Milada Kalezić: Čutim se poklicano, da pripovedujem o tem

Nikogar ni posebej vabila v Grajsko kavarno na predstavitev knjige Vsa moja resnica je v Njem, je rekla Milada Kalezić. Na naslovnici knjige, ki je izšla pri založbi Družina, je ikona angela, in vedela je, da bo nagovoril tiste, ki morajo priti. Jasno, v torek zvečer je bila kavarna polna.

Prvo in zadnjo besedo je imela peta beseda, pravoslavni duhovnik Milan Jovanović je zapel pesmi, ki jih ima Milada najraje. Vmes se je z avtorico pogovarjala Ksenja Hočevar.

Avtobiografij, sploh pa avtobiografij ljudi, ki so pod reflektorji, ne manjka. Vendar avtobiografija igralke Milade Kalezić ni avtobiografija zaradi avtobiografije, je "duhovna avtobiografija". Kar pomeni, da ima izhodišče, namen in cilj. "Čutim se poklicano, da pripovedujem o tem, kar mi je storil Gospod, ko se me je usmilil." Vseeno je moral knjižno pričevanje o tej poklicanosti nekdo priklicati, in to je bil urednik David Ahačič. Milada Kalezić se je po nekaj poskusih pustila pregovoriti, da bo začela pisati, in je res pisala vse leto 2023, vendar do predstavitve knjige ni "ničesar podpisala", se pravi, da si je ves čas pustila možnost, da je ne bi končala. Od običajnih avtobiografij pa je ne loči samo duhovni fokus, temveč tudi način nastajanja. Pri znanih osebnostih, ki niso preveč pismene ali nimajo časa oziroma volje pisati, vskočijo poklicni pisci. Milada Kalezić je pisala sama, vendar je pisala - na roko. Ne na pisalni stroj, ne na računalnik brez interrnetne povezave, na roko. In potem je neki prijazni "tipkarici" narekovala tekst. 

V avtobiografiji je vse njeno življenje, le da je ena točka pomembnejša od običajnih življenjskih mejnikov - njeno življenje se deli na del pred spreobrnjenjem in del po njem. V knjigi so vsi njeni ljudje, ki, z izjemo vnukinje Klare, niso bili navdušeni nad projektom. Kot pri vseh spominjanjih se je hitro pokazalo, da drugi vidijo stvari povsem drugače, a tu se pač ne da pomagati. Pomagala pa si je tako oziroma ji je Bog pomagal tako, da ji ni  "dopustil drobnih maščevanj". Če pišeš o tem, kako te je Bog rešil, res ni treba razkriti vseh detajlov iz življenja pred srečanjem Boga, je rekla. 

Tudi v igralski karieri je to srečanje - zgodilo se je pri devetinštiridesetih letih - naredilo zarezo. Prej je igrala popolnoma prevzeta, "kot da se žrtvujem na oltarju neznanega božanstva", pozneje pa se je nehala vživljati in je "poskusila igrati". (Smemo pripomniti, da se taka transformacija pri dobrih igralcih lahko zgodi tudi brez verske iniciacije?). Po spreobrnjenju je kdaj kakšno vlogo zavrnila, če ni videla rezona za to, kar je lik bil ali počel. Sicer pa ji poklic igralke v Cerkvi ni šel posebej na roko, menihi po samostanih so bili do nje bolj sumničavi. Zakaj? Ta poklic je herezija, ker je njegovo bistvo pretvarjanje, pretvarjanje pa je domena hudiča.  

Nasmejali smo se ob njeni pripovedi o tem, kako je s svojo versko gorečnostjo težila prijateljem, pa o tem, kako so jo bližnji rotili, naj reče v govoru ob prejetju Borštnikovega prstana samo "hvala" (pa ne Bogu, kar je potem res naredila), in da naj, lepo prosim, ne začne deliti med gledalce podobic. V cerkvi z El Grecovimi freskami v Toledu jih je kupila 600, zato jih je še 100 dobila gratis, in razdelila jih je v štirih mesecih ...

Milada Kalezić ostaja tudi po izpisu svojega pričevanja o iskanju in najdenju Boga unikatna kombinacija globoke vernosti in duhovite (sam)ironije. Vera ji ni vzela humorja, ta pa veri ne zmanjšuje teže.