrh koronakrize. Da ne govorim o Hrvaški, ki se še vedno spoprijema s posledicami potresa. Predstavljajte si: celo mesto je uničeno, ljudje spijo zunaj, v zabojnikih, in z njimi morajo biti zadovoljni. Je to solidarnost? Seveda so bili drobni poskusi pomoči, a predstavljajte si, kako bi lahko Evropa resnično pomagala in pokazala s tem svojo moč. Ampak kaže jo le, kadar želi, kakor želi, in videti je, da ne želi."

Ste direktor Moving Music Theatra v Bitoli, s katerim ste tudi soustvarili Deklico s strunami v ljubljanski Drami. To je mednarodno prepoznaven umetniški kolektiv, ki dokazuje moč in aktualnost sedanjega makedonskega teatra in umetnosti nasploh. Pod eno streho združuje opero, ples, avtorsko gledališko glasbo in glasbeno-dramske performanse. Dejansko je MMT zanimiv fenomen, pa ne le v makedonskem okolju.

"Hvala, da ga imenujete fenomen, tak kompliment mi godi. Mislim, da smo edini gledališki laboratorij, morda v celotni Evropi, ki se ukvarja izključno z raziskovanjem novih gledaliških form. Na žalost s samofinanciranjem in produciranjem materiala, ki prihaja iz našega laboratorija MMT. Žal še za noben projekt nismo dobili denarja. Na začetku sem bil zelo jezen, ker makedonsko ministrstvo za kulturo ne prepozna naše vizije. Potem sem se pomiril in sam vlagal v naš laboratorij svoj denar, lasten trud in ustvarjalnost. Tako smo zasnovali monoopero Dnevnik blazneža, s samofinanciranjem, ljubeznijo in trdim delom. Načrtujem, da bi MMT nadaljeval svoje delo tukaj v Mariboru. Upam, da bo kdo prepoznal našo vizijo, zdaj ko imamo dva odmevna projekta za sabo. Seveda se nam ne mudi, vse mora iti po naravni poti."

Kako vzdržujete stike med obema vašima okoljema, slovenskim in makedonskim?

"Že leta sem pogosto na relaciji Slovenija-Makedonija. Iskreno se ne počutim, kot da bi spreminjal okolje."

Videe za predstavo Deklica s strunami ste snemali marsikje po Evropi - v Amsterdamu, Antwerpnu, Parizu, Firencah, Milanu, Trstu. Kakšno razkošje za današnje koronske prilike, kajne?

"Ne mislim, da je to danes ne vem kakšen luksuz, je pa mnogo bolj komplicirano in zahteva mnogo več časa. Če se testirate vsak dan in ste negativni, lahko greste, kamor hočete."

​Kroženja umetnikov bi moralo biti več

Vaši prvi slovenski nastopi so bili v ljubljanski Drami, v sodelovanju z režiserjem Aleksandrom Popovskim ste bili avtor glasbe v njegovi predstavi Merlin ali Pusta dežela, kasneje v Ivanovu. Še vedno redno sodelujeta, pravkar sta v predstavi Romeo in Julija v SNG Maribor, kjer je vaš delež zelo pomemben, saj je predstava ustvarjena po principih glasbene partiture. Povejte kaj o tem plodnem sodelovanju z rojakom Popovskim.

"Romea in Julijo sem si od nekdaj želel delati, ker to delo vidim kot posebno partituro, ki nosi v sebi vrsto različnih stilov glasbe različnih barv. S Popovskim sva začela priprave že maja 2020, kar je edini način, da se tako delo postavi. Ansambel SNG Maribor je zelo muzikalen in posvečen kreaciji, tako da mislim, da nam je uspela predstava, ki nosi v sebi poseben dramski in glasbeni izraz. Delo s Popovskim je poseben užitek, ker je največji sanjač, kar jih poznam."

Tema emigrantov vam je blizu, je pa razlika med tistimi z Balkana in onimi iz oddaljenejših dežel. Kulturna emigracija z Balkana je prinesla tudi k nam veliko odličnih umetnikov. Se vam zdi, da se slovenski prostor dovolj odpira k tem nekdaj bližnjim kulturnim prostorom? Zdi se, da je tudi Makedoncev vse več, Popovski, vi, Rumena Bužarovska v uspešni predstavi Moj mož v ljubljanski Drami, večno zaželeni Vlatko Stefanovski ... Da ne omenjam nekdanjih tesnih vezi s Slobodanom Unkovskim, ki je ogromno režiral na slovenskih odrih. Makedonija in Slovenija sta si bili od nekdaj blizu, kajne?

"Na srečo sem od začetka kariere začel delati tudi zunaj meja Makedonije in se nikakor ne počutim emigranta. Sprememba okolja in delo z različnimi ljudmi sta velika izkušnja, ki bogati in pomaga, da mnogo bolj razumete svet, v katerem živite. Emigranti zapuščajo svoje države, ker sistemi razpadajo, erodirajo. Še vedno z užitkom delam v Makedoniji z ljudmi in umetniki, ki jih dobro poznam, s katerimi smo naredili izjemna dela. Menim, da vsi umetniki, ki jih omenjate, niso emigranti. Imamo pa vsi potrebo, da nas vidijo, slišijo in doživijo drugi, pa tudi publika potrebuje spremembe. Naše države so majhne in oddaljene po nekaj ur vožnje z avtom. Kroženja umetnikov bi moralo biti čim več. Zmeraj sem se počutil dobrodošel v vseh gledališčih na nekdanjih prostorih Jugoslavije."

Kako kot prvenstveno glasbenik ocenjujete stanje v sodobni kakovostni glasbi, posebno tisti, ki jo sami največ ustvarjate, to je gledališki in filmski? Napisali ste glasbo za več kot 200 uprizoritev različnih žanrov, za vas je značilen spoj balkanskega folklornega izročila ter sodobne elektronske in druge glasbe. Je sodobna opera ali spajanje različnih žanrov v sodobnem glasbenem gledališču danes v vzponu?

"Trenutno je film v veliki krizi. Snemajo se filmi, ki niso avtentični, izvirni, z nesmiselnimi istimi kadri, brez tehnike snemanja z več kamerami in hitrih premen, kot da ne bi obstajali direktorji fotografije, ki so nekoč en kader postavljali več dni in čakali, da zaide sonce in da vse postane magično. Vse se spreminja v fast food. Čast izjemam, a so vse redkejše. Vse manj imamo možnost gledati take filme, ker jih buldožerji pregazijo s svojo medijsko močjo. V takih filmih imate tudi skladatelje, ki delajo s štoparico in morajo tudi v enem tednu narediti glasbo za dolgometražni film. Od 2015. imam svojega agenta iz Belgije za filmsko glasbo. Od začetka je bil moj pogoj za najino sodelovanje, da bom sprejel le tiste filme, pri katerih bom imel dovolj časa za skladanje.

Z velikim zanimanjem spremljam teater, posebno v Belgiji in na Nizozemskem, ker sta tam nova opera in music theatre v veliki ekspanziji. Fascinirajo me mladi skladatelji, ki jih zelo podpira ministrstvo za kulturo, pa tudi občinski kulturni oddelki. Umetnost brez vlaganja države je obsojena na propad."

Seveda ne moreva mimo koronakrize. Kako se spoprijemate z njo, kakšen bo postkoronski teater?

"Koronakrizo sem maksimalno izkoristil, da sem bil z družino, da delam tisto, za kar doslej nisem imel časa, da preberem vse knjige, ki sem jih leta puščal na polici, in seveda, da delam naprej in se pripravljam za prihodnje projekte. Tako se je rodil projekt Just Voice na besedilo srbske pisateljice Nine Plavanjac, ki sem ga začel pripravljati še pred korono in ga bom začel kmalu postavljati v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju. Gre za komunikacijsko opero, v kateri igrata Zvezdana Angelovska in Nikola Ristanovski.

Realnost se nam je že spremenila, vsi teatri so zaprti za publiko. Odprli se bodo kmalu, a z zelo majhno kapaciteto sedežev. Ne želim napovedovati ničesar, vem pa, da mora gledališče ostati tako, kot je bilo doslej: tema v dvorani, svetloba na sceni, dih, beseda, melodija igralca in na koncu aplavz publike."