(ODZIVI UMETNIKOV) Odprite oči! Moj prijatelj, ki živi v Mariboru, je včeraj izgubil nečaka. Fanta so ustrelili štirikrat, dva strela je dobil v zatilje ...

V Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru je mnogo umetnikov - glasbenikov in baletnikov -, ki prihajajo iz Ukrajine ali so ukrajinskih korenin. Nekaj prvih odmevov na invazijo smo zbrali med njimi.

Evgenija Koškina, solistka Baleta SNG Maribor, je Ukrajinka: "Ob situaciji v Ukrajini, ki je zelo nevarna, novinarji poročajo, da so bili napadeni letališča in vojni objekti. Ne pa o tem, da umirajo civilisti. Moji starši, dedek, brat in njegova noseča žena so v Kijevu. Noč sta brat in njegova žena preživela v zaklonišču, nista zatisnila oči, celo noč so se slišali odmevi strelov in bombardiranja. Prosila sem jih, naj poskusijo priti k meni v Slovenijo. Odgovorili so mi, da ne bodo zapustili svoje domovine, svojega življenja. Pripravljeni so prijeti za orožje in ščititi svojo državo.

Moj prijatelj, ki živi tukaj v Mariboru, je včeraj izgubil nečaka. Fanta, starega 23 let, so ustrelili štirikrat, dva strela je dobil v zatilje ... Zgodilo se je v mestu Sume, šeststo kilometrov oddaljenem od Donbasa. O kakšni reševalni akciji govori Putin? Koga rešuje? Ukrajince v Ukrajini?

Ljudje, odprite oči, nismo v srednjem veku! Vse se da rešiti s pogovorom. Zakaj morajo umirati ljudje, ki niso nič krivi? Želijo samo živeti mirno življenje, ki že prej ni bilo lahko. Mi tukaj ne moremo dosti, lahko molimo z njimi. Lahko jim tudi pomagamo tako, da jih podpremo finančno ..."

Upa, da bodo ljudje zdaj vsaj znali razlikovati med Ukrajinci in Rusi

Saša Olenjuk, violinist, koncertni mojster Orkestra SNG Maribor, je po poreklu Ukrajinec. Pet let je študiral v Kijevu. "Že v času študija se je čutila ideja velike Rusije. Načrtno so naseljevali rusko prebivalstvo v Ukrajini. Če si govoril ukrajinsko, si bil nacionalist in ekstremist. Dobesedno teptali so jezik. Tudi v Sloveniji sem bolj ali manj vseskozi poslušal, da sem Rus. To je tako, kot če bi Slovence imeli za Makedonce ali Hrvate. Upam, da če nič drugega, bodo ljudje zdaj vsaj znali to razlikovati.

To bojevniško mentaliteto zelo dobro poznam iz velike Srbije. Zdaj se dogaja točno to, teritorialno zavojevanje, podjarmljenje ljudi, ki so miroljubni. Ukrajinci imajo zelo staro kulturo. Ko je Kijev že imel bogato zgodovino, je bila Moskva ena navadna njiva. Ljudje to pozabljajo.

Moji sošolci s kijevske akademije so se razbežali po vsem svetu. Največja koncentracija pedagoškega in umetniškega kadra je bila v tedanji Sovjetski zvezi iz preprostega razloga, ker niso smeli nikamor potovati. Kdor pravi, da smo v Jugoslaviji živeli v mračnem komunizmu, se zelo moti. Jaz sem živel zares pet let v mračnem komunizmu v Kijevu, in ko sem se vrnil domov, je bilo, kot da bi prišel v disneyland. Putini in lukašenki so produkt nekdanjega sistema, ki je bil črno-bel. Demokracije niso nikoli izkusili. Vse, kar je bilo demokratično, je bilo zahodnjaško in praktično prepovedano. Vojno stanje pa se je tako začelo že leta 2014, ko so Rusi zavzeli Krim. Bili so tudi poskusi vdora Rusov v Gruzijo, a ni tako geostrateško pomembna kot Ukrajina, ki je glede naravnih virov ena najbogatejših držav na svetu - od rudnin do žitnice Evrope.

Mnogi moji sošolci bežijo iz Kijeva, drugi z obrobja v prestolnico, mesto naj bi bilo bolj varno. A to je vprašljivo."

Nočem se politično opredeljevati, a boli srce

Oksana Pečeny, koncertna mojstrica Orkestra SNG Maribor, violinistka: "Rodila sem se 1983. v ukrajinski prestolnici Kijevu. Prvih osem let sem s starši živela v Kijevu, oče violinist je deloval kot koncertni mojster in profesor na akademiji, mati pa je bila korepetitorka na akademiji za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega. Pouk violine sem začela obiskovati že s petimi leti in po enem letu so me dali v šolo za nadarjene M. V. Lisenko. Potem smo se preselili v Maribor, vsako poletje pa smo preživeli mesec ali dva v Kijevu. Ohranila sem stike z veliko sošolci in sošolkami - z glasbeniki, ki so razkropljeni po celem svetu. Ta strašna situacija nas je zdaj ponovno zbližala na družbenih omrežjih. Prijateljica, izjemna violinistka, že drugo noč spi na tleh, ker se vse trese. Včeraj zjutraj sva se slišali že ob treh. Druga prijateljica je z možem in majhnim otrokom pobegnila v Litvo, v Vilno. Mnogi moji ta čas panično bežijo, niso verjeli, da se bo tragedija zares zgodila. Še večer prej smo se pogovarjali, da je vse mirno, sredi noči pa je že izbruhnil teror. Nočem se politično opredeljevati, po mojih žilah se pretaka tudi ruska kri, a boli srce, ker umirajo nedolžni ljudje. V 21. stoletju! Ne zavedamo se, da ta vojna ni daleč od nas, mi smo pot do Kijeva preko Madžarske večkrat prepotovali kar z avtom, tisoč petsto kilometrov. Lvov pa je manj kot petsto kilometrov oddaljen od nas.

Ko smo danes na vaji igrali Carmen, sem začutila močno hvaležnost, da lahko igramo. Moji prijatelji, sošolci umetniki ne igrajo nič. Kijev je izpraznjen, opustošen. Moj krstni boter zdravnik mi je povedal, da so bolnišnice spraznili za ranjence in že zdaj so polne. Covid je zdaj na stranskem tiru, bolnike so poslali domov. Tudi med civilisti je ogromno ranjenih in žrtev. Ravno danes sem na spletu pod svojim blokom, kjer sem živela prvih osem let, zagledala tank. Mojemu očetu pa se je zdelo, da je videl blok svoje 95-letne mame. Sploh ne ve, kaj je z njo. Nihče se ne oglasi po telefonu. Nepokretna je in imela je negovalko, ki je večer pred napadom obljubila, da ne bo bežala, da bo ostala pri njej. A od naslednjega jutra, ko so odjeknili napadi, oče ne more več vzpostaviti stika. Boji se, da bo babica umrla sama, brez pomoči.

Prijateljem v Kijevu sem ponudila pomoč, a so mi rekli, naj samo molim zanje. Ni je moči, ki bi to ustavila, ruska vojska je izjemno močna."