Kdo bo stopil v čevlje Renate Zamida?

Vlada je v četrtek odstavila direktorico Javne agencije za knjigo (Jak) Renato Zamida. Ni ji potekel mandat, odstavili so jo sredi mandata.

Ne mislim, da je katerikoli direktor nenadomestljiv. Zdi se mi nedopustno, da se ob poteku mandatov in novih razpisih za vodenje institucij, ki jih že desetletja vodijo isti ljudje, ustvarjajo izredne razmere. Zdi se mi žalostno, da se ustvarja vtis, da cela Slovenija ne premore enega človeka, ki bi na primer lahko dobro vodil Moderno galerijo. Seveda bi se pod novim vodstvom kaj od dobrega dela, ki ga je opravila Zdenka Badovinac, porazgubilo, vendar bi se lahko naredile druge dobre stvari in galerija bi bila pač drugačna. Prav gotovo je ne bi popeljali v svet v prvem letu, a saj je imela tudi sedanja direktorica za to zelo veliko časa. Ker pa se ob vsakem razpisu že vnaprej ustvari popoln spin, se dobri kandidati morda sploh ne prijavijo.

Ne mislim, da je katerikoli direktor nenadomestljiv, ampak nadomestljiv je na dolg rok. Renata Zamida je prišla v Javno agencijo za knjigo zato, da bi zagnala projekt Slovenija, častna gostja v Frankfurtu. Tega nista bila sposobna narediti ne prva dva direktorja Jaka in ne zaposlene strokovne uslužbenke v agenciji. Tega nista naredila direktor založbe Beletrina Mitja Čander ne Beletrinin minister za zunanje zadeve Aleš Šteger. Oba sta vedela, da to lahko naredi Renata Zamida, zato je šla Zamida z njunim blagoslovom iz Beletrine v Jak. Seveda pa je bilo mišljeno, da bi ob tem oziroma pred tem, ko bi poskrbela za Slovenijo kot častno gostjo na Frankfurtskem knjižnem sejmu, poskrbela za Beletrino. Ampak pokazalo se je, da tako pri Frankfurtu kot pri usmerjanju internih slovenskih založniških zadev Beletrini ni ponudila dovolj.

Ne mislim, da je katerikoli direktor nenadomestljiv, in na tem mestu se mi ne zdi potrebno soditi o tem, kako je Renata Zamida vodila vse dejavnosti agencije, prepričana pa sem, da je kot vodstveni kader nenadomestljiva pri finalizaciji projekta, ki se ima zgoditi čez slaba tri leta. V takšnem času se povprečno dober direktor šele zares seznani s problematiko, tukaj pa so potrebni hitre, učinkovite, poznavalske vodstvene odločitve, široka mreža mednarodnih povezav in širok domač konsenz. To, kar je Zamida imela.

Nekaj časa se je zdelo, da bo imelo razreševanje direktorice Jaka vsaj dober stranski učinek. Izrisalo je imperij, metode in taktike delovanja Mitje Čandra. Novinarka Tina Kristan je v oddaji Fokus na Pop TV naredila, kar smo leta natolcevali vsi, nihče pa ni empirično seštel vseh žrtev. Podpisano me je zares presenetil samo en manever, ki ga je prispevek pripisal Čandru, namreč domnevna nastavitev novega direktorja NUK-a Viljema Lebana. Mislila sem, da je velik strokovnjak in da je neodvisen. Hkrati pa sem bila ob tem podatku skoraj vesela, ker se je pokazalo, da kdaj nastavijo tudi sposobne ljudi. Tako kot so Zamido.

Ne televizijska oddaja ne vse kolumne in ne peticija z res impresivnim seznamom podpisnikov niso preprečile odstavitve. Tudi Beletrina za zdaj ni utrpela kakšne hujše škode. V kolumnah je rušenje direktorice obsodilo nekaj Beletrininih avtorjev, pogodbo z založbo pa je po znanih podatkih smelo prekinila samo pisateljica Jedrt Lapuh Malezič. Zadnjič sem ravno slišala, da naj bi k drugi založbi presedlal Goran Vojnović, naslednji dan pa je Beletrina najavila izdajo nadaljevanja romana Čefurji raus! Posel je pač posel, Beletrina zna dobro sestavljati pogodbe, zna dobro plačati in zna dobro skrbeti za promocijo. In tudi Mitja Čander osebno ni ostal predolgo na prangerju. Tri dni se je zgražala cela Slovenija, to pa je bilo tudi vse.

Rušiteljem je bilo za to, kako se bo projekt Slovenija v Frankfurtu nadaljeval brez Zamide, vseeno tudi že spomladi, ko se je celo mislilo, da bo Slovenija častna gostja že čez dve leti. Ampak ljubi bog, to je ja največja priložnost za promocijo slovenske knjige v tujini in verjetno tudi največja priložnost za promocijo slovenske kulture v tujini sploh. To je največja priložnost za to, da si naredimo popolno blamažo.

Če že imamo sistem, ki omogoča mafijsko delovanje, če že imamo ministre za kulturo in državne sekretarje za kulturo, ki dopustijo, da namesto njih vsakič odloča en in isti človek (večkrat seveda zato, ker je odločal tudi o njih), in če ta človek v imenu lastnih interesov eliminira ljudi, ki delajo dobro, ali je smiselno upati na karkoli? Ne znam si predstavljati osebe, ki si v tem trenutku upa stopiti v te čevlje. Zato ker bo bolj jasno kot sicer, da je marioneta, in predvsem zato, ker bo morala marioneta res izpeljati projekt Frankfurt. Kot rečeno, sama ne vidim nikogar, ki bi to lahko v tako kratkem času speljal na nivoju, kot ga je vzpostavila Zamida. Ampak neskončno vesela bom, če mi bo dokazano, da se motim. Neskončno vesela bom, če bo človek, ki odloča, pokazal, da mu je vendarle še vsaj malo do javnega dobrega. Preseneti nas, Mitja Čander!