(MRTVI KOT) Molči in trpi!

Medtem ko nas v teh dneh, ko smo obsojeni na posedanje doma pred televizijami, računalniki, knjižnimi policami in telefoni, prav kulturnokreativni sektor s filmi, knjigami, glasbo, igricami, inovacijami, festivali, revijami, članki in drugim ohranja pri zdravi pameti, žal ugotavljamo, da pri zdravi pameti ni več slovenska kulturna politika. Čeprav nobena od vladnih garnitur doslej ni postregla z izdelano strategijo razvoja sektorja in doslednim izvajanjem nacionalnih ter lokalnih programov kulture, pa se največje absurdnosti kažejo prav zdaj v kriznem času epidemije.

Absurdno je bilo gledati, kako minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek na mednarodnem Kreativnem forumu poudarja, da se vlada zaveda potenciala in krizne situacije sektorja, zaradi česar si bo med predsedovanjem EU ustvarjalno gospodarstvo, ki močno sloni prav na kulturi in umetnosti, postavila za eno od prioritet in vanjo usmerila tudi strategijo razvoja slovenskega gospodarstva za prihodnje desetletje. Medtem pa si skrajno nepriljubljeni in vedno bolj arogantni minister za kulturo Vasko Simoniti, čigar ministrstvo je organiziralo forum s številnimi mednarodnimi gosti in primeri dobrih praks iz vseh koncev sveta, med lomastenjem po kulturnem sektorju ni vzel časa niti za pozdrav udeležencem in udeleženkam. Usta vlade torej govorijo eno, roka pa izvaja nekaj čisto drugega.

Pa poglejmo, kaj so na predavanjih povedali strokovnjaki in strokovnjakinje ter oblikovalci kulturne politike z vsega sveta, pri čemer lahko le upamo, da sta jim prisluhnila tudi naša ministra. Francozi so na primer povečali vlaganja v kulturnokreativni sektor in zaradi omejenih možnosti gostovanj svojih umetnikov in umetnic med epidemijo še ojačali kulturno diplomacijo, saj se zavedajo, da je sektor edini, ki zadnjih pet let konstantno rase in ustvarja že 19 milijard evrov prihodkov letno. Pri nas kulturna diplomacija izgleda tako, da se kolegij slovenskega veleposlaništva v Rimu pod vodstvom veleposlanika Tomaža Kunstlja, diplomiranega inženirja lesarstva, popolnoma ideološko in nestrokovno podkrepljeno odloči, da razstava Moderne galerije ne bo gostovala v svetovno priznanem središču za sodobno umetnost MAXXI, ker je njena tema nekdanja Jugoslavija.

Generalni direktor Instituta Français Erol Ok je še povedal, da je filmska industrija ena najpomembnejših francoskih izvoznih panog in da so za zagotovitev njenega preživetja ter omogočanje nadaljnje rasti že obsežnim javnim sredstvom dodali nove sklade, predvsem za mlade ustvarjalce in ustvarjalke. Naša vlada medtem vse lansko leto samovoljno ni izplačala svojih pogodbenih obveznosti do slovenskih filmarjev in filmark in s tem napravila nepopravljivo škodo za ves sektor. Še več, ministru Simonitiju se je v zgolj dobrega pol leta uspelo zameriti in se skregati s skoraj celotnim kulturnim in umetniškim področjem, medtem pa je direktorica direktorata za umetnost na kolumbijskem ministrstvu za kulturo Amalia de Pombo poudarila, da so za rast ustvarjalnega gospodarstva najbolj pomembni sodelovanje, povezovanje, podpora ustvarjalcem in ustvarjalkam ter dolgoročni strateški pristop. Kolumbija si ne glede na politično opcijo na oblasti že od leta 1982 strateško prizadeva za razvoj ustvarjalnega gospodarstva, vse javne ustanove pa so zakonsko primorane poročati in sodelovati v za to namenjenem medsektorskem telesu, ki mu načeluje sam kolumbijski predsednik. Letos bodo v sektor vložili kar 592 milijonov dolarjev, z davčnimi olajšavami spodbudili zasebne naložbe v sektor, neporabljena in presežna sredstva pa vsako leto vlagajo v pokojninski sklad za prekarizirane ustvarjalke in ustvarjalce.

Medtem ko se drugod pospešeno lotevajo odpiranja novih prostorov, kjer se lahko umetnost, znanost, socialni programi, gospodarstvo in tehnologija srečujejo, izmenjujejo vtise in znanja ter tako prispevajo k družbenim inovacijam, pri nas država in občine izseljujejo celo kopico mednarodno povezanih in priznanih institucij, kot so na primer Poligon, Rog in Metelkova 6 v Ljubljani ali Tkalka in kulturna društva na Koroški cesti v Mariboru. V uspešnih državah vabijo direktorje in ustanove v javno-zasebna partnerstva in vsedržavne ustvarjalne mreže, pri nas pa posameznike, ki so na svojem področju cenjeni, uspešni in mednarodno prepoznavni, zamenjujejo s popolnimi neznanci in analfabeti. Namesto da bi torej vlada v skladu s svojimi očitno zgolj navideznimi prioritetami in strategijami povezovala, spodbujala in podpirala, ruši, žali, briše in socialno ogroža svoje največje zaveznike pri reševanju gospodarske krize – kot so poudarili praktično vsi govorci in govorke na forumu, ki ga je organizirala ta vlada sama. In namesto da bi se ustvarjalci in ustvarjalke ukvarjali s svojim delom in prevpraševanjem družbenega stanja, se morajo spopadati s sovražno politiko, sprožati upravne postopke za sredstva za pogodbeno izvedene obveznosti, odpovedovati projekte zaradi prekinitve že odprtih razpisov, javno opozarjati na socialne stiske, da so sploh vključeni v pakete pomoči, in – kako paradoksno – sami poudarjati svoj gospodarski potencial, ki ob ustvarjanju nikakor ne bi smel biti njihova prva skrb, ampak za to plačanih ljudi na javnih funkcijah.

Na ravni Evropske unije celoten kulturnokreativni sektor ustvarja že 4,4 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je primerljivo z avtomobilsko industrijo, in še naprej raste. V Sloveniji je leta 2018 ustvaril 2,4 milijarde evrov, kar znaša 2,5 odstotka vseh prihodkov slovenskih podjetij, zaposloval pa kar 7 odstotkov delavcev in delavk. A sodeč po raziskavi kreativnega centra Poligon, o njihovem socialnem položaju v času epidemije se pri nas namesto "eksplozije ustvarjalnosti", ki jo je napovedal kreativni forum, dogaja prav nasprotno: implozija sektorja. Ustvarjalci in ustvarjalke so v vedno večji socialni in psihološki stiski, pod vedno večjim pritiskom tako službenih kot osebnih obveznosti – zaradi šolanja otrok od doma na primer – ter z vedno manjšimi in manj rednimi dohodki. Mnogi že menjujejo poklic, zapirajo svoja podjetja in ustavljajo produkcije. S tem si očitno vedno bolj žagamo vejo, na kateri sedimo. Vlada v prihajajočih proračunih sicer napoveduje dvig sredstev za kulturo in ustvarjalno gospodarstvo kot svojo prioriteto, a se ob nepremišljenih ukrepih, izrazito negativni selekciji kadrov in sovražnem odnosu ne vpraša, kdo bo ta premik sploh še lahko izvedel. Vse bolj kaže, da kriterij za to ne bodo uspešnost, prodornost, inovativnost, povezanost, solidarnost in trajnostna naravnanost, temveč lojalnost, poslušnost in pohlevnost.

Nič bolje ni na občinski ravni, kjer so oblastniki ob zagledanosti v bleščeče fasade pozabili na ljudi, ki naj bi za njimi delovali: ljubljanski so to jasno pokazali z nasilno izpraznitvijo Roga, mariborski pa z navijanjem profitnih najemnin organizacijam v javnem interesu za javne prostore in z nadaljnjo ignoranco do prošenj, da naj bodo razpisi za kulturne projekte in njihovi rezultati končno enkrat že pravočasni.

Geslo našega predsedovanja EU, katerega prioriteta naj bi bilo ustvarjalno gospodarstvo, je torej lahko le Molči in trpi!, promocijski spot pa bomo kmalu lahko podložili zgolj še z generičnimi fotografijami s spleta, amaterskimi kolaži in ljubiteljsko kulturo – kot že kaže trend državnih proslav v organizaciji te vlade.