(INTERVJU) Milena Zupančič: Tisti v dvorani morajo jokati, ne igralec na odru

Nenavadno, da sta oba z režiserjem Janezom Pipanom prvič v Drami mariborskega gledališča po dolgoletnih sijajnih karierah. V vsakem pogledu je to zanimiv debi v veliki, mednarodni koprodukciji, ki zajema ob slovenskem deležu domačega SNG Maribor in Cankarjevega doma tudi dunajski Burgtheater in beograjsko Jugoslovansko dramsko gledališče. Vsa nemariborska okolja so prispevala igralce, Milena Zupančič je v ekipi gostov najbolj domača.

Na dan predpremiere sva se dobili. Tri leta po odmevni, toplo sprejeti Milenini biografiji Kot da je Luna padla na zemljo avtorja-zapisovalca Tadeja Goloba nastopa in snema v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Mariboru. Vloga v scenski baladi v treh slikah To noč sem jo videl je nastajala skoraj vzporedno v tem koronskem letu z zahtevno predstavo Cement Beograd v Beograjskem dramskem gledališču v režiji Sebastijana Horvata.

Gledala sem vas letos na Bitefu in blesteli ste v vlogi ostarele Sonje v današnjem Beogradu z dementnim možem, v pomanjkanju, propadanju, ob izgubi hčerke. S kakšno preciznostjo, nepatetičnostjo in subtilnostjo ste pristopili k težavni vlogi. Še vedno vas beograjska publika obožuje, ovacij ste bili deležni.

"K predstavi Cement Beograd, kot zadnji iz ju-trilogije, me je letos marca povabil Sebastijan Horvat. Čisto na novo jo je napisal Milan Ramšak Marković. Dolgo obdobje je bilo, ko so bili vsi odnosi med nami v nekdanji državi prekinjeni. Nekoč smo bili eno in ogromno sem delala po Jugoslaviji. Celo vrsto kolegov imam tukaj in vesela sem bila, da sem po tako dolgem času spet med njimi. Na žalost jih je veliko že pokojnih - Ljuba Tadić, Milena Dravić, Dragan Nikolić ..."

V Beograjskem dramskem gledališču (BDP) se je zadnje čase zgodil preporod, mnogi režiserji iz nekdanje skupne države delajo tam.

"Novi direktor BDP je privabil v to gledališče ne le nove igralce, ampak tudi režiserje, scenografe, kostumografe iz Makedonije, Črne gore, Zagreba, Ljubljane ... Spet se je povrnilo medsebojno sodelovanje, zelo presenečena sem bila, kako so me zelo mladi igralski kolegi še poznali. Ko sem delala toliko po Jugoslaviji, so bili še otroci. Delo v Beogradu je bilo zelo prijetno.

V beograjskem teatru je ta čas velik problem, ker igralci ogromno snemajo TV-serije. Veliko se jih snema, plače v teatrih so majhne, normalno, da igralci sprejemajo ponudbe za snemanja. Težko je imeti na vsaki vaji vse igralce. A moj soigralec v predstavi Cement Miki Krstulović, ki tudi ogromno snema, je vse odpovedal za ves čas našega študija. Zelo lepo smo sodelovali."

Vloga Sonje v Cementu Beograd (pravkar je prejel najvišjo nagrado na Bitefu), ki se spoprijema z moževo demenco in smrtjo hčere, je bila za vas najbrž - tudi glede na vse težavne okoliščine študija in koronske razmere - silno težavna.

"Bil je težek študij in zelo sem se izogibala patetičnosti in sentimentalnosti. Tema je tako kruta in jo na žalost poznam tudi iz svojega privatnega življenja. Zelo sem se trudila, da ne bi zdrknila čez tisto tanko mejo; hitro lahko padeš na drugo stran. Zelo precizno smo delali ves čas in bog ne daj, da bi bilo čez ali samosmileče. Sama sem komaj preživela demenco in smrt bližnjega, ko smo začeli delati predstavo. Nikogar nisem sicer s tem obremenjevala ali posebej poudarjala ali odklanjala dela zaradi tega. Prvotno sta bili imeni protagonistov v predstavi Dušan in Milica, pa smo zamenjali imeni v Miloš in Sonja, da ne bi kdo v dvorani gledal preveč osebno. Milica je tako tipično srbsko ime, zato sem predlagala drugo ime. Seveda ne morem biti stoprocentna v jeziku. Zelo sem se trudila sicer. V izogib sentimentalnosti in zavoja drugam smo bili pazljivi. Predstav bi bilo bistveno več, če ne bi bilo te situacije s korono. Tako hudičevo so nam otežili potovanja ta čas. V Mariboru sem že maja resno delala Jančarjevo To noč sem jo videl, potem je bilo poleti malo pavze, septembra sem prosila, da v Beogradu ne bi imela predstav. Potem pa je prišlo vabilo z Bitefa in tega nisem mogla teatru narediti, da bi zavrnila. Tako sem med intenzivnim mariborskim študijem letala v Beograd, v zelo drugačno predstavo. Tega sem sicer navajena iz mlajših let, ko sem kdaj igrala tudi po štiri različne predstave na teden."

In zdaj ste končno debitirali tudi na mariborskem odru po vseh slovenskih teatrih, kjer ste že bili. V Jančarju pa niste prvič, kajne?

"Zdaj sem vse slovenske teatre dala skozi. Draga Jančarja pa sem že delala na odru, nastopila sem v krstni predstavi Veliki briljantni valček.

Zelo sem vesela te vloge, dobro se počutim v tej predstavi. Koprodukcijsko delo je bilo izjemno. Sama ne znam nemško in sem morala po dolgem nemškem monologu nadaljevati. Tudi za Karla Jescha v vlogi Horsta je bilo podobno. Nemščina je bila zame tista čudna tirolščina, ki so jo govorili turisti v mojih krajih. Mnogo kasneje sem ugotovila, kako krasen jezik je v knjižni verziji. Sem pa svoj čas precej snemala z Nemci, a sem se bodisi na pamet naučila nemške stavke bodisi so me nadsinhronizirali."

Kaj pa je bilo v dramatizaciji Jančarjevega romana To noč sem jo videl najtežje za igralca?

"Težko za igralca je, kadar igra (in to seveda ni bilo prvič zame) osebo iz romana. Vsak od nas, ko nekaj prebere, si svoj lik v svoji glavi po svoje predstavlja, vidi ga po svoje, nekdo drug drugače. Vsakdo ima, skratka, svojo podobo nekega lika. Ko z njim nastopiš na odru, pa pride neka tretja varianta razumevanja tega lika in na to je treba računati, da boš nekomu porušil njegov lik, ki ga je osvojil, drugi se bo strinjal ... To je zelo velika odgovornost in ne moreš tega preprečiti, ker ne vidiš ljudem v glavo, kakšen lik so si zamislili."

To noč sem jo videl je slovenska tragedija. Igrate mamo glavne protagonistke Veronike Zarnik, Josipino, ki je ena najbolj tragičnih figur v tekstu. Do konca ne ve, kaj se je zgodilo z njeno hčerjo, vseskozi še goji upanje, hkrati pa si očita ...

"Absolutno. Seveda se vsakemu igralcu zdi njegov lik najpomembnejši. Tudi jaz mislim, da je Josipina najbolj tragična oseba. V kom je večje trpljenje kot v njej? Tako sem jo razumela in pri tej tragediji, tej nesreči ne izhajam iz ideoloških, zgodovinskih razlogov, ampak me zanima tragedija na človeški, osebni ravni. Zmeraj, v vsaki vojni, krizi, nasrka 'mali' človek. Nosi vse posledice zmeraj. Zelo sem proti zganjanju patetike in sentimentalnosti na odru. Tisti v dvorani morajo jokati, ne igralec na odru. Ta gospa z veliko nesrečo, kajti kaj je hujšega kot izgubiti otroka in tega ne vedeti, vendarle ohrani svoje dostojanstvo do konca. Ne pusti se, da bi jo nesreča karakterno spremenila, ne pomehkuži je ta čudna usoda, proti kateri ni mogla nič. Vsaj toliko sem se trudila, da je ta usoda ne spremeni v cunjo, ampak nosi na neki dostojanstveni način vso to nesrečo v sebi, ne pusti se ji uničiti."

Kar bojim se recepcije tega dela v teh ponorelih časih, ker če Jančar kaj res ni v tem romanu, ni revanšističen. Je pa kljub vsemu subverzivno besedilo za ta čas?

"Tako narobe bo, če bo kdo to dramo gledal z ideološkimi očali, kar res ne sodi vanjo. Tega se zelo bojim. Žrtev je veliko. Ko se sprašujemo o tem, kdo je kriv za to, ne vemo. vemo pa, da Veronika Zarnik zanesljivo ni, je le žrtev usode. Kaj pa je zdaj drugače, spet smo razdeljeni, na cepljene in necepljene ..., begunce ... Spomnim se, kako so nekateri moji rojaki nosili v Ameriko svoje bogastvo, a se jim ni splačalo, za tistih naših vojnih deset dni. Me je pa v bosanski vojni, ki je bila zaresna, in smo gledali tiste pokole na tržnici ..., pretreslo, ko smo šli na neko gostovanje in se je avtobus ustavil na bencinski črpalki. Tam je bil ravno takrat en avtobus beguncev iz Bosne, revežev, ki so bili ob vse. Vsak je imel v roki eno plastično vrečko. Grozno mi je bilo gledati, kako imajo celo življenje v eni plastični vrečki, fotografije so jim zgorele ...

Želela bi si, da bi večina gledalcev znala predstavo gledati kot človeško tragedijo, ki se lahko zgodi danes, jutri. To nemoč, ko ne moreš vplivati na nič, da bi se dogodki obrnili drugače."

Dobro je, da se ustvarjalno spet povezujemo na nekdanji jugo-transverzali, kajne? In v srednjeevropskem prostoru.

"Seveda, egoizma, delitev je na pretek. Vsakogar je strah, kako bo preživel. Če se to ne bo nehalo, bo hodilo naokrog vse polno nesrečnih žrtev. Če bo sploh še kdo hodil. Pa nihče ni kriv za to."

Ko spremljam repertoarje v slovenskih teatrih, se mi zdi, da je zdaj pravi čas prav za tako predstavo, kot je Pipanova dramatizacija Jančarja, njegova klasična režija, ki upošteva tekst, ga postavlja v bistvu na piedestal, kar je danes redko.

"Po mojem je zdaj poplava kvaziangažiranega teatra, z izmišljijami, ne z resnimi, konkretnimi, problemskimi in razmišljajočimi temami. Igrati na efekte in biti za vsako ceno kontra, izgovarjati neke parole, obravnavati igralca kot avtorja, dramatika, to se mi zdi najbolj pogubno. Zame je močan le tisti igralec, ki zna vsak tekst izgovarjati in interpretirati tako, da mu bodo vsi verjeli. A je treba svoje življenje natančno popisovati, kako grem na WC, potem pa pade bomba ... ? Ta 'naredi si sam' v teatru, to so skrajnosti, ki so nespodobne. Če govorim, da ne prenesem patetike in sentimentalizma, tudi tega ne prenesem, zlasti pa ne te vsevednosti. In govorjenja parol o časih, ko se še rodili niso tisti, ki jih izgovarjajo na odru. Jaz si ne bi drznila govoriti o Avstro-Ogrski, razen če imam pred sabo tekst, ki ga je napisal nekdo, ki materijo pozna. Ni vse zlato, kar se sveti."

V zadnjih letih ste dobili celo vrsto pomembnih mednarodnih nagrad. V Sloveniji že desetletja ne snemate, svet pa vas prepoznava.

"Med slovenskimi filmskimi igralci sem gotovo med izbrisanimi že tri desetletja. Zadnjo nagrado sem dobila pred kratkim na festivalu evropskega filma na Paliću za prispevek k evropskemu filmu in kinematografiji. Med nagrajenci so eminentna imena, kot so Andrej Končalovski, Spike Lee, Kusturica ... Pred dvema letoma sem prejela evropsko nagrado za srednjo in jugovzhodno Evropo, ki so mi jo izročili v Berlinu in na pariški Sorboni. Pred tem pa sem dobila še eno mednarodno za gledališko igro, kot evropska igralka za življenjsko delo."

V Sladkem Vrhu še vedno hodijo po poteh Karoline Žašler, film Matjaža Klopčiča z vami v glavni vlogi in Partljičevim scenarijem še vedno živi. In postaja resničnejši od resnice. Hecen fenomen?

"Bila sem pred leti kar dvakrat v Sladkem Vrhu, tudi v Palomi, kjer me imajo še vedno za svojo. Ko sem bila prvič tam ob neki obletnici tovarne, sem se preoblekla v Žašlerco in nastopila na odru. Pred kratkim pa sem bila vnovič na veliki proslavi Palome, ko so neke nove stroje predstavljali in bila sem frapirana. Sladki Vrh je zdaj povsem spremenjen, hiša Žašlerce pa je še taka kot tedaj, ko smo snemali film. Ko sem prišla, sem bila presenečena nad velikimi panoji, plakati iz filmov vsepovsod, štanti. Šli smo po poteh Karoline Žašler in sem publiki kazala snemalne kraje. Ko smo prišli do hriba, kjer me v filmu Cavazza vleče z mopedom, sem se zmedla, ker je bilo takrat ostro kamenje, zdaj pa je asfalt. Na koncu je bila velika projekcija filma in bil je razgovor z nama s Tonetom Partljičem. Še zmeraj, ko film gledam, uživam. Res je bil dober, v vseh segmentih, eden boljših slovenskih filmov. Klopčič je bil mojster."

S Tonetom Partljičem imata dolgo skupno zgodovino?

"Igrala sem v njegovi prvi igri Ribe na plitvini v MGL. Lojze Filipič je bil takrat direktor, on ima tudi zasluge zame. Vedno se spomnim tiste igre, igrala sem učiteljico Veroniko in Filipič me je poklical v pisarno, ker sem se čez poletje zredila. Bila je šola zame in zapomnila sem si za vedno.

Še danes sem ponosna nase, da sem se v tistih telečjih letih odločila raje za MGL kot za ljubljansko Dramo, kjer sem tudi dobila zaposlitev. Čez tri dni sem dala odpoved in šla raje v Mestno. To je bila moja najboljša poteza v življenju. Vedela sem, da bom kot mlada igralka deset let v Drami hodila s pladnjem po odru. V MGL pa sem takoj dobila velike vloge, v Ne bodite gospe v Korunovi režiji, pa v Hiengovem Osvajalcu v režiji Dušana Jovanovića."

Z Dušanom Jovanovićem nista delala veliko, čeprav bi kdo mislil, da ni tako?

"Od dobrih 120 predstav, ki sem jih naredila, sva jih midva skupaj delala le kakih 15. Dušan je mene zasedel le takrat, ko je menil, da sem za določeno vlogo najboljša izbira. A kadar sva skupaj delala, je bilo zmeraj zelo uspešno. Hodila sva na premiere drug drugega prvič in kot gledalca. Po navadi me je kritiziral."