Iz luknje ne moreš zlesti sam

Skupina Katalena je danes izdala deveti album z naslovom Kužne pesmi, z njim pa člani benda tudi vstopajo v pestro koncertno poletje, saj jih čaka preko 20 koncertov po vsej Sloveniji, igrali pa bodo tudi v Mariboru. Medtem ko sta bila prva dva njihova albuma posvečena izključno ljudskemu materialu, so se od tretjega dalje člani ekipe ustvarjanja lotili bolj konceptualno. Da je šlo za zgodbo in neki okvir, izpostavi Boštjan Narat, soustanovitelj in gonilna sila skupine, saj je še pred igranjem najprej treba zarisati meje igrišča. Tudi Kužne pesmi sledijo temu konceptu. Na albumu so pesmi, ki so izključno avtorske, nekatere pa so predelane na radikalen način. V tem kontekstu je zanimiva na primer Antigona, dodaja Narat, saj je narejena po frančiškanski molitvi iz zapisa iz leta 1715, glasba je avtorska. Je molitev proti kugi, ki pa ni ljudska, ampak ima po naravi neki ljudski moment.

Kot nadaljuje Narat, se je ideja za album v grobem porodila že lani med prvo izolacijo, ki je bila zelo intenzivna in med katero smo vsi verjetno globoko vdihnili in se ustavili, padli v takšne ali drugačne krize, ne nujno povezane z boleznijo. "Tisti prvi val je bil, vsaj v naših krajih, bolj psihološke narave kot zdravstvene. Iz te izkušnje se je porodilo kar nekaj vprašanj, kaj naj s tem počnemo. Ideja albuma, ki na neki način tematizira to izkušnjo, je bila zelo logična. Kako se tega lotiti, pa je bilo drugo vprašanje. Komadi so počasi začeli nastajati in se sestavljati v neko celoto, ki je precej bolj pozitivna in poskočna, kot bi pričakovali. Delno je šlo za zavestno odločitev, saj nismo hoteli zamorjenega albuma, ki tematizira samo tesnobo in strah. Če pa že tematizira tesnobo in strah, lahko to počne na drugačen način."

Tipičen primer je prvi singel Ah, le kaj ti povem, ki je precej znan pesemski motiv in ga je v preteklosti priredilo že mnogo zasedb. "Za osnovo smo vzeli verze s tolminskega konca, ampak je to motiv, ki obstaja skozi čas in prostor, od Koroške do Gorenjske, pa preko Gorenjske, osrednje Slovenije do Primorske. To je motiv tega 'ledig in fraj', kot se lepo po slovensko reče, fanta, ki pač sedi pred svojo bajtico in čaka, katera bo zdaj mimo prišla. Je v neke vrste izolaciji, osamljenosti, hkrati se pa vprašaš, mogoče mu tudi ustreza, tako kot je. Če mu ne bi, bi verjetno kaj več naredil, kot tukaj posedal in čakal." Ljudskemu besedilu je verze dodal Boštjan Narat, glasbo pa je napisal Tibor Mihelič Syed. Komad so spremenili v duet, ki ga v izvirniku ni. "Podobno je pred kratkim naredil koroški kantavtor Milan Kamnik, ki je povzel koroško verzijo te pesmi in naredil en tak blues, ga spremenil v dialog. Zgodilo se je naključno, te njegove verzije nisem poznal. Sem pa ga poklical in mu povedal, da mu nisem ukradel te osnovne ideje," razloži Narat.

Album je nastajal v času izolacije, karantene, krize, ki je vplivala na marsikatero družino, marsikateri odnos. "To je bila preizkušnja. Pri nekaterih je to potegnilo za sabo učvrstitev, pri drugih razpad. Vemo, kaj vse se je dogajalo, kaj se dogaja in kaj se še bo. To je ta krhkost in to na ravni družbe, na ravni gospodarstva, sveta kot celote. Bolezen je v prvi vrsti stvar telesa in tukaj je epidemija pomenila za marsikoga katastrofo, tragedijo, ali neposredno ali posredno. Tudi sam sem to izkusil relativno oziroma kar v bližnjem, svojem okolju. Po drugi strani pa je to bil preizkus nas vseh kot ljudi, družbe, posameznikov in kot celote," o zadnjem letu in pol govori Narat. Če je vse skupaj neke vrste izpit, ki traja, dodaja, težko pove, ali smo padli ali naredili. Ima pa bolj občutek, kot pri večini izpitov v zadnjih desetletjih, da se nismo najbolje izkazali in bi lahko bilo precej bolje.

O tem priča tudi komad Poslednji ljudje, po Naratu je to celo himna, ki se je pojavila po začetku epidemije, ko se je izvedelo, da je to bolezen, ki ogroža predvsem starejše. "S tem mislim na glasove, pomisleke in ideje, ki so šle precej radikalno v to smer, češ, 'ja, stari pač umirajo, ne bomo se zdaj mi mladi prilagajali, ne bomo spreminjali svojega življenja in se odpovedovali stvarem, da bi ščitili stare, ki bodo tako in tako šli'. Ta mentaliteta se mi zdi strašna, grozljiva in mislim, da se je treba proti njej z vsemi sredstvi boriti. Ta pesem in verzi, kot je 'kaj naj naredimo s temi smrdljivimi starci', so samo radikalna ubeseditev te mentalitete. Ta je prisotna in o njej se je treba pogovarjati. Z napredkom civilizacije in družbe moramo to presegati. Skrb za šibkejše in starejše, ki spadajo med šibkejše, je ena ključnih stvari, ki jim moramo slediti," je še dejal.

Album razstira tudi probleme mlajše generacije, ki smo jih kot družba prepozno prepoznali. "Ta čas covida je relativno kratek. Za odraslega človeka to ni veliko časa, za odraščajočega pa je, ker je to čas, ko se ti zgodijo neke zelo pomembne stvari, mogoče celo prvič. To spoznavanje in izkušanje sta njim sedaj nedosegljiva. Nekateri so čez to šli relativno neboleče in lahko, marsikateri pa ne. Mislim, da je mladim treba dati glas, se z njimi ukvarjati in jim omogočiti, da iz luknje, kamor so padli, pridejo ven. Vsak, ki ima izkušnjo luknje, ve, da sam iz nje ne moreš zlesti in da potrebuješ tisto roko, ki te potegne ven. Sistem je naravnan k individualizmu, postavljanju sebe v središče, in ko smo tam, smo dobri potrošniki in dobro funkcioniramo v sistemu. Zato sistem nima pretirane želje, da nas združuje, da nas enoti, krepi solidarnost. Ker če bomo krepili solidarnost, bomo začeli pomagati drug drugemu in se po pomoč ne bomo več zatekali v šoping centre," sklene Boštjan Narat.