Spomin "mladega prijatelja"
Drago Jančar, pisatelj: "Borisa Pahorja sem spoznal v Maribor, mislim, da leta 1967. Povabil sem ga na študentsko tribuno o problemih zamejskih Slovencih, na kateri je pred polno dvorano vehementno govoril ne samo o slovenski identiteti v Trstu, pač pa tudi o zablodah internacionalistične politike takratnega režima. Odmevi so bili precej burni, nekdo v dvorani je vstal in tekel, da 'emigranti' pač ne morejo soditi o razmerah v Sloveniji in Jugoslaviji. Pahor je bil jezen in še bolj prizadet. Rojen je bil v Trstu, kjer je preživel vse življenje, kakšen 'emigrant' neki bi naj bil. Bil je sodelavec OF, preživel je koncentracijsko taborišče in napisal roman Nekropola, ki je eno najpomembnejši evropskih pričevanj o pošastni uničevalni izkušnji. Kakorkoli, takrat sva se zbližala, začel me je klicati 'moj mladi prijatelj', sodelovala sva, debatirala, obiskoval sem ga v Trstu in on mene v Slovenski matici, kjer smo izdajali njegove knjige. In ko sva mnogo let pozneje skupaj potovala po Franciji z najinimi prevodi, me je še zmeraj klical 'moj mladi prijatelj', čeprav je že prestopil devetdeseto leto, jaz pa tudi nisem bil več prav mlad. Pisala sva zelo različno literaturo, a najini pogledi na evropska in slovenska etična in družbena vprašanja so si bili vselej blizu. Seveda, saj je bil v marsičem moj učitelj v teh rečeh. Ko sva se pred leti takrat z Borisom z vlakom vozila proti Parizu iz Saint-Maloja, kjer sva na knjižnem sejmu predstavljala svoje knjige, sem mu rekel, da je pravzaprav srečen človek. Ne samo zato, ker njegovo literaturo, ki so jo v Sloveniji kakšni kritiki nekoč omalovaževali in jo Italija šele zdaj počasi spoznava preko francoskega in nemškega 'ovinka', pozna in ceni lep del Evrope in Amerike, tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, recimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost, pač pa zato, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski L'homme révolté in ga veselje do kritike in disputiranja ni zapustilo. Zadnja leta sva se na njegovo pobudo vsako soboto pogovarjala po telefonu. Nazadnje sem se od njega poslovil z besedami, ki mi jih je nekoč zapisal ob koncu nekega pisma: 'Da si mi zdrav in dobre volje, dragi prijatelj.'
Z Borisom je odšel velik del mojega življenja. Tudi burnega slovenskega in evropskega dvajsetega stoletja, v katerem nikoli ni izgubil svojega človeškega, slovenskega kompasa."
Ne le literarna, ampak duhovna dediščina za vse nas
Peter Tomšič, dolgoletni predsednik uprave Mladinske knjige:
"Borisa ni več. Odšel je glasnik svobode, resnice, pravice in ljubezni. Prvo troje je bilo neomajen temelj njegove identitete, šele ljubezen pa je vsemu skupaj po njegovem prepričanju dajala pravi smisel. 'Ljubezen vedno zmaga,' mi je rekel ob snidenju prejšnji teden. Nisva vedela, da je bilo to najino slovo za vedno. Borisu sem neizmerno hvaležen za iskreno in globoko prijateljstvo, ki naju je povezovalo zadnjih štirinajst let, čeprav sem ga preko revije Zaliv in profesorja Zupana s postojnske gimnazije spoznal že daljnega leta 1976. Občudoval sem njegov pogum in pokončno držo ter dejaven upor in odpor proti vsem totalitarizmom 20. stoletja. Bil je velik humanist in demokrat, toda vedno in povsod najprej Slovenec. Narodna zavest in materni jezik sta bili vrednoti, ki sta ga posebej zaznamovali. To se odraža v celem njegovem življenju in v vseh njegovih delih, ki pomenijo ne le literarno, temveč tudi izjemno pomembno duhovno dediščino za vse nas."
Vseeno je neumrljiv
Tone Partljič, pisatelj: "Vedno se mi nekako zdi, da svet dobro stoji na svojih majavih nogah, dokler so (bili) med nami stoletniki kot Leon Štukelj, violinistka Vida Jeraj Hribar, akademik Anton Vratuša … Pa saj imamo še Zorka Simčiča, si rečem, pa šestindevetdesetletno Ivanko Mežan, ki je igrala že med partizani v Črnomlju leta 1944 in je zame neumrljiva. Dokler so tu, je Slovenija 'cela'.
Pahor je med pisatelji dosegel rekord. Začeli smo verjeti, da je neumrljiv. Zaradi neke povsem normalne geste v njegov prid (vsi so bili namreč proti), je ničkolikokrat izrekel in dokazal, da sem mu drag. (Tone Partljič ga je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev prvi povabil na javno tribuno, op. p.) Hvala Bogu, sem ga včasih srečeval na Štatenbergu, v Ljubljani, v Kocbekovem Juriju ob Ščavnici … Kar naprej mi je o njem govoril Drago Jančar. Pokojna Socialistična republika Slovenija pa naj še post festum zardeva od sramote, kakor bi rekel Inkret, nič manj kot zaradi Kocbeka. Njegova Nekropola in Zatemnitev sta večkrat na moji mizi. Umrl je, a čudno, vseeno je neumrljiv Slovenec."
