(INTERVJU) Nataša Barbara Gračner: Morda pa še obstaja upanje, da se rešimo

Prvakinja ljubljanske Drame SNG Nataša Barbara Gračner je vnovič v vlogi režiserke. Tik pred premiero v Mali drami je njena uprizoritev sodobnega angleškega dramatika Duncana Macmillana Vse sijajne stvari. V živo pa bo zaživel tudi Cement v režiji Sebastijana Horvata, kjer nastopa v glavni vlogi Daše Čumalove.

Vaša predstava Jamski človek, ki ste jo režirali in v kateri je igral Uroš Fürst, je doživela rekordnih 760 ponovitev.

"Res je prav neverjetno, da je predstava tudi po devetnajstih letih skoraj vedno razprodana in nič ne kaže, da se je pri publiki izpela. Spretno napisana ironizacija antropološke, sociološke in psihološke študije partnerskega odnosa je pač vedno aktualna tema."

Kot režiserka ste doslej podpisali malo predstav, a odmevnih. Je ob močnem igralskem angažmaju, kot je skozi čas do danes vaš, režija zahtevna, zelo drugačna ...?

"Ja, predstava Vse sijajne stvari je moja šesta režija, spomladi pa v Gledališču Koper režiram dramo Philipa Ridleyja Disney Razparač. Ne, režija ni tako zelo drugačna, ker je vpeta v osnovo igralske interpretacije, saj se igralec z ozaveščenostjo lastnega početja že sam na neki način režira. Gledališko ustvarjanje vidim kot združbo celostnih ustvarjalcev, ki raziskujejo in se v plodnem dialogu medsebojno dopolnjujejo. Zato med režijo in igro ne vidim močno začrtane ločnice, je pa najbrž res, da preberem tekst najprej kot igralka. Potopim se v fiktivni svet oseb, ki ga narekuje zgodba, in šele kasneje vzpostavim nadzorni odmik, preko katerega preizprašujem smisel odrske postavitve. In če se v tem prestopu skriva režijski potencial, potem poskusim sporočilnost izvedbe montirati v smiselni vzorec, ki naj bi ga gledalec razumel in občutil. Če bi se temu morda lahko reklo režija. Poskušam ustvariti kompozicijo časovne in prostorske dinamike. A glavni člen te poti je zame vedno igralec."

Zdaj delate ponovno z Urošem Fürstom (najbrž je bil vaša izbira) tekst Vse sijajne stvari sijajnega angleškega dramatika Duncana Macmillana, psihomonodramo o depresiji in samomoru in o seznamu "vseh sijajnih stvari", tistih, zaradi katerih je vredno živeti. Pri predstavi ste delali s psihiatrom in psihoterapevtom dr. Borutom Škodlarjem. Dela ste se lotili dokumentaristično, torej? Kak proces je bil to v tej grozni pandemični dobi?

"Uroša nisem izbrala sama. Mala Drama je pred nekaj sezonami pričela z monodramskimi uprizoritvami, v katerih sta do sedaj igrali Polona Vetrih in Zvezdana Mlakar. Ravnatelj Igor Samobor se je tokrat odločil za Uroša Fürsta in mi, ob že izbranem igralcu, ponudil Macmillanov tekst. K sodelovanju sem povabila dr. Škodlarja kot strokovnjaka, ki nam je temo najbolj intimnega in hkrati najbolj javnega dejanja, kot je samomor, orisal z različnih zornih kotov. Poleg njega pa je z nama spregovorila tudi Anja Klančar, ki je o izgubi staršev, ki sta storila samomor, napisala knjigo Ko izgubiš. Dragocena zgodba o prebolevanju samomora v družini in njen osebni stik sta naju z Urošem malo prestrašila. Bala sva se namreč, da ne bi tako boleče teme nehote gledališko zlorabila. Ampak mislim, da smo se tej pasti izognili. Sicer pa za Vse sijajne stvari težko rečem, da je predstava. Gre bolj za druženje ljudi, ki preko življenjske izkušnje enega od udeležencev razvijajo empatijo kot posledico identifikacije posameznika z drugo osebo in zavedanja svojih lastnih občutkov. In če s tem nagovorom k sočutnosti v nekom vzbudimo občutek pripadnosti in spoznanje, da je pozitivni odziv na krizno situacijo sočloveka pot k človečnosti, smo dosegli namen. Imeli smo že dve vaji s publiko in odziv je izjemen. Ko sem neopazno sedela v temnem kotu dvorane, sem bila prav ganjena. Morda pa še obstaja upanje, da se rešimo. Morda pa je snemanje posilstva na philadelphijskem vlaku ali pa snemanje zapeljivega selfija ob očetovi odprti krsti le bizarnost manjšine, ki si ne zasluži, da ji pravimo ljudje. Morda. Potem je tu še pandemija koronavirusa, ki je močno zarezala v naš občutek varnosti in je povzročila epidemijo anksioznosti. Ker delujeta vzajemno, psihologi pravijo, da v Sloveniji manjka vzporedno spopadanje z obema. Povečana anksioznost privede do nasilja, panike, globalne izgube zaupanja v ljudi in s tem posredno tudi do izgube zaupanja v samega sebe. Ob tem lahko nastopi močna depresija, ki v skrajnih primerih izzveni tudi v samouničenje. In prav to je razlog, da je uprizoritev tega teksta v tem času še kako dobrodošla, morda celo potrebna."

Hkrati prihaja v živo na oder Drame predstava Cement. V spletni obliki ste jo že izvedli. Preizkušali bomo prenos iz virtualnega v realno. Kakšen je igralski vložek sedaj, ko se medij spremeni?

"Igralski vložek vedno poskuša biti maksimalen, le rezultat na učinek včasih bega. Predstave režiser ni prirejal za livestreaming, saj je že od začetka konceptualno naravnana na hvaležno razdaljo in izrazito umirjeno mizanscensko postavitev. Ker pa so poglavitni del predstave zatemnitve, ki jih ni malo, verjamem, da je bil ogled po spletu prikrajšan za atmosfero, ki jo mehka tema v gledališki dvorani nosi."

Vaša Daša Čumalova je bila ena tistih vaših vlog, ki se silovito odtisnejo v gledalca (kot Emmi ali Mati ali baronica Castelli-Glembay ...). Igra je bila zelo drugačna, bolj implozivna. S Sebastijanom Horvatom imata posebno igralsko-režisersko kemijo?

"Ujela sva se. Velikokrat se zgodi, da se druženja zaradi dobrega sodelovanja vlečejo v naslednje projekte. Režiserji sestavijo svojo avtorsko ekipo, ki jo pogosto obdržijo zelo dolgo, pa tudi z igralci lahko stkejo močno navezo. In če je prisotnost v igri odsotnost v svetu, pa čeprav samo za hip, kot pravi Mile Korun, smo ustvarjalci ob skupnih konceptih umetniškega doživetja kot v transu podobno mislečih. Občutek pripadnosti in želja po odkrivanju neznanega pa je vnema, ki nas zbližuje. In to je najlepše pri tem poklicu. Implozivna igra, ki ste jo zapazili, pa mogoče izvira iz podob ujetih ljudi, ki kot otrpli zastajajo na pogorišču in se sprašujejo ontološka vprašanja, na katera nimajo odgovorov. V vakuumu hodijo za svojo senco in se prestrašenih oči od daleč opazujejo. Tako nekako poskušam definirati atmosfero celote. Predstava je likovno izjemna in scenograf Igor Vasiljev je projekcije tako subtilno vpel v impozantne gole stene ogromnega in hladnega stanovanja, da deluje, kot da smo se znašli v fotografijah Gregoryja Crewdsona. Predstava je del triptiha uprizoritve Müllerjevega Cementa, ki ga je Sebastijan z dramaturgom Milanom Ramšakom Markovićem sestavil v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu. V novembru gostujemo v Beogradu in tam bom lahko videla še drugi dve predstavi. Komaj čakam."

Začeli ste v Slovenskem mladinskem gledališču, bili tam prvih sedem poklicnih let, sledila je Drama, do danes. In vmes profesura na AGRFT. Odločilno za vašo kariero je bilo, da ste bili najbrž edina generacija, ki je diplomsko predstavo igrala v Cankarjevem domu, in to 30-krat - Jovanovićevo Življenje podeželskih plejbojev. Vsi ste dobili dobre ponudbe, vi za kar tri teatre. Eduard Miler je bil kriv/zaslužen, da ste izbrali Mladinca? Ponudil vam je vlogo v Susn Herberta Achternbuscha, zaradi katerega ste menda sploh odšli v ta poklic?

"Tako je. V tistih časih je bilo za diplomante AGRFT veliko lažje. Takrat so se za nas tepli, zdaj pa se ravnatelji gledališč študentov otepajo, ker delovnih mest preprosto ni. Imate prav. Teater me je zasvojil ob ogledu Achternbuscheve Ele, kamor sem šla samo zato, ker mi je mama, ki me je povabila, pustila, da sem jo lahko peljala s svojim mopedom. Do takrat res nisem gojila nikakršne afinitete do sedenja v temnih dvoranah. Aleš Valič pa je bil izjemen in ... ostalo je zgodovina."

Ženska v teatru, vloge, ki jih je manj kot za igralce, režiserji, ki so v večini moški, kako se spoprijemate z vsemi temi klišeji, povezanimi z vašim poslom? Vtis je, da vse to nenehno presegate - s talentom, skrajno tehtnim, krvavo resnim pristopom, strokovno in človeško avtoriteto ...

"Morda bodo nekatere jezne name, ampak resnično nimam slabih izkušenj. Nikoli nisem čutila krivice, ki bi se mi godila zaradi tega, ker sem ženska. Če je kdorkoli prestopil mejo spoštljivosti, sem ga zaustavila že s pogledom. Najbrž spustim takšno tinto, da se ustrašijo, pa naj gre za moškega ali žensko. Kar pa seveda nikakor ne pomeni, da zanikam pritisk konservativnih percepcij in prepričanj. Zastarela patriarhalna ideologija še naprej steguje svoje lovke, preoblečena celo v lažno antišovinistično naklonjenost, ampak polovica Slovencev baje še vedno meni, da je najpomembnejša vloga ženske, da skrbi za dom in družino. In ukvarjanje z igralsko umetnostjo je za ljudi s takšno mentaliteto gotovo bogokletno. Verjamem pa, da zato ne hodijo v gledališče in jih ne motimo preveč (smeh). Družbena omrežja z idiotskimi komentarji pa niso vredna moje pozornosti in se z njimi niti malo ne obremenjujem. Škoda je le, da je trenutno takšno prostaško izmenjavanje mnenj zapovedana koda ljudi, ki vodijo našo državo, in zato ljudje izgubljajo osnovno kultiviranost, s katero se da izraziti svoje nasprotovanje manj agresivno in umazano. Pa še nekaj je, kar ste omenili. Prav imate. Ko vidiš človeka, ki svoj poklic opravlja kvalitetno in zavzeto, potem močneje ceniš njegov trud, četudi končni izdelek ne sovpada s tvojimi pričakovanji oziroma s tvojim okusom."

Janez Pipan je bil v zadnjem intervjuju v Delovi Sobotni zelo oster do aktualnih performansov, kjer igralec reprezentira samo še samega sebe. Govori o razprodaji banalne privatnosti in da se je igralec, ki ne želi biti več Hamletov "suženj", prijavil na napačnem naslovu. Kaj pravite?

"Ta intervju je odličen! Popolnoma me je prevzel. In tudi sama gledališča ne dojemam kot prižnico za poldokumentaristično izmenjavo ideoloških prepričanj, pač pa kot igralka ali gledalka vstopam v prostor gledališča s pričakovanjem, da me bo ugrabil, me odpeljal iz mrzle realnosti, odlepil banalnih navlak in mi nenasilno dovolil, da sama pridem do vprašanj ali zaključkov, zaradi katerih lahko spremenim dosedanja dognanja. Ljudem je na razpolago mnogo različnih konceptualnih pristopov, predvsem režijskih, in to se mi zdi dobrodošlo. Je pa res, da me veliko bolj zanimata človekov psihološki ustroj in njegov boj z lastnimi demoni. In dramski lik, ki ga igralec naseli z lastnim doživljajem, je zame mogočnejša stvaritev, kot če gledam igralca, ki v performativu z resnično prerezano kožo trpi pred menoj. Morda zato, ker mi prostor imaginacije nudi večjo svobodo samorefleksije in mi nelagodnost, ki mi jo vzbujajo umetniški dogodki, natrpani z informacijami, ki jih lahko vsakodnevno prebiram in jih živim, ostane na površju. Pravzaprav v meni vzbudi nasprotni učinek, kot bi ga ustvarjalci želeli."

V enem intervjuju pred leti ste dejali: "Lepota mojega poklica je, da lahko skozi besede drugih povem nekaj veliko bolje, kot bi zmogla sama." S tem odgovarjate na prejšnje vprašanje, kajne?

"Res sem v privilegirani poziciji, ki pa me tudi hromi. Neštetokrat sem si že rekla, da ne bom več sprejemala intervjujev, saj s svojim delom povem vse. Če me spremljate, me poznate. Ne morem se skriti, četudi bi si želela. Igra je razgaljenje. Skozi moje vloge se zrcalim v polnosti svoje biti in ni variante, da vam ubežim. Ker pa to lahko počnem preko velikanov pisane besede, je moja daritev še toliko lepša."

Tudi za zanimive komorne projekte najdete čas, z Vladom Novakom sta zaigrala v Svetem večeru Daniela Kehlmanna lani v produkciji Narodnega doma Maribor. Škoda za premalo predstav. Bosta še kaj igrala?

"Kako je bil to lep proces! Imeti dober tekst, dobrega režiserja in dobrega soigralca, kaj več si lahko želim? Hvaležna sem za to priložnost in upam, da bom lahko na odru še kdaj stala z enim od največjih slovenskih igralcev, Vladom Novakom. Predstava je žrtev pandemičnih restrikcij, upam pa, da jo boste še lahko videli. Če ne v Mariboru, pa v Cankarjevem domu, kjer se trudimo uskladiti termine, saj sva z Vladom močno zasedena z nastajajočimi projekti. Upanje umre zadnje, kajne?"

Vaš seznam "sijajnih stvari" je najbrž dolg.

"Pa veste, da res. Po naravi sem optimist, čeprav se zaradi spoznanj ob pogledu na trenutno stanje sveta hudo bojujem sama s seboj, da bi takšna tudi ostala. Zato je vsake toliko res dobro vstopiti v svoj mali kokon lepote in hrepenenj, pobrskati po njem in se ob melanholičnem spominu nasmehniti."

Vaših osem Borštnikovih nagrad je verjetno največja bera za igralko doslej.

"Tega pa ne bi vedela. Sem pa počaščena, če je tako."