Leto, ko se je vrnil film. In najboljši celovečerci so ...

Treba je biti nekoliko bolj natančen: film pravzaprav niti med epidemijo ni šel nikamor. Še več, med raznimi karantenami in zaprtji smo jih gledali celo več kot kdajkoli prej. A v tem času smo vendarle gledali le določene vrste filmov: tiste, ki so jih ponujale spletne videoteke, tiste na televiziji pa tiste z raznih nelegalnih kanalov. V istem času so leta 2020 veliki ameriški in evropski studii marsikateri odmeven projekt dali na stran in so raje čakali, da se kina dokončno odprejo. To se je letos tudi zgodilo, kar je s sabo prineslo izredno pozitiven stranski učinek. Tako v mednarodnih kot domačih vodah smo dobili dvojno dozo dobrih filmov. To se pozna tudi pri povzetku filmskega leta. V zadnjih dvanajstih mesecih smo bili deležni obilja filmskih presežkov in le želimo si lahko, da se bo ta zanos prelil tudi v naslednje leto. Tukaj je 14 celovečercev, ki jih v preteklem letu nikakor niste smeli zamuditi.

The Beatles: Get Back (2021, Peter Jackson)

Od posnetkov, ki so 50 let ležali v predalu, smo pričakovali veliko. Na koncu smo dobili še več. Skoraj osemurni dokumentarec razbije marsikateri mit o poznem obdobju skupine The Beatles in pokaže neprekosljiv vpogled v delo glasbenih genijev. Filmski dokument, ki ga bomo občudovali še stoletja.

Dune: Peščeni planet (2021, Denis Villeneuve)

Nova adaptacija romana Franka Herberta ni imela veliko pripovednega prostora za nadgradnjo izvirne knjige, je pa Villeneuve to genialno nadoknadil v vseh ostalih elementih filmskega ustvarjanja. Nepozabna filmska izkušnja in mejnik sodobnega komercialnega filma.

Zvok metala (2019, Darius Marder)

Zvok metala je bil eden izmed "zamudniških" filmov, ki so zaradi epidemije na sceno udarili šele več kot leto po premieri. Ameriški režiser Darius Marder je z njim spisal genialno zgodbo o odvisnosti, kjer je do skrajnosti prignal potencial uporabe zvoka in slike v filmskem pripovedovanju.

Quo Vadis, Aida? (2020, Jasmila Žbanić)

Film Quo Vadis, Aida je premiero doživel že v letu 2020, a je svoj pravi impakt prav tako ustvaril šele letos. Niti ne toliko zaradi zmagoslavja na Evropskih filmskih nagradah. V letu, ko Bosna in Hercegovina spet postaja politično vrelišče, je Jasmila Žbanić regiji in svetu podarila učbeniško lekcijo o tem, kako se največje zgodovinske tragedije zgodijo, ko meje v glavi prevladajo nad čutom do sočloveka.

Titan (2021, Julia Ducournau)

Leto 2021 se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ko so ženske režiserke osvojile praktično vse največje filmske nagrade. Francoska mojstrica žanra Julia Ducournau je zlato palmo osvojila z dokaj ekstremnim filmskim delom in je svetu dokazala, da bo novi ženski film vendarle ponudil kaj bolj drznega in inovativnega od kostumskih dram in literarnih adaptacij.

Obetavna mladenka (2020, Emerald Fennell)

Britanska igralka, scenaristka in režiserka Emerald Fennell se je letos na sceno prebila kot še eno obetavno avtorsko ime sodobnega filma. S sijajno napisano zgodbo o spolnih zlorabah in maščevanju je že kar s prvencem zasluženo osvojila oskarja za najboljši izvirni scenarij in se s tem postavila na sam vrh najbolj nadarjenih avtoric zadnjega časa.

Oče (2020, Florian Zeller)

V zadnjem desetletju res ni manjkalo filmov o starosti in demenci, a francoski pisatelj in dramatik Florian Zeller je z adaptacijo lastne gledališke igre posnel enega najboljših. Obenem nam je Oče dal še eno nepozabno vlogo Anthonyja Hopkinsa in zdaj težko pričakujemo, ali bo nadaljevanje Sin vsaj približno na nivoju prvega filma.

Števec kart (2021, Paul Schrader)

45 let po Taksistu (Taxi Driver, 1976) je Paul Schrader posnel posodobljeno različico svojega klasika, ki v svojem razgrinjanju temačnih prostorov sodobnega sveta znova ustvari ploden prostor za izgradnjo intrigantnega filmskega lika. V velike čevlje Roberta De Nira je tokrat stopil Oscar Isaac in potrdil, da gre za enega velikih igralcev našega časa.

Najbolj grozen človek na svetu (2021, Joachim Trier)

Francoski naslov Julie v 12 poglavjih bržkone bolje opiše bistvo te mojstrovine Joachima Trierja. Karakterna študija 30-letnice, ki se znajde pred izzivi odraslosti, je obenem tudi portret neke generacije, ki obkrožena z digitalno tehnologijo in turbulencami na trgu dela doživlja spremembe na najbolj temeljnem nivoju soočanja z medsebojnimi razmerji.

The Velvet Underground (2021, Todd Haynes)

Minulo leto je bilo leto glasbenih dokumentarcev. The Beatles, Led Zeppelin, Sparks, Tina Turner, Billie Eilish so dobili izvrstne filme. A zgodba o The Velvet Underground je bila izmed teh najtežje pričakovana, saj je ta skupina v 60-ih ustvarjala in koncertirala daleč stran od oči javnosti. Todd Haynes je kljub pomanjkanju gradiva ustvaril sijajen film, ki razkriva žalostno zgodbo za nekaterimi najboljšimi rock albumi vseh časov.

Rdeča raketa (2021, Sean Baker)

Sean Baker se je s filmoma Tangerine (2015) in Projekt Florida (2017) uveljavil kot zastavonoša socialnega realizma v sodobnem filmu. Z Rdečo raketo je povedal nekoliko bolj univerzalno zgodbo o človeških odnosih, ki pa ni nič manj navdahnjena ali izvrstno realizirana kot njegova prebojna filma.

Belfast (2021, Kenneth Branagh)

Britanski igralec in režiser Kenneth Branagh je štiri desetletja kariere proslavil z nostalgičnim pogledom v lastno otroštvo, ki pa s pomočjo sijajne fotografije in igralske zasedbe poda tudi aktualno zgodbo o migrantih. Belfast jasno pove, da nihče ne zapusti svojega doma, dokler razmere niso zares nevzdržne. Jamie Dornan je s tem filmom obenem dokazal, da njegova kariera obstaja tudi onkraj Petdesetih odtenkov sive.

Mala mama (2021, Céline Sciamma)

Najboljši mladinski filmi so tisti, ki navdušijo tudi odraslo občinstvo. Mala mama je eden takšnih filmov. Kljub komaj 72-minutni dolžini je Céline Sciamma posnela večpomensko pripoved o soočanju z velikimi življenjskimi spremembami in je pri tem uporabila ves potencial filmskega jezika.

Slovenski film leta: Inventura (2021, Darko Sinko)

Igrani prvenec Darka Sinka uteleša slovenski film v njegovi najboljši podobi. Zgodba o nenavadnem incidentu, ki moškega v zrelih letih prisili, da prevpraša svoj obstoj, je filmsko delo na nivoju mnogo odmevnejših evropskih celovečercev in upamo, da je to zgolj uvod v avtorski opus režiserja z izjemnim čutom za scenaristiko in režijo.