Sodi med slikarke, ki vztrajajo pri štafelajnem slikarstvu, hkrati pa je tematsko izjemno družbeno angažirana. Njen opus zaznamujejo slikarski cikli, kot so Ovce (1987-1989), Oznanjenja (1990-1993), Vrtovi (1994-1995), Zgodbe (2000-2002), Dnevnik gospodične Blondy (2004). Vsebina obsega širok razpon - od kritičnega pogleda na družbenopolitično stanje in ustaljene družbene vzorce, neobremenjenega razgrinjanja tabuiziranih krščanskih dogem in izrisovanja dramatičnega bistva izbranih svetopisemskih motivov do občudovanja lepote in moči rasti v svojem vrtu. Tudi humor in iskrivost sta kljub težkim temam v njenem slikarstvu vedno navzoča. Slike prvotno ne skicira ali le redko, ker večinoma nastanejo v glavi do popolnosti. Včasih je ne doseže in potem je raje sploh ne realizira.
Aktualno razstavo v Galeriji doma kulture Gornja Radgona Izgon iz raja je pretekli petek odprla nekdanja študentka avtorice, akademska slikarka Saša Bezjak. Motivika je znana že z razstav pred dvema letoma v razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor pa tudi Personal v Kibla portalu. V zadnjem ciklu Krašna preizprašuje položaj žensk v različnih religijah.
Kaj vam pomeni Izgon iz raja?
"S krščansko tematiko sem se začela ukvarjati že zelo zgodaj, pred dobrimi tremi desetletji. Skušala sem pokazati dvojnost med naukom, institucijo in življenjem vere. Na nek način sem zelo verna, a vere ne povezujem z institucijo. Včasih se mi zdi, da so vse verske institucije boga vzele kot blagovno znamko za potrebe trženja in da na njihova vrata bog ni nikoli potrkal, kaj šele skoznje vstopil. So pa vse zelo močne in zelo vplivajo na družbeno življenje. Že izgon iz raja je žensko postavil v podrejen položaj. Ona je kriva, ona je zapeljala Adama. In potem grozljiva napoved: 'Zato boš v mukah rodila.' Tako se krivda prenese na še nerojenega otroka, nato dojenčka, ki se rodi z grehom. Ena sama grožnja in strah in siljenje v pokorščino. Najbrž ni naključje, da je v vseh sedaj uveljavljenih glavnih verstvih bog moškega spola in vodenje teh institucij moška domena. Včasih sem vzela svetopisemsko motiviko tudi za likovni izraz, v katerega sem vtkala lastne srečne, žalostne in tragične življenjske izkušnje. Zaradi tega naj te motivike opazovalci ne gledajo le kot kritiko krščanstva, nekateri s takim pogledom so bili zelo prizadeti, pa to sploh ni bil moj namen."
Družbena kritičnost vaših ciklov je močna, spomnim se še daljnih Ovc iz konca 80. let. Zdaj ste tematiko še radikalizirali - ne le v odnosu do sveta, religije, telesa, tudi do sebe. Pred petimi leti smo v Tovarni umetnosti v Majšperku hodili po vaših delavcih.
"Radikalnejša sem zaradi let in izkušenj, ki pridejo z življenjem. Moj cikel ovc je ena sama kritika tedanjega socializma. No, danes ga ne bi več tako hudo kritizirala. S časovno oddaljenostjo lepše vidiš stvari in jih lažje ovrednotiš. Najbrž sem družbeno občutljiva, kar ni najboljša karakterna življenjska popotnica, ker me krivice zelo bolijo, tudi če se dogajajo drugim ljudem.
Pri tistih mojih Slovenskih delavcih v Majšperku pa se je zgodilo srečno naključje in tudi paradoks. Bila sem ravno sredi intenzivnega ustvarjanja in razmišljanja, kako bi jih bilo krasno postaviti v kakšni zapuščeni tovarni, ko me pokliče slikar Dušan Fišer in vpraša, ali bi razstavljala v Tovarni umetnosti Majšperk. Seveda sem takoj privolila, čeprav je bil rok za pripravo zelo kratek in mi je glede na velikost prostora in mojo zamisel postavitve veliko slik manjkalo. Delavce sem ustvarjala tako, da sem uporabljala paus papir zaradi prosojnosti, ker sem želela istočasno prikazati njihovo dvojnost izražanja čustev - spodnja slika je individualiziran portret, ki izraža čustva jeze, žalosti, razočaranja …, prekriva pa ga glava kot maska brez ust, velikih ušes in z zaprtimi očmi, ker dejansko ne upajo pokazati teh svojih čustev iz strahu pred izgubo zaposlitve. Naredila sem jih čez 400, in ker so dvojni, je to kar več kot 800 pol, velikih en meter krat 70 centimetrov. Na koncu se mi je zdelo, da sem sama delavec, ki štancam. Postala sem del mukotrpnega procesa ponoči in podnevi.
Evropska ženska je prav tako ranljiva v odnosu do svojega telesa, celo bolj zmanipulirana kot muslimanka v burki
Učitelji, vitraji in kiparstvo
Bili ste zadnja generacija študentov Gabrijela Stupice na ljubljanski akademiji.
"Res sem hvaležna naključju, da sem bila prav pri njem. Izjemen človek in pedagog je bil. Zelo malo je govoril, a kar je povedal, je tako stalo, da si si zapomnil za vse življenje. Imeli smo tudi srečo, saj so se pri naši generaciji letno in včasih tudi semestralno menjavali profesorji, tako da so nas učili praktično vsi, ki so bili takrat na akademiji. Tako ni bilo bojazni, da bi preveč padli pod vpliv enega samega. Z vsemi profesorji takrat še likovne vzgoje sem imela srečo. V hoški osnovni šoli sem imela Rudolfa Kotnika, mojstra informela, ki mi je odprl nebeška vrata ustvarjanja. Na II. gimnaziji pa akademsko kiparko Vlasto Zorko, ki me je tudi pri likovnem krožku vzpodbujala in sem dobila gimnazijsko Prešernovo nagrado."