(INTERVJU) Sonja Prosenc, režiserka nove TV-serije Trigrad: Ni jasno, ali gre za mistiko ali zgolj za človeško norost

Serijo Trigrad sestavlja osem povezanih epizod, ki pripovedujejo zgodbo o Črtu, ki so ga kot otroka poslali od doma, po mnogih letih pa se vrne nazaj v domačo vas, ob robu katere je skrivnostni gozd, v katerem se odvijajo temačni dogodki. V glavnih vlogah nastopata Marko Mandić in Katarina Stegnar, za glasbo je poskrbel duo Silence, serijo pa je režirala Sonja Prosenc. "Dlje ko sem delala serijo, bolj sem imela občutek, da je to res slovenska serija, serija o nas," nam je pred nedeljsko premiero prve epizode predstavila režiserka. "Kolikor je na trenutke iskrena ali celo pretirana v tem, da pokaže naše temne plati, so v njej tudi situacije, ki so zelo komične. Ali pa so - kot znamo biti ljudje - tako absurdne, da se jim moraš tudi nasmejati."

Trigrad je po celovečernih filmih Drevo (2014) in Zgodovina ljubezni (2018) ter po več kratkih filmih vaša prva televizijska serija. Kako je sploh nastala ideja zanjo?

"Zasnovo serije sta naredila Gregor Fon in Nina Zupančič v sodelovanju s produkcijsko hišo Sever & Sever. Producent je nato pristopil do mene z vabilom, da se kot režiserka priključim projektu. Osnovna premisa in ideja sta takrat torej že bili zastavljeni. Scenarije za prve tri epizode so nato prijavili na razpis Televizije Slovenija, in ko so bile izbrane, smo prve verzije scenarijev skupaj razvijali v smeri, da bi puščali malo več prostora za filmski način pripovedovanja. To je bil način, s katerim smo poskušali stopiti stran od tega, da bi bila serija statična in da bi se dogajala zgolj v dialogih."

Glede na rečeno gre za nekoliko presenetljiv projekt, saj vas vendarle povezujemo z izrazito avtorskim filmskim ustvarjanjem. Kaj je bil vaš glavni razlog, da ste sprejeli takšno ponudbo?

"Bil mi je izziv. Ko mi je producent predstavil, kako so si zamislili serijo, je bilo del nje tudi to, da je k režiji povabil mene, in glede na moje preteklo delo je bilo tudi meni jasno, kam je z njo pravzaprav želel iti. Meni so ti scenariji ponudili dobro osnovo za to, da poskušam preko serije realizirati nekaj, kar je blizu tistemu, kar bi zanimalo mene. Med pisanjem bi lahko zlahka zašli v smer, ki mene kot režiserko absolutno ne zanima, zato sem se takrat kot soscenaristka tudi bolj vključila v pisanje. Zdelo se mi je, da bi bilo dobro razviti potencial razmerij med liki, mogoče celo radikalizirati neke odnose. Da ne gre samo za neko zabavo preko zgodbe, ampak da raziskujemo tudi notranjost likov, neke demone, tisto, s čimer se morda tudi srečujejo v tem gozdu. Na neki način zagotovo ne gre za avtorsko serijo, ampak se mi zdi, da je v danih okoliščinah najbližje temu, kolikor je možno."

Trigrad ima kljub formi televizijske serije v sebi dejansko izrazito filmski pridih. Predvsem v tem, da gre za razvijajočo se pripoved, ki skozi osem delov vseskozi raste in širi svoje lovke.

"Tudi to je bil razlog, zakaj smo pri opisu teh osmih epizod uporabili izraz 'osem poglavij'. Dejansko gre za eno samo obsežno zgodbo, ki se odvije v teh osmih 50-minutnih poglavjih in kjer je vsako poglavje nadaljevanje prejšnjega, vseskozi pa se razvijajo nove plasti likov in povezave med njimi. V prvi epizodi smo deležni predvsem ekspozicije te vasi, na čelu z borštom, skrivnostnim gozdom, v katerega naj se ne bi hodilo, ker tam ljudje izginjajo in umirajo. S prihodom novega lastnika gozda, Črta, ki ga igra Marko Mandić, se začne raziskovanje preteklosti te vasi, ki je hkrati tudi preteklost njegove družine. Črta so starši pri šestih letih poslali od doma, kar jim je očitno zelo zameril in se od tedaj ni vračal nazaj v vas. Skozi zgodbo se razkriva, zakaj so ga poslali od doma in kaj sploh pomeni ta skrivnostni, mistični, prepovedani gozd."

Že na prvi pogled je zelo filmska tudi vizualna podoba serije. Čeprav smo že v Leninovem parku in Dolini rož videli nekaj izjemno posnetih prizorov, pa je Trigrad celo vizualno najbolj osupljiva serija, kar jo je kdaj producirala Televizija Slovenija. Čemu gre pripisati tako vrhunsko izvedbo?

"Vizualna podoba je rezultat koncepta, ki sva ga imela z Mitjo Ličnom, direktorjem fotografije. Izhajala sva iz vsebine in vzdušja, ki sva ga želela zgraditi. Tu je bil primarno vodilo ta misticizem, povezan z naravo. V pogovorih s soavtorji sem uporabljala izraz, da bi želela, da bi serija izpadla organsko. Se pravi, da med gledanjem nimaš občutka, da je vse skupaj izumetničeno. Da kljub temu, da smo s kamero dosti blizu likom, hkrati pustiš, da ostanejo skrivnostni, da jih ne razgaljaš in da jih puščaš v sencah, v silhuetah. Pogosto ni bilo dovolj časa, da bi za en prizor posneli preveč kadrov, zato smo jih recimo posneli v kadru - sekvenci, pri čemer sem že vnaprej vedela, kako jih bomo na koncu v montaži razsekali in zmontirali, pri čemer je prišel zelo do izraza talent montažerke Ivane Fumić. Včasih smo imeli za prizor samo - in tu ne pretiravam - 30 minut časa, pa ta prizor zdaj vseeno stoji in se tudi zdi precej filmski. Pomagalo je tudi to, da so ta najin koncept vsi ponotranjili, in tako nepogrešljivo vlogo igrajo vsi vizualni sektorji, vključno s scenografijo Mihe Knifica, masko Lije Ivančič in kostumografijo Polonce Valentinčič. Obenem pa sva si z Mitjo tako blizu, da mu povsem zaupam. Tudi on je v dialogu med igralci in kamero tako dobro funkcioniral, da nam je na koncu uspelo narediti nekaj, s čimer smo vsi vsaj približno zadovoljni."

V svojih tematskih in slogovnih nastavkih med gledanjem serije zlahka vzniknejo vzporednice s serijama, kot sta Pravi detektiv (True Detective) in Twin Peaks. Ali sta ti seriji med pisanjem in snemanjem dejansko vplivali na vas?

"O Twin Peaksu med snemanjem nisem razmišljala ali črpala iz njega, je pa res, da je producent pri povabilu k režiji kot navdih omenil tudi to serijo. Ne gre samo za kriminalko, kjer razkrivamo preteklost, ampak gremo tudi v neko mistiko, za katero pa ni čisto jasno, ali gre res za mistiko ali zgolj za človeško norost. Predvsem pa smo se poskušali izogniti neki tipični žanrski formi. Rekli smo si, da bomo dali proste roke pri ustvarjanju te pripovedne linije, po drugi strani pa smo želeli graditi tudi vzdušje in notranjost likov."

Za snemanje celotne serije ste imeli na voljo kratko časovno obdobje, kar je v slovenskem produkcijskem okolju bolj pravilo kot izjema. Se je ta omejenost zelo čutila ali iz tega prej izhaja nekakšna dodatna motivacija za delo?

"Mislim, da za celotno filmsko ekipo velja, da ko se enkrat vržeš v projekt, boš šel čez sebe, da boš zadevo naredil najboljše, kar se da. To se mi zdi bistveno, je pa to hkrati tudi dvorezen meč. To lastnost ustvarjalcev se da tudi zelo hitro izkoriščati in ohranjati slabe produkcijske pogoje, ker se ve, da bodo ekipe ustvarjale na ta način. Zagotovo so posledica tega določeni kompromisi, ampak v takšnih trenutkih si pač rečeš, da je to serija in da s tem gredo tudi takšni produkcijski pogoji. Seveda bi bile kakšne stvari narejene drugače, če ne bi imeli na voljo samo 40 snemalnih dni za 400 minut programa. Cel proces razvoja in priprav bi bil dosti bolj poglobljen. Kljub temu sem videla potencial v tem, kar smo pripravljali, obenem pa sem vedela, da se lahko temu približam samo, če bom imela res dobre sodelavce in igralce. In v tem smislu sem imela res nenormalno srečo. Imela sem sodelavce, s katerimi sem res želela delati in so obenem bili pripravljeni delati kljub temu, da jim ta serija produkcijsko morda ni mogla ponuditi tega, kar bi jim lahko ponudila kakšna druga serija. Če ste že omenili Leninov park in Dolino rož: mislim, da so oni imeli za šest epizod na voljo okoli 60 snemalnih dni. Mi smo osem epizod posneli v 40 dneh. Torej, namesto deset dni na epizodo smo mi imeli na voljo pet dni na epizodo."

Vas je delo v televizijskem formatu prepričalo in boste ostali v teh vodah ali se zdaj vračate v filmsko ustvarjanje, kjer ste se tudi uveljavili?

"Nisem prepričana, ali je v Sloveniji možno, da bi se skoncentrirala na samo en tip produkcije. Malo možnosti je za delo. Po drugi strani pa ko smo šli po Zgodovini ljubezni (2018) snemat kratki film Raj (2019), ki je bil kot kratka komedija povsem drugačen tip filma, mi je to bilo v užitek. Tako je bilo tudi s to serijo. In to ne glede na to, da je bilo zelo fizično naporno in je bila ekipa prignana na rob zmožnosti. Delali smo v brutalnem tempu. Zgodilo se je, da je kdo od izmučenosti tudi zbolel. V 12-urnem delavniku je bilo treba posneti tudi po 15 prizorov. Če vzamemo še čas, ki je potreben za prevoz in pripravo, je to res zelo malo časa, zato smo morali biti hitri in pametni. Hotela sem reči, da te pri takšnih projektih zagrabi ta izziv, ker vidiš, kaj bi se dalo narediti, in potem se poskušaš temu približati. Imaš milijon omejitev in veš, da verjetno ne boš mogel doseči svojega cilja, ampak te to vseeno vleče naprej. Vseeno bi raje delala serijo v znosnih produkcijskih pogojih. Bilo bi sanjsko, če bi mi nekdo prinesel scenarij, ki bi bil že napisan in bi bil odličen, ne da bi se pri pisanju toliko omejevali zaradi produkcijskih okoliščin. Ampak konec koncev so tudi za to potrebna sredstva in v Sloveniji ni dobrih mehanizmov za razvoj televizijskih serij."