V Lutkovnem gledališču Maribor je v sobotnem večeru Zora A. Jurič predstavila avtorici - eno v živo, eno posredno - Liljano Jarh in Nežo Maurer. Lani, 22. decembra, ko je Neža Maurer dopolnila 90 let, je pri Založbi Pivec izšla knjiga V pesmih je moje življenje. Delo o pesničinem življenju, prepletenem s poezijo, je zasnovala kot subtilno, poetično, silno empatično drugoosebno pripoved Liljana Jarh. Pogovor je prehajal od interpretiranih pesmi do pesničinega življenja in dela skozi dolgoletno prijateljstvo in dopisovanje. Knjiga je spisana kot poseben dialog z Nežo. Njuno druženje je dolgo, skoraj polstoletno, in plodno.
Avtorica knjige Liljana Jarh je uspešna na raznovrstnih področjih, je žlahtna povezovalka, gibalo Zgodbe o klopeh in ljudeh v Mariboru, leta 2019 je bila izbrana za humanitarko leta po izboru Večera. Izpeljala je tri projekte: bolnišnica, v kateri je zaposlena kot fizioterapevtka, je pridobila na oddelku nevrokirurgije pravcato galerijo na prostem s prizori Maribora in je težkim bolnikom omogočila lepši pogled skozi okna. V drugi akciji so poslikali dolg podzemni hodnik, skozi katerega vozijo male paciente s pediatrije na različne oddelke bolnišnice, otroci lahko mimo "pravljičnega gozda" za hip pozabijo na svoje tegobe. Tretji, najbogatejši projekt, ki ga je zasnovala v bolnišnici, pa je pravi park. Na nekdanjem zelo zapuščenem zemljišču ob onkološkem oddelku je nastal "beli gaj", kjer posedajo pacienti, svojci in osebje.
Nekatere je presenetilo, da Liljana tudi piše. Njena prva knjiga V daljavo zazrte oči so bili kratki utrinki s potovanj, zapisi ob umetniški fotografiji Gregorja Radonjiča. Leta 2010 je izšla pri Založbi Pivec pesniška zbirka Neže Maurer Piramide upanja. Uredila jo je Jarhova, ob njej je izšla tudi zvočnica.
Kako se je življenje Jarhove prepletalo z življenjem Neže Maurer in jo spremenilo? Petnajstletna se je prvič srečala z njeno poezijo in pritegnila jo je njena svetloba. Prva Nežina pesniška zbirka jo je tako nagovorila, da je v njej prebudila občutek za visoko govorico. "Nekateri si zapomnijo, kje so bili ob pretresljivih zgodovinskih dogodkih, jaz pa natančno vem, kako sem neko soboto, 11. marca, prvič dobila v roke Nežino knjigo. Izjemno sled je pustila in vplivala na moje življenje," pravi Liljana Jarh. Knjiga Ogenj do zadnjega diha (Založba Obzorja, 1973) je nastala ob bolezni in izgubi Nežinega moža. Skrbeti je morala za dva majhna otroka in še za mater, saj je bila mati povsem odvisna od nje.
Vse pesmi je znala na pamet, je priznala avtorica, ki je pesnici leta kasneje poslala prvo pismo. Postala je njena duhovna mama. "Na prvo pismo se je odzvala, začutila je, kako jo obožujem. Zelo kmalu mi je napisala, da je možno tako čaščenje, a če bo tako, bo morala ostati daleč, ker želi stati kot človek pred človekom, z vsemi svojimi napakami. Napisala mi je, da se vsi spomeniki na podstavkih slejkoprej prekucnejo. 'Nočem stati na podstavku, ker se nočem valjati v prahu,' mi je napisala."
Duhovna sorodnica
Nežina modrost in odločitev, da bo "v življenju srečna", sta neverjetni. Izvirno radoživa je, njeno življenje pa je bilo polno tragike in preizkušenj. Jarhova se loteva njenega življenja zelo drugače, nerealistično, vseskozi emocionalno precejeno skozi zapisovalkino osebno izkušnjo s pesnico. Vse je v znamenju mnogih tragičnih okoliščin, ljubezni pesničinega življenja. Od njenega nezaželenega rojstva materi samohranilki preko nesrečnega prvega zakona, nasilja moža, do prezgodnje izgube drugega, ljubljenega moža, s katerim ima dva otroka, in prezgodnje izgube sina.
Drugoosebna pripoved knjige izraža še večjo bližino med pripovedovalko in pesnico, njeno "duhovno sorodnico". Knjiga je posvetitev pesnici, ustvarjalki, izjemni ženski in poeziji. Enako razumeti zapisano in zamolčano je njeno vodilo. Vsako poglavje iz njenega življenja uvede skrbno izbrana pesem, pesmi so vzete iz vseh številnih zbirk, iz celotnega opusa. Hči Eva je avtorici posodila dokumentarno gradivo, zbrano v fasciklih, a jih ta za nastajanje knjige ni uporabila. Pregledala jih je šele po izidu knjige, ker ni želela ponavljati že zapisanega ali podatkov, ki so na voljo vsepovsod. Črpala je iz njune intime, individualnih spominov, pogovorov, vtisov, le tu in tam si je pomagala s kakšno Nežino beležko. Dialog spominja na impresionistično sliko.
Izjemna popularnost, branost pesnice, ki je s svojo ljubezensko poezijo osvajala generacije, je neverjetna. Neža je vstopila v literaturo v času prevlade modernizma, konec šestdesetih, ko je bila intimna lirika povsem mimo. To so ji tudi kolegi očitali, jo uvrščali na mejo kiča, se njeni intimni izpovednosti celo posmehovali, a ves čas je ostajala zvesta sebi in tako tlakovala pot vsem kasnejšim, zlasti pesnicam, ki so si upale biti iskrene in intimne. V knjigi beremo o tej Nežini svobodi, o tem, kako se je po vsakem padcu zmeraj dvignila. Podcenjevalne sodbe kolegov pesnikov je niso strle, ko so ji očitali, da pisanje o čustvih na slovenski literarni borzi ne kotira kaj prida, so ji dali jasno vedeti. Sama pa je vztrajala, da je ljubezen njeno naravno stanje, ki ga "brez pogojev časti z vsem svojim bitjem". Zbirka Kadar ljubimo, izdana v samozaložbi 1990., je bila predstavljena v Mariboru v Narodnem domu. Prišlo je več kot dvesto ljudi.
Odpiranje prostora ustvarjalkam
V knjigi so tudi mnogi pričevalci spregovorili o Neži. Pesnica Barbara Korun je denimo izpostavila, da je bila edina iz predhodne generacije, ki je pomagala, da se je v slovenskem prostoru začel odpirati prostor za ustvarjalke.
Neža Maurer je ikona poezije, ki je blizu, ki nagovarja množice. Nima pa Prešernove nagrade. Med najbolj izposojanimi v knjižnicah je bila od nekdaj, radi so jo dajali za darilo, z njenimi pesmimi so generacije merile svojo intimo. Užaloščeni svojci dajejo njene verze v osmrtnice. Bila je najprej učiteljica pa novinarka, prva urednica radijskih otroških in šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina, Rodna gruda, terenska reporterka, direktorica, glavna urednica revije Prosvetni delavec. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri komiteju za informiranje Slovenije. Sodelovala je v mirovniških gibanjih ... Je avtorica več kot štiridesetih knjig in čez 400 njenih otroških pesmi je uglasbljenih. Bila je tudi strastna planinka, rada je imela robove, očiščujoči so ji bili.
"Berite njene pesmi," je bila preprosta sklepna misel avtorice knjige V pesmih je njeno življenje, prav tako čutečega branja vredne.