(INTERVJU) Matjaž Ivanišin: Slovensko kinematografijo je nekdo vrgel v predal in jo pustil v temi

"Nagrado razumem kot priznanje za svoje delo, hvaležen sem zanjo, vendar je moje delo hkrati del širšega okvirja, panoge, ki ji pravimo slovenska kinematografija. Zato nagrado spremlja tudi določena zadrega," je Matjaž Ivanišin je pred nekaj dnevi povedal za Večer.

Koga zavezujejo vsi sklepi o slovenskem filmu?

"Permanentno podhranjeno slovensko kinematografijo je namreč v preteklem letu nekdo vrgel v neki predal in jo skoraj leto dni pustil v temi. In to se je zgodilo kljub nenehnemu opozarjanju in ozaveščanju, da s tem država krši pogodbe do filmskih producentov, filmskih ustvarjalcev in tudi do ljudi, ki pomagajo pri slovenskem filmu, kuharjev, hotelirjev, šoferjev ... Seveda je tudi film prizadela pandemija, vendar mislim, da je bilo za slovenske filmarje v preteklem letu bolj kruto spoznanje, da nam država lahko neupravičeno blokira sredstva in da producenti posledično sredstev niso mogli črpati niti za delo, ki je bilo v skladu s pogodbami opravljeno že pred pojavom epidemije. Za to za zdaj ni odgovarjal nihče, nihče od odgovornih se ni čutil dolžen niti pojasniti, zakaj se je to zgodilo.

Sredstva so se zadnjo minuto, dobesedno zadnji dan preteklega leta, končno sprostila, vendar je to kratkotrajna rešitev. Dokler ne bomo sistemsko uredili financiranja slovenskega filma, bo ta konstantno životaril. Neurejene razmere financiranja ustvarjajo probleme, ki se seštevajo, množijo, se vlečejo iz leta v leto in vplivajo tudi na filme, ki šele prihajajo. Področje je treba urediti tako, da bo zagotovljeno zdravo financiranje filma, hkrati pa njegova avtonomija. Leta 2018 je bil v parlamentarnem odboru za kulturo sprejet sklep, da se slovenskemu filmu sredstva postopoma zvišajo na 11 milijonov letno. Podobna debata in podoben sklep sta se ponovila konec decembra 2020. Žal so bili vsi ti sklepi doslej prezrti," je sklenil.

Zgostitev in kristalizacija ne le ivanišinovske, marveč same filmske estetike

"Matjaž Ivanišin se je že s svojimi prvimi filmi (zlasti kratkim Karpopotnik in celovečercema Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba) afirmiral kot režiser z izvirno in subtilno poetiko, domiselno in humorno tako v načinu pripovedi (...) kakor tudi v preigravanju kategorij dokumentarnega in fiktivnega (...). V filmu Oroslan že in še posebej uvodni prizori predstavljajo zgostitev ali kristalizacijo ne le ivanišinovske, marveč same filmske estetike: skupaj z videzom krajinskega slikarstva prikažejo tudi družbeno posebnost podeželskega kraja, ki ga opisujejo, obenem pa ta observacijski pristop, kot se imenuje v dokumentaristiki, zmotijo z madežem ali s senco skrivnosti oziroma neke odsotnosti, ki dosedanjo perspektivo preobrne v retrospektivo smrti. A ne kakšne smrti iz umorov na podeželju, marveč povsem banalne in anonimne smrti. Ni pretirano reči, da film, vsaj kolikor ga poznamo, doslej ni znal bolje povedati, da je nekdo umrl.

V drugem delu filma ta nekdo dobi ime, obenem z umrlim pa sta identificirana tudi kraj in skupnost porabskih Slovencev, kakor ju v slovenskem filmu še nismo ne videli ne slišali. To bi Oroslanu dalo etnografsko razsežnost, če mu vendarle ne bi šlo bolj za podvojen množinski portret: na eni strani skoraj kubistični, iz različnih perspektiv sestavljen portret nekega lika, točneje Oroslana, na drugi in obenem pa za avtoportrete vseh tistih, ki s svojimi spomini na Oroslana portretirajo tudi sami sebe. Toda ali so njihovi spomini res dokaz, da je Oroslan resnično obstajal? To vprašanje niti ni tako pomembno kot to, da je bila smrt v filmu odkrita kot anonimna. Tako anonimna, kot so anonimni vsi tisti, ki se Oroslana spominjajo. Bolj kot sam Orsolan je bila resnična smrt, ki lahko dobi ime kogarkoli že. In kdorkoli je že, mu lahko spomini povrnejo neki obstoj, naj bo tako iluzoren, kot je filmski."

Tako je v obrazložitvi nagrade napisal Zdenko Vrdlovec. Film je prišel v kinematografe leta 2019. Scenarij je Matjaž Ivanišin napisal po zgodbi Zdravka Duše Pa ravno tako je bilo, direktor fotografije je bil Gregor Božič, montažer Matic Drakulić, glasbo je napisal Branko Rožman, producent filma je Miha Černec oziroma Staragara, igrajo Margit Gyecsek, Dejan Spasić, Milivoj Miki Roš in drugi.

Verjamem, da je s filmom mogoče začutiti čudežno v vsakdanjem

Lani je Matjaž Ivanišin za film Oroslan prejel tudi Glazerjevo listino, nagrado za vrhunske umetniške ali kulturne dosežke, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor. Metod Pevec je v obrazložitvi nagrade med drugim zapisal: "Oroslan nas spomni, da je film dedič prastarega pripovedovanja, da je ob toplini in resničnosti dobre zgodbe mogoče vse: ustaviti čas, obuditi mrtve in mimogrede 'presenetiti z nečim znanim', kot je spretnost pripovedovanja na kratko povzel Matjažu dobro znani pisatelj. Oroslan je svetel in igriv film, govori sicer o smrti, vendar takšni, ki jo lahko tudi preživimo ..."

Matjaž Ivanišin je ob Glazerjevi listini v intervjuju v Večeru povedal: "Vprašanje, ki je bilo ves čas v zraku, je bilo: kako je lahko naslovni junak, ki ga zaradi njegove smrti nikoli ne vidimo, v filmu prisoten. Kako se njegova podoba zrcali skozi dogodke, ki sledijo njegovi smrti, kako se zrcali na obrazih ljudi, ki so mu bili blizu, kako se odraža skozi pripovedi oziroma spomine nanj. Kako se njegova podoba ustvarja z besedami in kako z dejanji. Spraševali smo se, ali človek obstaja vse do tedaj, dokler je prisoten v spominu ljudi oziroma dokler je prisoten v zgodbi. V tej smeri razumem razmerje med realnostjo in fikcijo kot orodje za grajenje konstrukta - Oroslan, kakršen je v filmu, pravzaprav nikoli ni zares obstajal, obstajal pa je vsak najmanjši delček njega. Ni resničen, resničen pa je vsak njegov atom. Sestavljen je iz mnogih ljudi, kot oseba pa obstaja samo znotraj našega filma." O zunanjih in notranjih pokrajinah filma je v intervjuju povedal: "Film smo snemali na Gornjem Seniku, in ko smo se odločili, da bo zgodba umeščena vanj, me je prostor zanimal predvsem kot sosledje podob, ki odražajo manko Oroslana. Pokojni Oroslan se ne zrcali zgolj na obrazih in v zgodbah ljudi, ampak tudi v podobi pokrajine ali hiše. Do tega, čemur rečem poetičen svet, poskušam v filmu priti preko realizma, preko zelo konkretnih podob. Temu sledim, ker verjamem, da je s filmom mogoče začutiti čudežno v vsakdanjem. Film lahko reproducira stvari, ki jih vidimo pred seboj, pa vendar se v podobah, če so podane natančno, lahko zrcali nekaj, kar je onkraj vidnega, nekaj, kar se dotika intimnega sveta. Podobno velja tudi za ljudi, ki so pred kamero. Bolj čudovito kompleksni so, kot bi si jih lahko kadarkoli izmislil. Povabljeni so v fikcijo filma, vendar vanjo s seboj prinesejo svojo resničnost in svoj svet, tudi tistega, ki je skrit in utripa v njih. Temu notranjemu svetu, ki ga gledalec zgolj čuti, sem želel prisluhniti in mu dati prostor.

Razlog za Maribor v filmu je zelo osebne narave. Za film smo potrebovali urbano lokacijo, kamor se je preselil brat pokojnega Oroslana. Bratova samota, ki je skrita v urbanem okolju, je zelo podobna samoti Oroslana, ki je ostal na vasi. In ko sem pomislil na podobo mesta, sem najprej pomislil na Maribor. Tako pač je. Ko pomislim na reko, najprej pomislim na Dravo, konec koncev ko pomislim na tenis, je pred menoj najprej podoba mariborskega Branika. Temu je nato sledilo iskanje primernih lokacij znotraj mesta. Tudi zato je zelo lep občutek prejeti priznanje mesta Maribor, ker to mesto doživljam kot svoje, čeprav sem zaradi dela večino časa v Ljubljani."