(INTERVJU) Miha Kovač: Po slovenskih avtorjih je več povpraševanja, kot je na voljo kakovostnih prevajalcev

Slovenija bo na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023 nastopila kot častna gostja. Dimitrij Rupel je s čela Javne agencije za knjigo odstopil zaradi nezaupanja ministrice, to pa naj bi temeljilo na nezadostnih in zapoznelih pripravah na nastop. Koliko dejansko zamujamo in kje prihaja do zadrege?

"Kar zadeva vsebinsko pripravo programa, ne prihaja do hujših zamud. Sejemski program bo vezan na prevode slovenskih avtorjev in avtoric med leti 2019-2023, ki bodo izšli v nemščini in v drugih jezikih, tako da do dela teh prevodov prihaja zdaj. Te dni s kolegoma Matthiasom Göritzom, ki je nemški sokurator, in Amalijo Maček pripravljamo predloge sejemskega programa za naslednje leto, nato pa bo začrtano treba uskladiti še z založbami. Temelje programa želimo imeti narejene do januarja.

Večji problem je spremljevalni program, torej likovne razstave, gledališke predstave, filmske projekcije in koncerti. Problem je, da so (praviloma) najboljše frankfurtske dvorane programsko zasedene za nekaj let vnaprej. Če si v spremljevalnem programu želimo denimo koncert Laibacha, se torej zatakne pri prizorišču: vse tiste dvorane, ki bi bile za izvedbo primerne, so v istem času že zasedene z drugimi aktivnostmi. Večine slednjih se ne da premakniti, če že, pa bodo povzročeni dodatni stroški. Dejstvo je, da bi zato morali želena prizorišča rezervirati kakšni dve leti prej. Za enega od prizoriščih prostorov smo ugotovili celo, da so ga za naslednje leto že najeli Italijani za razstavo, s katero bodo napovedovali svoje gostovanje, ki bo leta 2024.

V sodelovanju z vodstvom Frankfurtskega knjižnega sejma in z mestnimi kulturnimi oblastmi poskušamo ta problem premostiti. Težavo imamo tudi s hotelom: potrebujemo okoli 60 sob in zaželeno je, da je hotel v bližini sejma, da lahko tisti, ki tam delajo, za kakšno minuto zajamejo sapo in si oddahnejo. Ker smo se iskanja lotili šele letos jeseni, so vse boljše lokacije razprodane. Hotele v Frankfurtu je za čas sejma treba rezervirati tudi tri leta naprej. Problemi so, skratka, logistične narave.

Težava je, da ljudje, ki so se po odhodu Renate Zamida ukvarjali s pripravo na gostovanje, tovrstnih logističnih zagat niso razumeli, saj niso imeli ustreznih izkušenj, niti niso razumeli narave sejma, ker tam pač nikoli niso bili. Vendar se s tem ne želim obremenjevati in česarkoli očitati. V času Dimitrija Rupla je bilo narejenega tudi kaj dobrega. Pogrevanje za nazaj in jamranje je neproduktivno. Za take reči enostavno ni časa."

Pa bo kakšno prizorišče vendarle prosto za nas?

"Ja, upam, da jih bo kar nekaj, in da bomo lahko izvedli čim več dobrih dogodkov. V Muzeju romantike, ki deluje v zgradbi ob Goethejevi rojstni hiši, bo NUK pripravil razstavo o Prešernu. Tehnični muzej Slovenije bo pripravil razstavo v Muzeju komunikacije. Ena od dobrih stvari, ki jih velja omeniti, je razstava v Schirn Kunsthalle Frankfurt, eni večjih galerij za sodobno umetnost. Vsebino so izbrali nemški kuratorji. Zraven te galerije je v starem delu mesta še Haus des Buches, kjer bomo imeli vsak dan dogodke, ter Struwwelpeter muzej, kjer bomo imeli manjšo likovno razstavo in kakšne tri ali štiri dogodke z otroškimi avtorji. Letos je tam imela delavnico Lila Prap in navdušila otroke in starše. Sodelujemo tudi z ustanovo Haus am Dom, kjer sta lani nastopila Anja Golob in Drago Ivanuša. Če bo šlo vse po sreči, bomo v starem delu mesta torej imeli mini "slovenski center". Za gledališke predstave in glasbene koncerte pa se še pogajamo in borimo. Tukaj imamo podporo vodstva sejma, kar je spodbudno."

Je Italija rezervacijo prostorov morda zapopadla celo nekoliko "grebatorsko"?

"Ne, saj vsi delujejo na tak način. Tudi nam v bran velja povedati, da je epidemija koronavirusa podrla vso običajno frankfurtsko dinamiko. Lani je bil sejem precej prazen, prišlo je morda 15 odstotkov običajnega števila obiskovalcev. Če je nekdo takrat videl sejem prvič, se mu ni zdelo pomanjkanje prostorov in hotelskih sob nikakršen problem, ker je bilo vsega vrh glave dovolj. Letos je bila ta številka na 60 odstotkih običajnega obiska (prišli niso Kitajci, Rusi in del Američanov). V primeru, da prihodnje leto ne bo kake večje globalne katastrofe, bo sejem verjetno po treh letih prvič z običajnim številom obiskovalcev - približno 300.000 ljudi - posledično pa bo do prostorov še toliko težje priti. Italijani so ravnali, kot se pač ravna običajno - država gostja začne dve leti prej zasedati strateške točke. Imajo pa enkrat več denarja kot mi, njihova sredstva tudi niso kohezijska, zato jim je lažje."

Ja, proračun je pri nas manjši kot pri kakšnih "velesilah".

"Manjši je tudi od tistega, ki so ga imeli Gruzijci, ki prihajajo iz bistveno bolj revne države. To je hendikep, a ne bom tarnal, ker so tudi štirje milijoni, ki jih imamo, veliko. Z inovativnostjo bomo iz tega denarja poskušali potegniti čim več. Če sem malo kritičen, lahko povem, da so Španci letos z bistveno več denarja (imeli so okoli 11 oz. 12 milijonov) za moj okus naredili precej dolgočasno predstavitev. Prevedli so veliko število knjig, a prireditve so bile pogosto namenjene le špansko govoreči publiki. Imeti denar absolutno ni vse. Treba je imeti tudi dobre ideje, dobro realizacijo. Zgled za to so nam lahko Islandci, ki so bili častna gostja v času najhujše gospodarske krize in so paviljon opremili s pohištvom iz frankfurtskih trgovin za ponovno uporabo."

In dober kader ...

"Ja, to je že druga zgodba (smeh)."

Štiri milijone ste omenili. To je torej skupen proračun, v katerega so prišteta kohezijska sredstva (s črpanjem katerih smo imeli nekaj težav)?

"Ja. Če bi sešteli ves denar, ki je v Frankfurt šel posredno v zadnjih šestih, sedmih letih, bi bila ta številka nekoliko višja. Ena od dobrih stvari namreč je, da se je začelo po letu 2015 sistematično vlagati v prevajanje slovenskih del v tuje jezike: začele so se organizirati delavnice za prevajalce iz slovenščine v tuje jezike, mreženja (obiski tujih založnikov v Sloveniji), začelo se je podpirati obisk slovenskih založnikov na knjižnih sejmih v tujini in nastopanje slovenskih avtorjev na tujih literarnih festivalih. Včasih kdo začne brundati, da je to kulturni turizem in stran vržen denar. Dejstvo pa je, da smo mi v tem času podvojili število prevodov iz slovenščine v tuje jezike (od začetka 2019 do zdaj je izšlo 656 knjižnih del, prevedenih v tuje jezike, kar je približno za pol nižja številka, kot jo imajo v Španiji in na Finskem, obenem pa gre za podvojitev glede na slovensko stanje leta 2012).

Če ne bi bilo pametnega vodenja JAK tedaj, kot kurator letos ne bi imel kaj početi, saj ne bi imel dosti prevedenih knjig, iz katerih bi lahko sestavil program. Težava, ki jo trenutno imamo, je celo ta, da imamo po delih slovenskih avtorjev v nemškem prostoru večje povpraševanje, kot je na razpolago kakovostnih prevajalcev."

Je to spodbuden problem?

"Ja, po svoje je to "dober problem", ki pa se ga ne da rešiti na hitro. Tisti prevajalci, ki jih imamo, delajo čez meje svojih zmogljivosti. Nekatere skrbi, da bo po končanem gostovanju nastopil tudi konec trenda prevodov, a mene to - če le ne bo prišlo do kakšne napake v kulturni politiki v Sloveniji - ne skrbi. Dogovorjen je prevod še enega romana Vitomila Zupana za leto 2024, založbe skrbno premislijo, koga bodo prevajale, potem pa mu ostanejo zveste, kar vidimo denimo pri Goranu Vojnoviću.

Skrbi pa me, kaj bomo počeli po Frankfurtu. Problem, ki ga zaznavam, ko se pogovarjam z ljudmi, je, da vse skupaj razumejo kot proces, ki se bo končal oktobra 2023. Logika bi morala biti obratna: takrat bi se ta proces moral šele začeti, saj bomo z gostovanjem dobili dodaten zagon za prevajanje del domačih avtorjev v tuje jezike. Poglejmo učinke španskega gostovanja: par avtorjev, ki jih spremljam tudi na družbenih omrežjih, beleži skok prevodov v angleščino. Frankfurt namreč pospešuje prevode v vse jezike in ne zgolj v nemščino. Če bi po letu 2023 na kulturnem ministrstvu hipotetično rekli, da bodo denar nehali metati v uveljavljanje slovenske knjižne produkcije po svetu, bomo izgubili vse, kar smo dosegli v zadnjih šestih letih. Želim si, da bi se subvencijska politika ohranila in da bi se ohranilo mreženje s tujimi založniki, da bi še naprej organizirali mednarodne literarne festivale, da bi imeli čim več delavnic tiste, ki se v založbah ukvarjajo s prodajo avtorskih pravic in za prevajalce, ker slednji ne nastanejo čez noč. In da bi bili, nenazadnje, ti ljudje tudi boljše plačani.

Finska je bila denimo država gostja leta 2014. Število prevedenih naslovov (tudi v nemščino) je poraslo predvsem po gostovanju. Zdaj imajo približno štiri milijone evrov prihodkov od prodaje avtorskih pravic v tujino. Če bi bili Slovenci pol toliko uspešni (ker smo ravno toliko manjši!), bi morali biti čez kakšnih sedem let na približno dveh milijonih prihodkov od prodaje pravic. Denar, ki ga vlagamo v Frankfurt, bi se po takem scenariju še kako povrnil. Tudi zato se ne smemo ustaviti."

Nekdanja direktorica Renata Zamida, ki je zastavila gostovanje prihodnje leto, je morala oditi, ker ni dovolj služila interesom ene opcije, ene založbe. Kako vi uravnavate te apetite?

"Renati sem več kot hvaležen za vse, kar je dobrega naredila. Kriterij uspešnosti sedanje ekipe pa je 23. oktober 2023. Takrat bo jasno, kako odmevne dogodke bomo imeli in kako uspešno je bilo naše delo. Ogromno se je govorilo o listah, o tem, kdo bo poskrbel za posameznega avtorje in kakšne kuhinje so v ozadju. To je oslarija. Edina relevantna lista avtorjev, s katero delamo sedanji kuratorji, je seznam prevodov slovenskih knjig v tuje jezike. Ta seznam je nastal tako, da so slovenski založniki tujim založnikom ponujali dela slovenskih avtorjev v prevod, ti pa so se odločili za – ali pa seveda ne – za to, da delo izdajo, JAK pa je nato podprl prevajalce s subvencijo. Tako tradicionalno poteka posredovanje književnih del iz enega v drug jezik. Skratka, izbor slovenskih avtorjev, ki bodo gostovali v Frankfurtu, so naredili tuji založniki; zato je bil ta izbor tako rekoč mednaroden in decentraliziran. Dimitrij Rupel je na neki točki menil, da bi bilo morda ta filter smiselno korigirati, zato je JAK založbe pozval, naj predlagajo knjige, ki še niso v prevajanju, nato pa so najeli nemško literarno agentko, da bi te knjige spravila v promet, a ji ni uspelo prodati skoraj ničesar. Kar je slovenskih del zanimivih za širšo tujo javnost, je torej prevod dobilo že v prvi fazi. Jaz znotraj tega telovadim kakor vem in znam, kar sicer ni najbolj enostavno; je pa seveda dobro, da imamo jasno določene osnovne okvirje, ki so nam jih začrtali tuji založniki."

Lojze Wieser (založba Wieser in Drava) se pritožuje, ker so slovensko-avstrijski založniki "izpadli iz igre". So res tako neodmevni v širšem nemškem prostoru, kje vi vidite dejanski problem?

"Na otvoritveni tiskovni konferenci, ki je bila letos naš medijsko najbolj izpostavljen dogodek na sejmu, smo imeli na odru tri avstrijske in dva slovenska državljana. Zamejstva torej nismo izpustili, še več, cilj tiskovne konference je bil tudi poklon slovenskim avtorjem, ki delujejo v nemškem govornem prostoru, se pravi še kako tudi koroškemu zamejstvu. Tiskovko je vodila Katja Gasser, novinarka ORF in koroška Slovenka, sodelovali pa so Ana Marwan, ki živi na Dunaju, piše v slovenščini in nemščini in je dobitnica prestižne avstrijske nagrade Ingeborg Bachmann; Erwin Köstler je zagotovo eden najpomembnejših prevajalcev iz slovenščine v nemščino, Nataša Kramberger živi med Berlinom in Jurovskim dolom, Peter Svetina pa je Ljubljančan, a hkrati tudi profesor na Univerzi v Celovcu. Zamejstvu smo na letošnjem sejmu tako absolutno dali ves prostor, ki smo ga lahko. Še več.

Tega sicer nisem želel načenjati javno, a ker se je oglasil Wieser, se moram s svojim delom zgodbe oglasiti tudi sam. Prvič, za bolj intenzivno sodelovanje z nemškimi kot z zamejskimi založniki se ni odločil ne JAK, kaj šele kuratorji programa, ampak slovenske založbe, ki so – po moji oceni pravilno – ocenile, da bodo slovenska knjižna dela na nemškem trgu bolj odmevna, če jih bodo pač izdajale nemške založbe. Drugič, bilo bi več kot odlično, če bi Wieser čim prej rešil številne konflikte, ki jih ima s svojimi avtorji in prevajalci. Zaradi njegovega spora z Fabijanom Hafnerjev oziroma njegovimi dediči in po moji oceni zaradi njegovega napačnega razumevanja avtorskih pravic, denimo visi v zraku izid enega najpomembnejših zamejskih romanov pri ugledni nemški založbi, kar je zame približno tako, kot če bi selektor reprezentance Argentine tik pred svetovnim prvenstvom ostal brez Lionela Messija. In tretjič, kot vem, so njegove vloge na JAK pogosto nepopolne in zato zavržene, njegovi predlogi glede frankfurtskega sodelovanja pa so skušali iti mimo običajnih kanalov subvencioniranja prevodov in ponatisov, bili so dragi, predvsem pa bi imeli majhen učinek na vidnost slovenske knjižne produkcije v nemškem govornem področju. Zato pač niso dobili zelene luči.  A da ne bo nesporazumov: ni dvoma, da je Lojze Wieser v preteklosti naredil tudi ogromno dobrega za slovensko knjigo, avtorjem in knjigam založb Drava in Wieser pa so vrata slovenskega paviljona in sejemski odri seveda na široko odprti."

Ali ste, če pogledamo pod črto, v prevod spravili vse, kar ste želeli?

"Kot rečeno, na to nimam vpliva, saj o prevodih odločajo tuji založniki. Imamo pa, hvalabogu, vsaj eno svetovno zvezdo: Slavoja Žižka. Poleg njega so tu še Mladen Dolar, Alenka Zupančič, tudi Renata Salecl ... Ljubljanska psihoanalitska in filozofska šola je globalno znan fenomen in računam, da bomo z Žižkom, Dolarjem in Žerdin-Zupančič lahko pripravili nekaj res zanimivih in zelo dobro obiskanih dogodkov. Zanimivo je tudi to, da ti avtorji izvorno pišejo v angleščini, od koder se njihove knjige potem prevajajo v druge jezike. Tudi tovrstni dvojezičnosti, ki je značilna predvsem za manjše narode, bomo posvetili nekaj dogodkov.

Vodstvo Frankfurtskega sejma si od države gostje želi tudi zanimivih vsebinskih debat. Ena od tem, ki se bo kot rdeča nit vlekla skozi ves naš frankfurtski program, bo vloga knjižnega branja v dobi zaslonov. Sam namreč verjamem, da če tiskane knjige iz prejšnjih časov ne bi prenesli v sodobno zaslonsko civilizacijo, bi jo morali zdaj na novo izumiti. Branje daljših knjižnih besedil na eni strani in poglobljeno branje poezije na drugi je namreč svojevrsten trening fokusa, širjenja in poglabljanja besednega zaklada in soočanja s kompleksnimi stavčnimi konstrukcijami, ki so eden od predpogojev za kritično in analitično, tudi abstraktno mišljenje. Vsega tega pri zaslonskih medijih ni. Skozi vprašanje o vlogi knjižnega branja v našem času se zato odpirajo ključna vprašanja sodobne civilizacije, od prevlade lažnih novic, do političnih kriz, ki lomijo naš čas. Nekateri ameriški politiki stare šole – kot sta denimo Adam Garfinkle in Henri Kissinger – gredo celo tako daleč, da opozarjajo, da je del sodobnih ameriških težav povezan s tem, da ameriška politična elita ne zna več analitično misliti, analitično misliti pa ne zna več zato, ker na ameriških univerzah ni več treba brati knjig. Ko sem to temo omenil na letošnji tiskovni konferenci, je o tem v komentarju ob zaključku sejma pisal Frankfurter Allgemeine Zeitung na naslovni strani, kar pomeni, da tovrstna vprašanja očitno ustrezno odzvanjajo tudi v nemškem prostoru. Skratka, naloga, ki jo imamo, je, da skozi izbor tem in skozi dela in nastope naših avtorjev pokažemo, da smo sposobni odpirati globalno zanimiva vprašanja. To je zame največji izziv."

Rekli ste, da so ključne inovacije, ne pa proračun. S čim bi se pohvalili?

"Taktika naših nastopov bo na videz enostavna, izvedbeno pa zahtevna. Ena od stvari, ki jih bomo počeli in ki smo jih letos testirali, je kombiniranje nemških in slovenskih avtorjev na literarnih nastopih, ter kombiniranje slovenskih in tujih strokovnjakov na strokovnih panelih. V Hiši knjig smo denimo imeli branje Milana Dekleva, ki je v Nemčiji neznan pesnik, in uveljavljene nemške pesnice Silke Scheuermann. Pesniškega dogodka se je udeležilo lepo število ljudi. Podobno smo na stojnici imeli dogodek z Natašo Kramberger, avtorico in nemško podnebno aktivistko Luiso Neubauer in novinarko Berliner Tageszeitung Doris Akrap. Bilo je polno! Nemška avtorica in znana novinarka sta delovali kot magnet za publiko, ki sta hkrati slovensko avtorico umestili v nemški kulturni prostor. Naš cilj zato je, da za sogovornike slovenskim avtoricam in avtorjem pridobimo čim bolj ugledne nemške moderatorje in sogovornike in s tem slovenske avtorje naredimo vidne (kar bo prav gotovo najtežje in najdražje!). Podobno bomo ravnali tudi pri strokovnih dogodkih. Tako smo letos v Frankfurtu organizirali strokovni panel na temo blagovnih znamk v malih založništvih, z avstrijskim moderatorjem in panelisti iz Slovenije, Finske, Španije in Litve. Imeli smo okoli 100 obiskovalcev in odličen odmev na spletu, tako da se je dobro obnesel tudi ta test. Računam, da bomo naslednje leto v Frankfurtu organizirali od pet do deset tovrstnih debat."

Direktor sejma Jürgen Boos rad ponavlja, da smo ga Slovenci prepričali s svojim odnosom do poezije. Najbrž je ta res specifičen, ampak ali bomo na to stavili pri svojem nastopu?

"Ja. Predstavili bomo dve antologiji poezije. Prva je Antologija slovenske poezije, ki jo pripravljata Matthias Göritz in Amalija Maček, izdala jo bo nemška Akademija za jezik in pesništvo. To bo največja antologija slovenske poezije v nemščini, pridružili pa ji bomo kup dogodkov, kar bo odločno prispevalo k vidnosti slovenske poezije. Od živih bodo nove knjižne prevode poezije do oktobra 2023 imeli Milan Dekleva, Miljana Cunta, Peter Semolič, Ana Pepelnik in še kdo. Obenem bodo izšli tudi novi prevodi Srečka Kosovela, Tomaža Šalamuna in Maruše Krese v nemščini. Poleg tega bomo izdali tudi antologijo pank poezije, ki bo izšla pri manjši berlinski založbi. Zanimivo je tudi, da se je v nemškem prostoru pojavilo kar močno zanimanje za mrtve slovenske avtorje."

Zakaj prav za mrtve?

"Ne vem. Morda so nemški založniki spoznali, da ne poznajo niti zgodovinskih temeljev slovenske književnosti in želijo ta primanjkljaj zdaj nadomestiti, o čemer pričajo tudi prevodi Vitomila Zupana ali Slavka Gruma v zadnjem času. Tu bi posebej izpostavil zavzemanje Erwina Köstlerja, ki bo izdal tudi antologijo slovenske kratke proze iz prve polovice dvajsetega stoletja. Je pa to zanimivo, ker se založniki sicer relativno redko odločajo za mrtve avtorje, saj se jih pač ne da peljati na bralno turnejo."

Kakšni avtorji založnike sicer zanimajo v smislu promocije?

"Založniške izkušnje pravijo, da ni čisto vsak avtor primeren za javno nastopanje. Nekateri ne znajo nastopati v javnosti, pa tega ne vedo, spet drugim je javno pojavljanje zoprno ...So pa zagotovo v prednosti avtorji, ki so sposobni dobro javno nastopati. Ko sem še delal v založništvu, se mi je sem ter tja zgodilo, da me je poklical kak nemški ali britanski založniški znanec z vprašanjem, ali določen avtor zna javno nastopati. Takih vprašanj seveda nisem bil deležen le za slovenske avtorje, ampak bistveno bolj pogosto za tuje, ki so bili na turneji po Sloveniji. Če sem rekel, da ne zna, je založnik trikrat razmislil, preden se je odločil za prevod, saj je vedel, da takega avtorja ne mogel peljati na bralno turnejo in ga posledično ne bo mogel spraviti v medije."

Kaj pa Slovenci, ki delujejo na različnih področjih umetnosti v Nemčiji? Bo, na primer, Mateja Koležnik, ki veliko režira v Nemčiji, tudi v FRF imela kakšno predstavo?

"Uf. Za to skoraj ni več časa. Ko je bila Norveška leta 2019 država gostja v Frankfurtu, so dve leti pred tem organizirali mrežo za promocijo norveške umetnosti v tujini, v kateri so bili predstavniki likovne, glasbene, gledališke in filmske umetnosti. Ta mreža je poskrbela za vse neknjižne dogodke ob Frankfurtskem sejmu, tako da se je sejemski kurator lahko ukvarjal samo s knjižnim programom. Idiotsko je namreč verjeti, da lahko en sam človek vsebinsko pokrije vsa področja umetnosti, saj ni nihče vseveden, pa tudi organizacijsko je to gromozanski zalogaj. Nenazadnje se tudi s knjižnim programom ukvarjamo trije, poleg mene še Amalija Maček in Matthias Goritz. Če bi Ministrstvo za kulturo razumelo naravo frankfurtskega sejma, bi za tako delitev dela poskrbelo najkasneje oktobra 2021. Zdaj se na ministrstvu tega zavedajo, zato upamo, da bo v kratkem ustanovljena podobna komisija, ki bo na polno začela delovati te dni."

Je za vzpostavitev take komisije prepozno?

"Ne povsem. Upam, da bomo ujeli zadnji vlak in posledično uspešno izpeljali tudi likovni, filmski, glasbeni in gledališki program. Moram pa izpostaviti, da na teh področjih v zadnjem času zelo prepoznavno že deluje SKICA Berlin, ki jo vodi Saša Šavel. Nemške institucije vse bolj prepoznavajo njeno strokovnost in zanesljivost, tako da nam odpira vrata po vsem Nemčiji.

Dobro pa je, da bomo imeli na 250 kvadratnih metrih na sejmu še razstavo ilustracije, ki bo obenem napovedovala tudi prihajajoči knjižni sejem otroških knjig v Bologni, kjer bo Slovenija država gostja leta 2024. Za izvedbo te razstave bo vsebinsko in organizacijsko poskrbel Center za ilustracijo, ki deluje pri Vodnikovi domačiji. Bolonjski kurator, ki ga še nimamo, bi namreč moral začeti delovati že vsaj pred letom dni, saj bo Bologna le pol leta za Frankfurtom! Eden od problemov, ki jih imamo, je tudi to, da za sejem v Bologni v proračunu za zdaj še nimamo denarja. Zato si želim, da bim čim prej začeli tudi resno strokovno debato o tem, kaj po Frankfurtu. Poleg tega, da ohranimo dosedanjo dinamiko prevajanja, bi cilj moral biti tudi to, da začnejo dela slovenskih avtorjev izhajati pri najbolj uglednih tujih založbah. Tudi to bo, čez nekaj let, eden od kriterijev uspešnosti Frankfurtskega gostovanja, kulturne politike in slovenske založniške panoge."