(JUBILEJ) Štajerec, ki je zaznamoval srbsko in slovensko glasbo

Trije pomembni slovenski skladatelji so zadnji stoletji delovali v Beogradu in trajno zaznamovali srbsko kulturo: Davorin Jenko, ki je postavil temelje srbske zborovske glasbe in napisal srbsko himno Bože pravde, Mihovil Logar, skladatelj z obsežnim, tehtnim opusom, in Zlatan Vauda, ki je nadaljeval in poglobil delo obeh predhodnikov.

Rodil se je leta 1923 v Sv. Marjeti, današnji Pernici, umrl 2010. v Beogradu. Vseskozi je deloval med obema domovinama in zapustil obsežen, večplasten opus. V Mariboru ga po zaslugi Evropske prestolnice kulture 2012 poznamo bolje: v Univerzitetni knjižnici Maribor so pripravili spominsko razstavo o njegovem življenju in delu, hranijo tudi njegove notne zapise, v rodni Pernici pa so mu odkrili spominsko ploščo.

Vaudova družina je bila močno povezana z ustvarjalnostjo: njegov oče, nadučitelj, Maistrov borec Mirko Vauda, in mati Marija Kovačič sta muzicirala, ded Vinko Vauda je bil prvi glasbeni učitelj skladatelju Slavku Ostercu, akademik dr. Dragotin Cvetko pa Vaudov bratranec po njunih materah, sestrah pesnika Josipa Freuensfelda. Literatura je živo zanimala tudi mladega Zlatana, dijaka mariborske realne gimnazije, sokola in izvrstnega telovadca, ki mu je vojna neusmiljeno prekinila mladost. Najprej so ga okupacijske oblasti zaprle, nato pa ga skupaj z vso družino izselile v srbski Kragujevac. Za las je ušel "krvavi bajki", množičnemu streljanju 21. oktobra 1941. "Postrojili so nas na levo in desno, levi so šli na streljanje, desni na sedenje. Jaz sem bil desni," se je spominjal tega časa, usodno zapisanega v obliki motiva, sestavljenega iz treh akordov, v njegovi glasbi. Sledilo je prisilno delo, nato partizanstvo, po vojni pa v Nišu usodno srečanje s srbskim skladateljem Markom Tajčevićem, ki je Vaudo spodbudil k vpisu na beograjsko glasbeno akademijo. Po končanem študiju dirigiranja in nato še kompozicije se je izpopolnjeval še pri Hansu Swarovskem in Hansu Jelineku na Dunaju in Osojah.

Bil je več kot tri desetletja umetniški vodja, producent in dirigent Otroškega zbora RTV Beograd, od 1952. do 1986., in producent Mešanega zbora RTB, iskan član žirij, mentor, svetovalec, skladatelj z obsežnim, skoraj 300 del obsegajočim vokalnim in instrumentalnim opusom, dobitnik številnih nagrad in od leta 2004 tudi član Društva slovenskih skladateljev. Do konca je skladal na verze številnih slovenskih pesnikov in bil s Slovenijo, čeprav se vanjo iz izgnanstva ni več za stalno vrnil, ves čas tesno povezan. Vauda je napisal prvo otroško opero v Jugoslaviji, Ježevo hišo, po pripovedi Branka Ćopića. Njegov Koncert za klarinet in orkester so leta 1960 izvedli z dirigentom Zubinom Mehto, Vaudova instrumentalna glasba obsega številne kompozicije za klarinet, najbolj izvajana je njegova Sonata brevis za klarinet in klavir, pa tudi Aforizmi za klarinet, Seanse za klavirski trio, skladba Pokošeni nasmehi z verzi kitajske poezije za glas in pihalni kvintet predstavlja nevsakdanji spoj, poln dinamičnih, registrskih in artikulacijskih obratov ... Njegov zborovski opus je najbogatejši. Z zborom RTB je izvajal ključna vokalno-instrumentalna dela, kot so Bachov Pasijon po Mateju, Brittnov Vojni rekviem, Pasijon po Luki Pendereckega ...

Skladateljeva hči, akademska kiparka Marija Vauda, ki živi v Beogradu in z možem Nikolo Pilipovićem sestavljata mednarodno uveljavljeni umetniški tandem Manik, nam je povedala, da so v Srbiji ob očetovem jubileju pripravili nekaj dogodkov: konec oktobra bo v organizaciji Kulturnega centra Beograd, Zveze skladateljev Srbije in Srbske akademije znanosti (SANU) niz koncertov, eden bo v organizaciji te trojice tudi v Kragujevcu, ki je v skladateljevem življenju odigral usodno vlogo. Časopis Slovenika, ki ga izdaja Nacionalni svet Slovencev v Srbiji, bo svojo deveto številko, ki bo izšla konec letošnjega leta, posvetil delu Zlatana Vaude. Privabili so ugledne muzikologe in arhivarje, iz Slovenije sodeluje muzikologinja iz Univerzitetne knjižnice Maribor dr. Karmen Salmič Kovačič, s katero je Zlatan Vauda sodeloval in ji redno pošiljal svoje notne materiale. Njegova matična hiša Radio televizija Srbije je letos februarja posnela jubilejno oddajo, posvečeno stoti obletnici rojstva skladatelja. V Sloveniji doslej ni bilo nobene obeležitve.

"Ko sem ob različnih priložnostih pisala o očetu," pravi Marija Vauda, "sem poudarila njegovo nepripadanje klanom, kar šele sedaj po njegovi smrti spoznavam, pa njegov podedovani pedagoški talent s svežimi, novatorskimi pristopi v glasbi, h kolektivu zbora, ki ga je vodil z odgovornostjo in ljubeznijo. Še danes so mu mnogi člani njegovega RTV-zbora globoko hvaležni. Mnogi so danes cenjeni glasbeniki, pedagogi, člani zborov, orkestrov ... Skrbno je spremljal vse mlade, ki so imeli talent in strast, tudi že v pozni starosti. Njegove ure glasbe, kot so povedali njegovi učenci, niso bile le ure instrumenta in vokala, ampak razgovori o glasbi, disciplini, posvečenosti, pa tudi žrtvi in odrekanju, etiki dela, predlagal jim je naslove knjig za branje ... Požrtvovalno se je razdajal za druge, kdaj tudi za ceno lastnega ustvarjanja.

Z osemmilimetrsko kamero je snemal filme, na njih pa beležil življenje v Vukovskem Dolu, Pernici, Beogradu, življenje svojega zbora. Njegovo razumevanje nepopolnosti, ki jo je prepoznaval tudi v sebi, je bilo res posebno. Vsako nejevoljo je sprejel z neverjetno mirnostjo in pretvoril v še en tragikomični življenjski akord. Čas, ko je vodil Otroški zbor RTB, imenujejo zlato dobo. Bila sem z njim povsod kot otrok, na vajah, koncertih, snemanjih, seminarjih, gostovanjih - od Otroškega festivala v Šibeniku, Dubrovniških poletnih iger do Bemusa in Tribune skladateljev v Opatiji ..."

Letos je Muzikološki inštitut SANU v Beogradu izrazil pripravljenost in zanimanje, da sprejme vso pisno in drugo dediščino Zlatana Vaude, ki bo tako znanstveno ovrednotena. Skladatelj je bil temeljit in sistematičen, hranil in razvrstil je ves svoj opus, beležil vse dejavnosti ... Inštitut tako ni prevzel le notnega gradiva, ampak tudi pisma, plakate, novinarske članke, dokumente o vseh dejavnostih Zlatana Vaude kot producenta zbora, dirigenta, skladatelja, predavatelja, člana številnih komisij in žirij, pa tudi njegovo bogato zasebno knjižnico. Hrani pomembna filozofska dela - od predsokratikov, Aristotela, Platona, Nikomahove etike do Kierkegaarda, Fromma, Freuda, Junga ... Pozorno je spremljal poezijo, domačo in tujo, zanimal se je za zenbudizem in psihoanalizao ...

Njegov angažma in njegova življenjska ter profesionalna pot od Pernice do Beograda sta zanimiva ne le za raziskovanje glasbenega življenja, ampak je tudi svojevrstno pričevanje o kulturi, umetnosti in življenju nekega časa.