(KOMENTAR) Boljše, kot je videti

Prireditve v okviru slovenskega častnega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu so dobro obiskane. Ni na vseh takšne gneče kot na pogovorih s Slavojem Žižkom, Aleksandrom Čeferinom ali z Dragom Jančarjem, Georgiem Gospodinovom, Oksano Zabužko in Aleksandrom Gatalico v enem, ampak na večini prireditev je vsaj soliden.

Kar je mogoče reči za živo dogajanje, žal ne drži za slovenski paviljon. Odri, ki gostijo pogovorne dogodke in branja, so ob njegovem robu, v središču pa je tisto, kar si pridejo ogledat tudi obiskovalci sejma, ki nimajo namena spremljati pogovorov. In kaj je torej v središču? Vrste razstavnih knjižnih polic s prevedenimi knjigami slovenskih avtorjev in avtoric. Seveda, osrednje sporočilo, ki ga želi Slovenija z izborom knjig in avtorjev predati svetu, je "nazaj k branju", in to k branju kompleksnih knjig. Ampak te naše police so videti na pol prazne in prav nič ne vabijo k temu, da bi knjige vzeli v roke. Zmagovalni natečajni predlog Studia Sadar je odstopal "po likovni izčiščenosti, preprostosti, predvsem pa izvedljivosti in gospodarnosti", smo brali v poročilu komisije. Tudi tisti, ki imamo radi minimalizem in nam je izbrani projekt po sebi všeč, mislimo, da bi dobro funkcioniral na arhitekturnem bienalu, na Frankfurtskem knjižnem sejmu pa ne ravno. Predvsem pa ni jasno, po kakšnem kriterju so nad tem razpršenim in izčiščenim središčem razprostrli lebdečo kvačkarijo Eve Petrič, ki je (menda ne ta, ker je ta ekskluzivna) obredla že marsikatero protokolarno priložnost in institucijo, pa bolj malo reprezentativnih razstaviščnih prostorov.

Če prinese projicirana pokrajina iz besed nekaj prepotrebne živosti in če so sedišča iz pene, ki imitirajo kamnite bloke, simpatična, pa bi težko našli dobro besedo za steno, na kateri so fotografije izbranih avtorjev - in to brez imen. Že na naslovnici zadnje Bukle so bili njihovi črno-beli obrazi v satovju podobni fotografijam na nagrobnikih, sopostavljeni na eni steni pa, žalibog, spominjajo na zidove s fotografijami mrtvih v vojni ali drugih tragedijah. To je precej morbidna stena slavnih.

In ja, amaterski ni samo slogan Satovje besed (junak ali junakinja, ki je to Kosovelovo besedno zvezo povzdignila v slogan, se je potuhnila), takšen je tudi logotip, ki ga podpisuje Tanja Gašperlin. A četudi živimo v vizualnem svetu, bo po nedelji šlo vse to v pozabo, ob tej priložnosti prevedene knjige in avtorji, ki jih pišejo, pa bodo ostali.