Carmen Georgesa Bizeta je nedvomno ena najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih oper v celotnem glasbeno-gledališkem repertoarju in v svetovnem merilu. Kot taka si zasluži veliko pozornosti glasbene in širše javnosti, prav tako pa ne preseneča, da je deležna posebej visokih standardov, po katerih glasbena stroka ocenjuje njene uprizoritve. Tako stroga merila si zasluži že zaradi enkratno lepe, do najmanjšega detajla izpopol nostjo in - glede na dosedanje izkušnje, doživete v mariborski operi - povsem upravičenimi visokimi pričakovanji sem se odpravil na premiero Carmen v petek, 18. marca. Velika dvorana SNG Opera in balet Maribor ni bila povsem polna, ne glede na sproščene varnostne ukrepe. Ampak tukaj žal ni bilo konec neprijetnih presenečenj. Obsežna opera v štirih dejanjih je za poslušalce morda zahteven zalogaj le po svojem kvantitativnem formatu, vendar njene glasbene in vsebinske kvalitete ob primerni interpretaciji poskrbijo za to, da čas kar zbeži, duša pa ostane napolnjena z močnimi doživetji.
Zadnja mariborska produkcija Carmen je bila v sezoni 2012/2013, tokratna pa je že dvanajsta v zgodovini mariborske Opere. Njeno režijo in scenografijo je oblikoval Juan Guillermo Nova, ki je predstavi nadel izjemno privlačno vizualno podobo. Čudovitim, prikupno klišeiziranim interierjem in urbanim sekvencam iz prvih dveh dejanj, ki opazovalca takoj prestavijo v ibersko okolje, se je pridružil enako očarljiv nočni eksterier, ki je simbolno podčrtal dogajanje tretjega dejanja. V popolnem skladju s poustvarjenimi ambienti so bili tudi razkošni, skrbno izdelani kostumi, ki jih je zasnovala Cristina Aceti. Vizualna podoba predstave je bila izredno pohvalna, slikovita in všečna, po zasnovi pa povsem tradicionalna: zvesta času in prostoru nastanka in dogajanja same zgodbe, brez (pogosto odvečne in nerodno materializirane) želje po minimalističnem reduciranju vizualij klasičnega dela z namenom njegove "aktualizacije" - prisilnega prestavljanja v današnji čas. Ob tem je treba pohvaliti tudi prispevek baletnega ansambla, ki nas je v mariborskem gledališču navadil (in razvadil) na vrhunsko tehnično in interpretativno raven. Baletniki so tokratno predstavo obogatili s koreografijami Valentine Turcu, ki so poleg dosledne elegance in povednosti premogle tudi nekaj izjemno navdihnjenih, izvirnih momentov - kot je ansambelska ponazoritev bika v prizoru bikoborbe v zadnjem dejanju.
Čeravno je opera glasbeno-gledališka zvrst, je njeno primarno izrazno sredstvo (ki jo, ne nazadnje, loči od ostalih gledaliških zvrsti) - glasba. In ravno pri tej komponenti tokratne Carmen je bilo zaznati največ nedoslednosti in motečih nepopolnosti. Večina solističnih vlog je pustila vtis, ki bi mu težko rekli "vtis". Zato bom besede posvetil le tistim izvajalcem, ki so resnično izstopali. Vrednost, enkratnost in sam značaj sta produkciji dala nastopa Guadalupe Barrientos v vlogi Carmen in Martina Sušnika v vlogi Don Joséja. Oba sta s svojimi pevskimi in igralskimi sposobnostmi konkretno presegla siceršnjo raven solističnega ansambla in se predstavila kot prava virtuoza. Guadalupe Barrientos je bila temperamentna, zapeljiva, muhasta, fatalno privlačna in navdihujoče samozavestna - pravo utelešenje svojega lika. Po glasbeni poti ga je interpretirala tehnično brezhibno, z veličastnim, a prilagodljivim glasom, katerega mediteransko vroč kolorit in izrazna moč sta kot nalašč za interpretiranje Carmen. Martin Sušnik je navdušil s svojim zvonkim, izjemno milim, a hkrati močnim tenorjem, s katerim lahko poseže v vsak, tudi najbolj skrajni kotiček glasovnega in dinamičnega obsega glasu ter v vsak odtenek čustvenega sveta lika. Don Joséja je ponazoril kot resnično večplastnega, proti usodi nemočnega človeka, ki skozi predstavo doživi popolno značajsko preobrazbo.
Tej dvojici se je po prepričljivosti in poosebljenosti vloge ter glasovnih kvalitetah močno približal Luka Ortar kot Escamillo, prav tako pa je bila povsem solidna tudi Valentina Čuden kot Frasquita, ob veliko prepričljivejši in pevsko dovršeni Dadi Kladenik kot Mercedes. Glavno razočaranje večera pa je bila Micaëla. Interpretirala jo je (kot že leta 1997 in 2012) Andreja Zakonjšek Krt. Tukaj napaka leži v izbiri interpretke, zato bi krivdo bilo treba bolj iskati pri vodstvu gledališča kot pri solistki sami. Povsem jasno je, da je vlogo interpretirala spoštljivo in po najboljših močeh, a vendar njen glas ni premogel ne volumna ne topline, potrebnih za podajanje te izjemno lirične vloge. Deficite svojega všečnega, a dokaj majhnega glasu je poskusila nadoknaditi z močnim, neosredotočenim in neestetskim vibratom, ki je, v kombinaciji z nekoliko nerodnim igralskim nastopom, sugeriral ženico, pol stoletja starejšo od mladega, nedolžnega dekleta Micaële, kakršno bi glasbenica morala poustvariti.
Zbor Opere SNG Maribor, ki ga vodi Zsuzsa Budavari-Novak, je po navadi veliko boljše pripravljen in tokrat nikakor ni bil impozantno zvočno telo, kakršnega smo vajeni. Mestoma si je privoščil celo nejasno intonacijo. Orkester SNG Maribor je bil solidno pripravljen, a vendar ni zazvenel z vsem svojim potencialom. Dirigent Jon Svingahammar je za posamezne točke pogosto izbral nekoliko prepočasen tempo, prav tako pa so med posameznimi točkami zijali nenavadno dolgi presledki tišine - kot bi spremljali vajo, ne pa že utečeno predstavo, kakršna bi premiera morala biti. S tem je bil v precejšnji meri porušen dramski lok opere, sicer izvrstno zajet v glasbi in libretu, ki pa ga tokrat nismo v celoti doživeli. Zato tudi zaključek opere ni prinesel pričakovano intenzivnega konca, kajti crescendo, ki je do njega vodil, je bil poln antiklimaksov.
Upati je, da bodo ponovitve odpravile pomanjkljivosti in omogočile režijsko, vizualno, plesno in (vsaj delno) pevsko izvrstno zastavljeni predstavi, da zadiha s polnimi pljuči
Tokratna mariborska Carmen vsekakor premore veliko potenciala, zato iskreno upam, da bodo njene ponovitve odpravile marsikatero izmed omenjenih pomanjkljivosti ter omogočile režijsko, vizualno, plesno in (vsaj delno) pevsko izvrstno zastavljeni predstavi, da zadiha s polnimi pljuči.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
