Gallusova dvorana Cankarjevega doma je v četrtek, 21. aprila, gostila peti koncert iz letošnjega abonmaja Slovenske filharmonije, imenovanega SMS - Same mogočne skladbe. Nosilec abonmaja, Orkester Slovenske filharmonije, je nastopil pod vodstvom Olarija Eltsa, uglednega estonskega dirigenta, ki je v zadnjih desetletjih deloval kot vodja Latvijskega državnega simfoničnega orkestra, Simfoničnega orkestra Bretanje, Škotskega komornega orkestra ter Helsinške filharmonije. Kot solist je nastopil flavtist Martin Belič. Glasbenik, rojen v Slovenski Bistrici, od leta 2007 živi v Münchnu, predtem pa se je šolal na Mozarteumu v Salzburgu. Je prvi in za zdaj edini Slovenec, ki se ponaša s članstvom pri Münchenskih filharmonikih - član tega orkestra je od svojega prihoda v München, od leta 2019 pa v tej ugledni ustanovi zaseda mesto namestnika soloflavtista.
Spored se je začel s prepoznavno poetično, pravljično vzdušje slikajočo glasbeno govorico Jeana Sibeliusa in njegove simfonične pesnitve Gozdna nimfa, op. 15. Gre za eno redkih ohranjenih zgodnjih del očeta finske glasbe, ki je preživelo strogo samocenzuro kasnejših skladateljevih let, kajti v njem lahko prepoznamo mnoge značilnosti kasneje dozorelega osebnega sloga. Orkester Slovenske filharmonije se je na natančna navodila Olarija Eltsa odzival uigrano ter povsem sledil njegovi do potankosti izoblikovani interpretaciji, ki je temu obsežnemu enostavčnemu delu dala tako simfonično monumentalnost kot tudi slikovitost in povednost glasbene drame.
Romantični Sibeliusovi stvaritvi je sledil prikupen, v neoklasicistični maniri oblikovan Koncert za flavto in orkester, FS 119, velikega danskega skladatelja Carla Nielsena. Koncert je sicer nekoliko atipičen zaradi svoje dvostavčnosti, a strnjena je zgolj njegova oblikovna shema - v resnici gre za obsežno, vsebinsko bogato delo, ki v (neo)klasični tradiciji glavni poudarek postavlja na solista, izpostavljajoč njegovo tehnično bravuroznost hkrati s sposobnostjo izražanja emotivnih in intuitivnih fines v skladju z orkestrom. Martin Belič se je v vlogi solista predstavil z izjemno poduhovljeno interpretacijo ter skoraj nevsakdanje polnim in barvitim tonom. Izvedbo je odlikovala popolna uigranost celotnega ansambla, ki se je izražal kot enoten podaljšek dirigentove zamisli. Elts je Beliču dovolil dovolj svobode za izražanje lastnega navdiha, a ga je skladno vključil v lastno interpretacijo, iz katere vejeta lahkotnost in spokojnost, mestoma obarvana s kontrastnimi, osvežujočimi napetostmi. Martin Belič je dolg aplavz nagradil z dodatkom iz Debussyjevega opusa - očarljivo miniaturo Syrinx - ter prostrano dvorano napolnil s skrbno odmerjenim ravnovesjem tišine in očarljivega, prefinjeno oblikovanega zvena svojega glasbila.
Martin Belič je prostrano dvorano napolnil s skrbno odmerjenim ravnovesjem tišine in očarljivega, prefinjeno oblikovanega zvena svojega glasbila
Po premoru je zbranost poslušalcev v hipu obnovila Čudodelčeva pesem, ki jo je leta 1990 ustvarila škotsko-ameriška skladateljica Thea Musgrave. Kot tretji povsem samosvoj, močno individualen slogovni izraz je skladba dodatno popestrila spored ter se vanj skladno vključila s svojo pravljično vsebino in slikovitim značajem. Bogata orkestracija zahteva od vseh izvajalcev vrhunski prispevek, od dirigenta pa neomajno zbranost in zanesljiv nadzor nad dogajanjem. Kratka skladba je doživela učinkovito, povedno interpretacijo. Spored je smiselno zaokrožila Sibeliusova Simfonija št. 5 v Es-duru, op. 82, ki je povzela skupne značajske poteze vseh del tega domiselnega sporeda. Z njo je Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom izvrstnega Olarija Eltsa še enkrat razkazal svoje zavidljive sposobnosti poustvarjanja tehtnega, tehnično zahtevnega repertoarja ter predanega sledenja navdihnjeni viziji dirigenta, čigar ponovnega obiska si zagotovo želi tudi vidno zadovoljno občinstvo.
Kljub neoporečnim kvalitetam pa je bil dogodek dokaj slabo obiskan - v avditoriju Gallusove dvorane ni bilo bistveno več ljudi kot na njenem odru. Kljub privlačnemu, nevsakdanjemu sporedu, prisotnosti slovenskega, v tujini uveljavljenega solista ter svetovno znanega, tudi pri nas že večkrat dobro sprejetega dirigenta dogodek v organizaciji Slovenske filharmonije ni pritegnil zanimanja, kakršno bi si zaslužil. A špekulacije o razlogih te anomalije prej kot v tukajšnjo oceno sodijo na sestanke vodstva tega javnega zavoda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
