Petra Zemljič
Jubilejni, 10. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je končan. Festival, ki ga organizirata Ustanova lutkovnih ustvarjalcev in Lutkovno gledališče Maribor, v svoj program uvršča najboljše slovenske lutkovne predstave preteklih dveh sezon. Selekcijo je tokrat opravila Nika Leskovšek, ki je, kot je izpostavila, iskala predstave, v katerih prihaja lutkovni medij do izraza v vsej svoji avtonomnosti. Iskala je predstave, ki so z izvirnostjo in kreativnostjo izkoriščale vse potenciale lutkarstva, gledalcem pa odkrivale sveže načine njegovih prikaznih zmožnosti in uporabe.
Kako bi ocenili preteklo dvoletno lutkovno produkcijo pri nas, je kondicija dobra?
"Za konkurenco na bienalu sem si ogledala 64 predstav. Zaradi kvalitetnih sezon sem za program izbrala nadpovprečno število, enajst predstav namesto desetih v tekmovalni program in pet v spremljevalnega. Lutkovna produkcija pri nas je predvsem izjemno raznorodna in raznolika in jo je nemogoče strpati na en skupni imenovalec. Predvsem pa se hitro razvija. Tako je mogoče trenutno pri nas spremljati obilje različnih lutkovnih tehnik. Na eni strani je trenutno prisoten trend uvajanja novih tehnologij, hibridnih žanrov, intermedialnosti, prehajanja na področje drugih umetnosti, plesa, vizualnih instalacij pa site-specific predstav, poudarek je na živi glasbi. Predstave so tako tehnološko napredne, vizualno atraktivne, opazen je tudi odmik od klasične naracije, zgodbe in dramaturgije. Zelo veliko je primerov gledališča objekta pa gledališča senc, zvočnega gledališča; marionet že dolgo skorajda ni več, še največ ostajajo ročne in namizne lutke. Ob tem se izpostavlja vprašanje definicije: kaj je lutkovno? Ogledala sem si recimo lutkovni balet pa animirano kredno risbo, interaktivne instalacije, zvočno pravljico ... V produkciji zunaj institucij prevladujejo 'naredi sam' in reciklažni principi. Skratka, prisotno je raziskovanje lutkovnega medija in načinov, kako komunicirati z gledalcem."
Rekli ste tudi, da ste videli kar nekaj simpatično zaokroženih predstav, narejenih v lutkovnem mediju, ne pa z mislijo nanj. Ste lahko konkretnejši?
"Ker gre za lutkovni bienale, so morale predstave vsebovati poudarjeno lutkovnost: v domišljenosti in prepričljivosti animacije, specifičnosti režije ter sozvočju in učinkovanju vseh elementov predstave. Nekatere predstave so temeljile predvsem na obilju teksta. Lahko gre za čisto simpatične zgodbe, a obenem morajo izkoriščati tudi specifičnost lutkovnega, zlasti animacije in možnostih, ki jih ponuja. Ta je odvisna tako od pristopa k lutkovnemu kot od iznajdljivosti, izurjenosti in profila režiserjev.
Razlike so prav tako med predstavami, kjer se v vlogi režiserja znajdejo tudi igralci ali animatorji ali pa scenografi. Včasih se zgodi, da so lutkarji zaradi pomanjkanja sredstev sami odgovorni za celoten postopek nastajanja predstave, od ideje in koncepta, izdelave scene in lutk do režije in tudi animacije. To je pogosto zlasti zunaj institucij. Tukaj govorimo o razlikah v načinu produkcije. To sem hotela poudariti v spremljevalnem programu in dati prostor zunajinstitucionalni produkciji. Za bienale so bile namreč poleg dveh institucij, mariborskega in ljubljanskega lutkovnega gledališča, prijavljene predstave 23 različnih nevladnih organizacij in posameznikov."
