Kako se je spreminjala Slovenska Bistrica

Umetnostna zgodovinarka dr. Simona Kostanjšek Brglez je nosilka raziskovalnega projekta, ki je sistematično raziskal in proučil umetnostno dediščino dela kohezijske regije Vzhodna Slovenija. To so območja občin Maribor, Slovenska Bistrica, Poljčane in Makole. Dediščina tega območja še ni bila celovito znanstveno obdelana in ovrednotena, zato tudi mnogo umetnostnih spomenikov regije ni vključenih v turistično ponudbo. Rezultati raziskav projekta bodo odslej uporabljeni za pripravo umetnostne topografije regije, zlasti Slovenske Bistrice in Maribora. Skupaj z lokalno turistično agencijo, ki v projektu sodeluje kot partner iz gospodarstva, bodo na podlagi tega gradiva oblikovane nove turistične poti. Temeljile bodo na umetnostni dediščini, vključevale pa bodo tudi druge turistične potenciale regije, kot so tematske kulturne poti, mestna jedra, vrtna arhitekturna dediščina, pohodniške poti, kolesarske poti, naravne znamenitosti, kulinarika, običaji, navade in praznovanja.

Izbrano projektno območje je zgodovinsko izjemno pomembno ne le regionalno, ampak na ravni celotne Slovenije in širše evropsko. Številni ohranjeni spomeniki dokazujejo, da je bilo območje pomembno že v antiki, intenzivno pa se je začelo razvijati v srednjem veku in še zlasti v novem veku. S plemiškimi rodbinami, katerih prisotnost se pomembno zrcali v profani in sakralni arhitekturi ter drugih umetnostnih spomenikih na območju, se prostor umešča v širši evropski kontekst. Med temi velja izpostaviti predvsem Attemse, Herbersteine in Brandise. V povezavi z naštetimi rodbinami se umetnostni spomeniki na območju vpenjajo v širši evropski kontekst tudi preko ustvarjalnosti baročnih umetnikov, kot so Johann Martin Schmidt, Franz Ignaz Flurer, Philipp Carl Laubmann, Philipp Jakob Straub in drugi. Njihova dela so danes v sakralnih in profanih stavbah na projektnem območju ter v javnih zbirkah.

​Ni prepoznana kot turistično privlačna

Regija je torej izjemno pomembna in vsebuje vrsto potencialov za razvoj kulturnega turizma, a zaradi razkoraka med znanstvenimi rezultati in turističnim gospodarstvom še vedno ni prepoznana kot turistično privlačna, kar je glede na bogastvo in raznolikost dediščine resnično neupravičena sodba. Še zlasti je lahko vabljiva za turiste z nemško govorečih območij, s katerimi jo povezuje skupni zgodovinski in umetnostni prostor. Projekt gradi na poglobljenem proučevanju umetnostnih spomenikov, ki jih bo nato, tudi po zgledu Avstrije, med sabo povezal z različnimi zgodbami v privlačne turistični produkte. Najmočnejši potencial so prav zgodbe, povezane s plemiškimi družinami in pomembnimi umetniki, ki so ustvarjali na tem območju. Izziv projekta je tako premoščanje razkoraka med znanostjo in gospodarstvom, rezultati projekta pa bodo povečali prepoznavnost območja in regije Vzhodna Slovenija za trajnostni kulturni turizem.

Kot pravi Kostanjšek Brglezova, ki je tudi avtorica dokumentarne fotografske razstave Slovenska Bistrica med 18. stoletjem in letom 2020 - njeni ljudje in podobe trgov, ulic in stavb, je mesto organizem, ki se razvija, stagnira, spet raste, se skratka nenehno preobraža. "To velja tako za dele mesta, kot so trgi, ceste, ulice, parki, vrtovi, predvsem pa za stavbe. Nekatere so se v teku desetletij in let zelo spremenile, druge so od nastanka ohranile bolj ali manj originalno podobo, posamezne so izginile, njihov prostor pa ostaja bodisi prazen bodisi ga zasedajo novejše zgradbe. Razstava postavlja v središče 87 primerjalnih posnetkov Slovenske Bistrice in njenih delov ter posameznih stavb. Prejšnje stanje (v glavnem gre za razglednice iz prve polovice 20. stoletja) je vzporejano s stanjem v letu 2020, ko je bilo mesto zaradi omejevanja gibanja bolj prazno kot ponavadi. Fotografije spremljajo besedila. Ob trgih in ulicah je podrobneje predstavljenih okrog sto stavb, pri čemer je poudarek na arhitekturi in njenih posebnostih, dobrih in slabih praksah prenov spomenikov kulturne dediščine, posebna pozornost pa je namenjena njihovim nekdanjim lastnikom in uporabnikom ter s tem tudi njihovi prejšnji in zdajšnji namembnosti."

Razstava je plod terenskega dela s popisom stanja, analize fotografij, pisnih in slikovnih arhivskih virov, literature ter pogovorov s prebivalci mesta, prinaša tudi nova spoznanja o zgodovini Slovenske Bistrice, nekaterih stavbah in ljudeh.

​Kot da se ni spremenilo

Razstavo uvajata najprepoznavnejša in najstarejša spomenika kulturne dediščine v mestu, grad in Graslov stolp. Sledijo posnetki osrednjega trga - Trga svobode z rotovžem kot najbolj reprezentativno stavbo. Nato se mimo Marijine cerkve in samostana pri nekdanjih južnih mestnih vratih pomaknemo iz mestnega jedra na Ljubljansko cesto, do vojašnice, se vrnemo na območje nekdanjega obzidanega mesta in pri Marijini cerkvi nadaljujemo proti zahodu navzgor po Partizanski ulici. Od tam se prestavimo na drugi konec mesta, v Vošnjakovo ulico, od tam zavijemo na Kolodvorsko in se po njej vrnemo na Trg svobode. Po ogledu severnega dela trga tik pred mostom spet zavijemo proti zahodu in se podamo vse do grajskega parka. Nato se vrnemo k mostu, ga prečkamo in nadaljujemo do Trga Alfonza Šarha in od tam navzgor po Mariborski cesti do griča sv. Jožefa, kjer se virtualni sprehod po mestu zaključi.