Petra Vidali
Že nekaj let snujete slovensko-izraelske gledališke vezi. Kako se je začelo?
"O Sloveniji nisem vedel ničesar. Vedel sem za košarkarski klub Olimpija in za Slavoja Žižka. Pred kakšnim desetletjem mi je vodja igralske šole v Tel Avivu ponudil v prevod dramo Hodnik Matjaža Zupančiča, iz angleščine seveda. Prevedel sem jo, vendar niso takrat z njo nič naredili. Leta 2012 sem na festivalu Theatertreffen v Berlinu naletel na Emila Hrvatina. Klepetala sva in sem se spomnil na dramo. Mogoče je bilo malo krivo tudi nemško pivo, mislim, da je on mislil, da že pripravljam predstavo. Zato mi je povedal, da imate poseben festival slovenske drame, ki promovira tudi tuje uprizoritve slovenskih dram. To je bila dobra motivacija za to, da smo dramo res uprizorili. Bila je dobra predstava, četudi smo jo naredili skoraj povsem brez budžeta. In z njo smo res prišli tudi v Kranj. Sledil je Zupančičev Vladimir in potem 5fantkov.com Simone Semenič ter še Ljudski demokratični cirkus Sakešvili Roka Vilčnika. Potem mi je Robert Waltl ponudil režijo drame Judovski pes Asherja Kravitza. Predstavo, s katero smo bili v New Yorku, Indiji, Evropi, Izraelu - in še živi, je videla tudi umetniška vodja SLG Celje Tina Kosi - in zdaj sem tukaj."
Za naš, interni pogled, ste za prevod v hebrejščino in uprizoritev izbrali precej raznolike poetike, drame, avtorje ... Se zdijo od zunaj bolj sorodne?
"Ja, brez dvoma. Druži jih to, da so sodobne. Četudi je Zupančičev Vladimir nastal skoraj dve desetletji pred Vilčnikovo dramo na primer, je to sodobna dramatika. To so tako imenovane postdrame - in to imam res rad. Seveda so to tudi zame raznolike drame, vendar jim je skupno, da se ne razvijajo po ustaljenih pravilih klasične (moderne) drame, o kakršni smo se učili na fakulteti. Rad imam Čehova ali Tennesseeja Williamsa, ampak umetnost se ne sme ponavljati. Seveda hodimo v muzeje gledat Van Gogha in občudujemo njegovo genialnost, ampak kakšen smisel bi imelo danes slikati tako, kot je slikal on? Na žalost pa moram reči, da se je izraelska drama malo zataknila. Obstala je pri realizmu, psihologiji, značajih ...Celo izraelsko gledališče je takšno. Tudi režija je staromodna. Tukaj imate res močno gledališče."
Večni otrok je, vsaj na prvi pogled, problemska drama, drama o materi otroka z Downovim sindromom. Problemska literatura je kot umetnost večkrat podcenjena, vendar pa je verjetno dobra za privabljanje publike?
V zadnjih letih je problem izraelsko-palestinskega spora predvsem naveličanost - nihče več ne ve, kaj naj naredi
