(KRITIKA TELEVIZIJSKE SERIJE) Leninov park in Dolina rož: Preigravanje žanrskih klišejev

Ustvarjalci serij Leninov park in Dolina rož so si več kot očitno vzeli k srcu kritike, ki so kljub velikemu uspehu nanje letele ob predvajanju Jezera. Najlepši pokazatelj tega je tokratni način ozvočenja Sebastiana Cavazze oziroma njegovega lika Tarasa Birse, pri katerem je (domnevna) nerazumljivost govora zdaj popravljena do te mere, da so njegove besede v primerjavi s preostalimi liki že skorajda komično poudarjene. Pa tudi sicer sta Klemen Dvornik in Matevž Luzar očitno želela nadgraditi tisto, kar sta slovenskim gledalcem pokazala s prvo serijo. Druga in tretja sezona sta poskrbeli za vidno estetsko nadgradnjo in pa tudi za več kot dobrodošlo pripovedno raznolikost. Dvornik je umeščenost Leninovega parka v Ljubljano spretno izkoristil za vrhunsko vizualno poigravanje z urbano kuliso prestolnice. Nekateri prizori so posneti celo tako vrhunsko, da jih lahko zlahka postavimo ob bok najbolj ambicioznim slovenskim celovečercem. Po drugi strani je imel Luzar nalogo pred kamero postaviti pripovedno kompleksnejšo Dolino rož, ki s časovnim premešanjem predstavljenih dogodkov prinese precej svežine v dokaj enolični zgodbi prvih dveh sezon. Skratka, kar se filmske ekipe tiče, je v precejšnji meri izjemno dobro opravila svoje delo.

Prav to, da sta filmarja prestavila v višjo prestavo, pa naredi toliko bolj vidne razloge, zakaj pripovedi o Tarasu Birsi nikakor ne prestopijo na nivo zares dobrih detektivskih nadaljevank. Po koncu tretje sezone je še toliko bolj očitno, da je problem pri samem viru, saj se pisanje Tadeja Goloba izredno slabo prevaja v filmski medij. Njegovo nizanje enega žanrskega klišeja za drugim je že skorajda boleče mukotrpno, pripovedi pa ne morejo rešiti niti domnevno presenetljivi obrati. Seriji niti v enem trenutku ne pokažeta želje, da bi poskušali izkoristiti priložnost ter da bi iz družbenih nastavkov razvili kaj pristnega, temveč se venomer zadovoljita z izpeljavami na prvo žogo, kot da bi prepisovali snov iz kakšnega zastarelega učbenika kriminalnega žanra. Po drugi in tretji sezoni je dokončno jasno, da filmske različice zgodb o Tarasu Birsi nikoli ne bodo zares dobri žanrski izdelki, ker izvirne knjižne predloge preprosto ne dajejo dovolj kakovostne osnove za kaj takšnega.

Ampak seveda – rekli bodo, "ljudje serijo gledajo", "Tarasa imajo radi", "številke gledanosti so visoke". Morda res, a pojem gledanosti in priljubljenosti v udarnem terminu nacionalne televizije je nekaj, iz česar je mogoče povleči marsikatero zanimivo ugotovitev. V prvi vrsti je iz tega, kar nacionalka v sklopu lastne igrane produkcije ponuja v tem terminu, mogoče sklepati, kako naš javni ponudnik televizijskih vsebin pojmuje svojo vlogo v širšem družbenem prostoru. Izdelki v udarnem terminu naj bi bili presečišče tistega, kar bi bilo prav ponuditi celotnemu spektru občinstva, vse od najstnikov pa do seniorjev, a stvar pristopa je, ali ustanova dejstvo visoke gledanosti izkoristi za kakovost in izobraževanje (kot to denimo počne pri izboru izvrstnih tujih filmov, predvsem dokumentarcev) ali pa zgolj za hipno zadovoljevanje najbolj osnovnih pričakovanj. V tako politično razgreti in negotovi klimi, v kakršni je RTV Slovenija v zadnjih letih, se ustanova z vsakim krempljem oprijema vsakega izdelka, ki vsaj približno zadovolji najširše občinstvo, in adaptacije detektivskih serij so se pri tem izkazale za priročen način, kako čim večjemu krogu ljudi ponuditi domnevno vrhunskost v polju žanrskega pripovedovanja. S to razliko, da bi javna televizija v kakšni razvitejši državi pod okriljem lastne igrane produkcije dejansko imela vizijo ponuditi kaj zares izvirnega ali direktno aktualnega, ne pa da si ob navajanju visokih številk gledanosti zatiska oči pred dejstvom, da vsaj na tem področju ponuja zgolj – šund.