(KRTIKA SPLETNE PREDSTAVE) Silovito, osupljivo nelagodje

Drama Cement Heinerja Müllerja iz leta 1973 je predelava istoimenskega socrealističnega romana Fjodorja Gladkova iz leta 1925. Nazadnje jo je na ljubljanskem odru režiral Ljubiša Ristić pred skoraj pol stoletja. Tokrat jo kot del yu-trilogije na osi treh mest, kjer bodo v eni sezoni uprizorili tri različne, samostojne verzije Cementa, Zagreb-Ljubljana-Beograd, režira Sebastijan Horvat. Ljubljanska uprizoritev je druga tretjina trilogije, po zagrebški predstavi v ZeKaeM (Zagrebačko kazalište mladih). V svojem značilnem humanističnem radikalizmu in v izraziti bližini z nemško polpreteklo dramatiko je Cement v marsičem pendant Horvatovi predstavi Ali: Strah ti pojé dušo R. W. Fassbinderja iz Dramine sezone 2019/20.

Premierska izkušnja Cementa tokrat izhaja iz "filmske" verzije. Kot svojevrstno filmsko gledališče deluje sicer povsem prepričljivo, v bistvu zelo foto(filmo)genično. Glede na poetiko predstave so close-upi in totali, zatemnjevanja in kadriranja funkcionalni. Nikakor ne kot manko, čeprav je Cement silovita, prvinska gledališka izkušnja totalitarizma, ki z implozivno igro, počasnim ritmom, horizontalno dramaturgijo in čudno, večplastno müllerjevsko naracijo pritajeno kriči po živem gledališču.

Cement je zgodba Odiseja - Gleba Čumalova (Marko Mandić) in Penelope - Daše Čumalove (Nataša Barbara Gračner) v času revolucije v Rusiji. Po nekaj letih državljanske vojne se Gleb vrne domov, v razrušeni kraj, kjer je medtem ugasnila tovarna cementa. Ugasnila pa je tudi ljubezen Daše, ki zdaj ljubi Revolucijo, zanemari in žrtvuje otroka, in ta zaradi lakote v domu za sirote umre. "Je to res ljubezen, če lastnine se tako oklepa?" se sprašuje revolucionarka Daša. Gleb se vrne v dom, ki deluje nedomače, srhljivo - "das Unheimliche". Prepričati hoče novo oblast, da bi delavci ponovno usposobili in revitalizirali tovarno cementa, na intimnem planu pa ponovno osvojiti Dašo. Seveda je oboje nedosegljivo v tej čudni ljubezenski zgodbi. Svet se podira in z njim tudi vsi odnosi. Vsesplošen smrtni glad ogroža ne le fizično, eksistencialno, ampak načenja tudi vse odnose. Ljubezen v času lakote in revolucije je obsojena na smrt, a bistvo uprizoritve ni ta kontekst, ampak temeljna nezmožnost razumevanja realnosti.

Scena - stanovanje, opremljeno v slogu sedemdesetih (scenograf Igor Vasiljev), je živi akter dogajanja. Tako ključnega in sugestivnega deleža na videz filmsko veristične scene že dolgo nismo videli. V delih predstave, ko prihaja do notranjih tenzij, do tesnobe v protagonistih, nadrealistično oživi (s kolonijami mravelj ali ščurkov, ki se selijo po steni, z ozadjem slike, ki nenadoma rdeče zažari, in valujočo zaveso s plapolajočimi vejami). Podobno pomemben premik prostora, a na drugačen, (inter)aktiven način, smo doživeli že v predstavi Ali: Strah ti pojé dušo.

Predstava (o)čara na več ravneh: ob sceni, delujoči kot živi organizem, intimni kod posrka velike revolucionarne dogodke, družbene spremembe sesujejo intimo. Brutalna pozunanjenost politike implodira v drobnih, čutnih odzivih protagonistov. Seveda je to mogoče samo s tako sijajnimi igralci, kot so Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Igor Samobor, pa tudi Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej in Vanja Plut, Gorazd Logar. Drobne mojstrovine se dogajajo med jezikovnimi plastmi (bleščeče je zahtevno večdimenzionalno delo v treh diskurzih prevedla Mojca Kranjc), med nedorečenostjo, neizgovorjenostjo in komaj zaznavnimi premiki, ki jih s precizno igro do kapilarnih emocij izvabljajo vsi vpleteni. To je zelo drugačen, atmosferični teater, kot posebna, čutna svetlobna instalacija. Vizualni del je v bistvu mestoma prevpil narativnega. Horvat je skupaj s stalnim dramaturgom zadnjih predstav (Milan Ramšak Marković) iskal napetosti, zeve med različnimi znakovnimi sistemi. Statičnost in drobne geste, komaj zaznavni premiki, ki jim kamera v bistvu pomaga do gledalca, na trenutke begajo, skoraj šokirajo, celo odvračajo koga, a horvatovski kopajoč, nenehno preiskujoč pristop vnovič vznemiri na več ravneh.

Svetloba ali bolje mrakobnost predstave aludira na somrak trenutka, hkrati pa so ustvarjalci izhajali iz estetike sodobnega ameriškega fotografa Gregoryja Crewdsona in njegovih dramatičnih, grotesknih, filmskih tablojev ameriških domov. Ta vizualni okvir predstave z avtentično postavitvijo pohištva in vse opreme interiera je kljub navideznemu verizmu v bistvu izkrivljen, premaknjen. Kot v medčloveških odnosih, ki so v permanentni napetosti in spodmikanju, je tudi v predmetnem svetu za navidezno normalnostjo vse izkrivljeno, izumetničeno, ja, teatralično. Kar je v kontekstu, v katerem motrimo predstavo, res paradoks. Tudi glasba (Drago Ivanuša) in presenetljivo nevpadljivi sodobni kostumi (Belinda Radulović) podpirajo dramatičnost, spodmaknjenost, intimo, posiljeno z ideologijo.

Kako nas danes nagovarjata Müller in skozenj Gladkov? "Bo še dolgo trajalo, da človek človek bo postal?" se vpraša nekje Daša. Gleb pa: "Revolucija lovi sapo, mi pa stojimo in hrepenimo po tem, da bi svoje meso podrgnili ob drugo. Ampak zrak med nami je kot beton."

Spominjam se še enega sijajnega Horvatovega Müllerja - Kvarteta z Racem Poličem in Natašo Matjašec izpred petnajstih let. Cement koplje še naprej in - težavnim časom navkljub ali prav zaradi njih - poglobljeno, premišljeno naslavlja vse paradokse današnjega gledališča.