Ne prevajam čedalje hitreje, ampak čedalje pazljiveje

V anketi med eminentnimi slovenskimi literarnimi prevajalkami in prevajalci v posebni številki Dialogov ste na vprašanje o družbeni veljavi prevajalskega dela odgovorili, da se je po vašem občutku ta v skoraj treh desetletjih, kolikor prevajate, "katastrofalno znižala, da polzimo na margino in teže našega prispevka nihče več ne upošteva, kar je splošna tendenca odnosa do umetnosti in kulture". Še drži, drži še bolj?
"Zmeraj bolj. Precej očitno se kaže, da v današnjem, k profitu naravnanem svetu umetnost nima več veljave najkompleksnejšega načina človekovega ustvarjalnega izražanja, v katerem se razodeva sublimno, krona njegovega obstoja, ampak prej velja za megleno prizadevanje, ki ne prinaša koristi in na katero nove elite gledajo skoraj s prezirom. Ker si moramo torej vsi prizadevati za rentabilnost, se ob vse tesnobnejšem iskanju virov financiranja rahljajo tudi odnosi med sodelujočimi pri nastajanju knjig. V taki produkcijski naravnanosti nekatere založbe prevajalca ne obravnavajo kot sodelavca in avtorja, ampak kot izvajalca, ki ponuja svojo obrtniško storitev. V zadnjem času se velikokrat omenja, kakšen dosežek je, da ime prevajalca nekatere založbe, še zdaleč ne vse, navajajo na platnicah knjige. To ga res poudari kot soavtorja knjige, nikakor pa dejansko ne vzpostavi družbene veljave njegovega avtorskega dela. Za to bi bile potrebne spremembe v celotnem kontekstu odnosa do književnosti in do knjig. Ponižujočo obravnavo prevajalcev dobro kaže višina honorarjev, kakršne si nekateri založniki danes upajo ponuditi prevajalcu. Založba, ki svojega sodelavca tako močno razvrednoti, tudi sama nima odnosa do knjige."
Je spoštljiv odnos do prevajalca mogoče pripisati samo tako imenovanim mladim založbam?
"Ni nujno. V tej delitvi na 'male', 'neuveljavljene' in 'velike' marsikdaj letijo očitki na Mladinsko knjigo zaradi velikega, monopolnega obsega in komercialnih programov. Ampak moja izkušnja je, da uredništvo za leposlovje tam ustvarja visoko kvaliteten program in delo s tamkajšnjimi uredniki je izjemno profesionalno. Vsi, kar jih poznam, so pri svojem delu izrazito osebno angažirani, kot da bi bila založba njihova, in tudi zavzeto skrbijo za svoje avtorje in sodelavce. Ob tem pa imajo še vedno zelo dober lektorski in oblikovalski aparat."
Tudi mediji k obravnavi prevajalcev prispevajo oziroma prispevamo svoje. Največ, kar si prevod prisluži, je oznaka "tekoč", ne?
"Res je, ampak da lahko kaj več napišeš o prevodu, se moraš zelo podrobno lotiti vzporednega branja prevoda in izvirnika. Glede na to, kolikšne honorarje mediji namenjajo zapisom o knjigah, je to nemogoče. Koristno in spodbudno je, da je Društvo književnih prevajalcev samo poskrbelo, da je v Bukli vsaj nekaj poglobljenih ocen ali intervjujev s prevajalci."
Ampak prevajalka s Sovretovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada lahko vseeno malo laže zadiha?
"Če zdaj že lahko toliko govorim o literarnem prevajanju, se mi zdi nujno opozarjati na to, da slabi honorarji potegnejo za sabo slabe prevode in posledično slab odnos do knjig. Sama sem zdaj res v nekoliko privilegiranem položaju, a ne zato, ker bi si lahko sama postavljala višjo ceno, ampak ker večinoma prevajam knjige, ki so subvencionirane, kar je že priznanje njihove kvalitete. Ni mi treba delati za 150 evrov na avtorsko polo, ne za 100 ali celo manj, kar se tudi dogaja. Seveda pa to pomeni, da je večina prevodov, ki jih delam, res težkih. Na začetku sem dobivala težke tekste, tudi Lacana, ker so se jih vsi otepali in smo zato prišli na vrsto mladi in neizkušeni. Zdaj pa dobivam težke tekste, ker mi, vsaj zdi se mi, zaradi izkušenj zaupajo. Vendar se razlika v težavnosti nikjer ne pozna. Vsi založniki, ki dobijo subvencije, se ustavijo pri minimalni tarifi, ki je predpisana za prevod. Vidim tudi, da z leti ne prevajam čedalje hitreje, ampak čedalje pazljiveje. Mlad prevajalec prevaja s samozavestjo, z zamahom in nekaj nonšalance, jaz pa se zdaj več ukvarjam s prevodom, kot sem se nekoč. Z leti običajno razviješ večjo odgovornost do svojega dela, kar je bistven kriterij kvalitete prevoda."
Francoščina je najboljše zastopan tuji jezik pri Prešernovih nagradah, bi lahko rekli. Ampak tudi jezik, iz katerega se, ob angleščini, še vedno največ leposlovja prevaja. Tako na pamet bi človek rekel, da imamo najbrž intenzivnejše odnose z nemškim literarnim prostorom, vendar je za francoskim. To mora biti kakšna stara ljubezen?
"Dobre prevajalce iz francoščine marsikdo izpostavi. Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi, pravi, da ima skoraj vsako leto kakšno knjigo iz francoščine, čeprav se trudi uravnoteženo izbirati jezike, in to zato, ker dela z dobrimi prevajalci iz francoščine, ki so dobro informirani in tudi sami prinašajo premišljene predloge. Prevajalec in profesor Primož Vitez misli, da bi to lahko bilo povezano tudi s kvalitetnim delom na fakulteti. Ne vem, ali je pri drugih jezikih drugače, za literarne prevajalce iz francoščine pa velja, da ne izhajajo iz prevajalskega oddelka, prej iz oddelka za francoski jezik in književnost. Prevajalski oddelek skrbi bolj za tehnične prevajalce. Morda je tak poglobljen odnos do francoščine tudi rezultat tega, da to že nekaj desetletij ni več jezik, ki bi prinašal dobre službe, in se zanj morda študentje odločajo iz globljega in osebnega interesa. Intimna, strastna zavezanost jeziku in književnosti pa je za književnega prevajalca nujna. Ne bom rekla, da bolj kot jezikovne in literarne sposobnosti, a če nimaš strasti do jezika, nima smisla, da se tega lotevaš. In ta strast je očitna pri marsikateri mlajši prevajalki ali prevajalcu, ki jih zelo cenim, na primer pri Saši Jerele, Katji Zakrajšek, Ani Barič Moder, pa še nekaj še mlajših je."