Založba Pivec je imela pretekli konec tedna Alibi 2.1, Festival kriminalke. Ob projekcijah Primerov inšpektorja Vrenka ter pogovoru z ustvarjalci serije, sprehodu po krajih zločina iz romanov in literarnem večeru s Avgustom Demšarjem, Tadejem Golobom in Tonetom Frelihom je priredila tudi okroglo mizo z naslovom Fenomen slovenske kriminalke. O fenomenu so govorili dr. Mirt Komel, dr. Primož Mlačnik in dr. Aljoša Harlamov. Komel je predavatelj na kulturologiji na Fakulteti za družbene vede, med drugim za moderno književnost in družbene ideologije, in seveda avtor dveh detektivskih romanov, Medsočja in Detektiva Danteja; Primož Mlačnik je njegov kolega na oddelku, specialist za kulturološka branja beletristike, posebno Kafke, in tudi sam avtor kratkoprozne zbirke Šarm; Harlamov je glavni urednik Cankarjeve založbe in Mentorja, na slavistiki je doktoriral iz modernističnega romana, njegovo poznavanje in odobravanje žanra pa je mogoče spremljati v podkastu O.B.O.D.
Si zasluži praznik?
Festival je etimološko praznik in vsi so se strinjali, da si slovenska kriminalka zasluži svoj praznik. "Bralci definitivno dokazujejo, da je slovenska kriminalka vredna praznika. Navsezadnje je slovenska kriminalka ta trenutek praznik za vse založnike," je rekel Harlamov. Slovenski avtorji ta čas poganjajo slovensko založništvo, in to je zasluga "Demšarjev, Golobov, Bronje Žakelj". Mlačnik pravi, da je to v času, ko se zvišuje število tistih, ki ne preberejo niti ene knjige na leto, še posebno pomembno. Po drugi strani pa je pomenljivo tudi, da se "zbiramo ljudje okoli reprezentacij zločinov, ki koreninijo v slovenski resničnosti".
Zakaj je zacvetela prav zdaj
Avtorje, ki so pisali kriminalke, tudi s serijskimi detektivi, smo imeli že prej - Sergeja Verča, Toneta Freliha. Zakaj se je zdaj zgodila zgostitev in razširitev?
Komel je opozoril na to, da se je mejnik na nivoju teorije zgodil že veliko prej, z zbornikom Memento umori, ki sta ga leta 1982 uredila Rastko Močnik in Slavoj Žižek. Urednika sta med drugim navrgla tezo, da se kriminalka v slovenskem in jugoslovanskem prostoru ni tako prijela, ker je bila predmet marksistične kritike. Ta je v njej videla reprezentanta buržujske kulture. Tako kot sedanji ljudje rešujejo rebus in križanke, naj bi buržoazija brala kriminalke in se podajala v tekmo z detektivom v ugibanju, kdo je morilec. (Vsi so se strinjali, da je pravilna žanrska oznaka tudi za sodobne slovenske izdelke detektivka in da torej govorimo o fenomenu slovenske detektivke, kot po navadi v praksi pa je tudi po tej definiciji pojma na okrogli mizi prevladala "kriminalka".)
Mlačnik meni, da je eden od predpogojev za uspeh uspešnejše založništvo in oglaševanje, pa tudi globalni trendi. "Že od leta 2010 vsi gledamo svetovne kriminalne serije in tako tudi v Sloveniji sodobniki žanjejo uspehe svojih predhodnikov." Na popularizacijo žanra pri nas vplivajo globalni trendi produkcije kriminalk in detektivk, "po drugi strani pa se ne morem znebiti občutka, da je detektivka žanr deziluzije in je morda skokovit porast produkcije in branja kriminalk v Sloveniji po letu 2000 način obračunavanja z nerazrešenimi družbenimi zločini". Med letoma 2000 in 2020 najdemo v Cobissu pod označevalec kriminalka 500, 600 naslovov, sam je raziskovalni fokus zožil na tiste, ki imajo serijskega detektiva, predvsem na premalo znanega Sergeja Verča, Demšarja in Goloba.
Kaj je v njej slovenskega
Kaj - poleg jezika, dogajalnega prostora, morda tudi prepoznavnih dogodkov - še definira slovensko kriminalko? Harlamov misli, da je predvsem dogajalni prostor tisti, ki natančno definira slovensko kriminalko. "Kot mulec nisem stopil s Ptuja, pa sem mislil, da poznam London, ker sem bral Sherlocka Holmesa." Meni pa tudi, da je porast potrebe po tem žanru v času družbenih negotovosti večja: to je pač žanr, v katerem detektiv znova vzpostavi izhodiščni red, ki ga je umor porušil. Skupne lastnosti je težko določiti, Demšar piše klasične kriminalke, pri Golobu pa gre za poskus prenosa skandinavskega noirja v slovenski prostor. "In to se je po moje najbolj posrečilo v podobi junaka. Taras Birsa je ultimativni slovenski detektiv v tem, da ne sme piti in da ne sme v gore. To sta dve slovenski res ultimativni potezi." Dobra kriminalka je torej vezana na prepoznavni prostor in prepoznavne karakterje. Če zadeneš "kraj zločina v nekem širšem smislu, pa naj bo Maribor ali Ljubljana, ljudje to kupijo in vzamejo za svoje".
Mlačnik izrisuje specifike avtorjev, a tudi skupne poteze. Kakšne detektivske tipe najdemo v slovenskih kriminalkah? Na eni strani imamo empatičnega Vrenka, ki razrešuje zločine s pomočjo humanističnih ved, psihologije, jezikoslovja, na drugi Birso, ki je usmerjen predvsem v forenziko, balistiko. Demšarjev Miloš je že bolj trdi detektiv, ki zna vzeti stvari v svoje roke, a takšen je znal biti tudi že Verčev Perko, ki je pravi primer hibridnega detektiva. Birsa je po Mlačnikovem mnenju, zlasti v Virusu, "neoliberalni detektiv". Pri njem dominirajo zasebni interesi, zasebno življenje in športanje čez vse, javno sfero pa ignorira, v kontekstu pandemije recimo ignorira nošenje maske, varnostno razdaljo, prepoved gibanja med občinami ... In prav s tem sledenjem zasebnim interesom na koncu magično razreši umor. Detektivi so v slovenskih kriminalkah torej različni, so si pa podobne žrtve, pravi Mlačnik. "Slovenske detektivke so precej konservativne v smislu reprezentacij žrtev." Žrtve so neheteronormativne: živijo neobičajno seksualno življenje, so ločenci, ločenke, samske ženske, ženske, ki ne morejo imeti otrok, prešuštniki, prostitutke, geji ...
Komel je povzel razvoj detektivovih načinov razreševanja zločina: v klasični angleški detektivki odpovedo policijske procedure, priče in indici, zločin razreši izključno detektivski um, božanski um, ki zmore deducirati iz samih neznank. Zato je bila detektivka dolgo razumljena kot romanca razsvetljenega uma v svetu, ki ga je bog zapustil. Druga faza je trdi ("trdokuhani") detektiv. Metoda razreševanja je šla od uma k telesu. "To je nekdo, ki je telesno sposoben, seks in nasilje sta tako rekoč zajtrk tega detektiva." Zdaj pa se je na svetovni ravni in pretežno tudi v skandinavskem odvodu žanra zgodil "svojevrsten samomor detektivke". Do razrešitve umora pripelje sama policijska procedura, kriminalist, detektiv pa stopi v ozadje, "postane eden izmed nas in ravno zato začne funkcionirati kot zanimiv lik za bralce. Zato se roman ukvarja več z njegovim zasebnim življenjem in manj s samim primerom. Ker procedura poteka tako rekoč sama, preiskovalec samo preda indice in ostanke specialistom. Klimaks policijskega romana ni razrešitev zločina, ampak osebna travma in razrešitev travme detektiva." Takšne čiste alienacije detektivskega romana v Sloveniji še nismo imeli, pravi Komel.
Harlamov komentira, da ta fenomen izhaja iz potreb serij "na kraju zločina" (CSI, crime scene investigation). "Tri četrt opreme, ki jo uporabljajo v CSI, sploh ne obstaja. Zastavijo problem, potem pa si izmislijo napravo, ki to zna." Po Komelovem mnenju te serije opravljajo ideološko funkcijo, saj ljudem dopovedujejo, "če boste storili zločin, vas bomo dobili". Ironično pa je, da v teh serijah nikoli ne nastopi vprašanje sodišča, se pravi težji del policijskega preiskovalnega dela. Pridobitev priznanja pa je diskurzivna metoda.
Ubija bolna družba ali bolan posameznik?
Klasična detektivka se načeloma ni spraševala po družbenih vzrokih kriminala. V sodobnih slovenskih detektivkah pa kritičnih točk sicer ne manjka - govorijo o spregah politike in kapitala, o kapitalski sprevrženosti Cerkve, o vzponu neonacizma -, ampak to se praviloma izkaže za stranpoti, zavajanje bralcev tako rekoč. Vzroki za umor ne sežejo iz čisto privatne sfere. Zakaj? Mlačnik opaža, da med zločinom in zločincem zeva pomenska vrzel. Na eni strani imamo pereče javne probleme, na drugi pa zločinca, ki je psihologiziran in ni neposredno vpet v diskurz zločina. Psihologizacija zločinca je sploh opazna lastnost. Se pravi, da so zločinci zločinci zato, ker so patološki, travmatizirani, z nerazrešenimi kompleksi. Njihovi zločini niso sociologizirani, temveč psihologizirani.
"Med zločinom in zločincem zeva pomenska vrzel. Na eni strani imamo pereče javne probleme, na drugi pa zločinca, ki je psihologiziran"
Komel pove, da se je detektivka v zgodovini držala pravila, da motivacija ne sme biti politična, obča, ampak osebna. Tudi umor sam se je razumel kot moralno sprevrženo dejanje zaradi spodleta človeške psihologije. Že v ameriški kriminalki se pokaže, da je v ozadju ne le kriminalno združenje, ampak politika, detektiv pa začne ugotavljati, da je cel svet skorumpiran. "Mojstrsko pa so razvili vprašanje političnega umora Skandinavci, vsi smo videli serijo Most (The Bridge)."
Harlamov je spomnil, da tudi na Slovenskem imamo kriminalke s tajnimi službami, kriminalom belih ovratnikov in pranjem denarja. Gre seveda za kriminalke Igorja Karlovška, ki pa niso bile nikoli tako uspešne kot tiste iz zasebne sfere. "Kot družbo nas najbolj šokira truplo otroka ali ženske, ker imamo predstavo, da so to nemočna bitja. V Veliki Britaniji imajo prav nagrado za kriminalko, v kateri je žrtev moški." Vseeno pa se po njegovem mnenju pri Demšarju pa tudi pri Golobu na neki način izkaže, da vendarle družba ubija te ljudi - zato, ker se morajo skrivati. Če se zdravniku, ki je travestit, v Demšarjevem Olju na balkonu ne bi bilo treba skrivati, zločina sploh ne bi bilo. Na koncu je zločin vedno družbena predpostavka.
Zmagoviti žanr moškega v srednjih letih
Misel, da je žrtve v Olju na balkonu ubila netolerantna, neodprta družba, je eksplicitna tudi v romanu in v seriji. Kakšen je njen učinek? Vsi so se strinjali, da z didaktiko v umetnosti, visoki ali žanrski, ne pridemo daleč.
Harlamov je ob tem opomnil na perpetuiranje ideologij v kulturnih vzorcih.
"Slovenski roman, ki mu vsako leto podeljujemo kresnika, je tipičen primer neoliberalnega romana, v katerem je vedno glavni junak moški srednjih let, ki ga na začetku bodisi zapusti žena ali mu žena umre, bodisi izgubi službo, se spomni nečesa iz otroštva, neka travma skratka, ki jo roman razreši tako, da to travmo preboli in živi dalje svoje potrošniško življenje, najpogosteje v mondeni Ljubljani. Temu podeljujemo kresnika zadnjih dvajset let. Kljub temu da je večina pisateljev prekercev, nihče ni napisal romana, v katerem bi bili prekerci ... Zelo malo imamo romanov, ki dejansko odražajo dejanskost. Imate kup romanov, v katerih avtor pove, da je junak grd ali povprečen, do konca romana pa podre vsaj tri ženske ... Zelo pomembno je, kateri vzorci se perpetuirajo. Skandinavska kriminalka na primer je z obravnavo nasilja nad ženskami zelo v vplivala tudi na gibanje #MeToo ..."
Upa, da bodo kriminalki sledili še drugi žanri in da bi morda počasi lahko ustanovili nagrado za žanr. Tudi Komel navija za nove žanre, najprej za vohunskega, ki ima z detektivskim precej skupnega: "Oba se začneta s trenčkotom." Ob tej priliki se je iz publike oglasil upokojeni kriminalist Edo Posega, ki je s pomočjo Branka Gradišnika napisal Kriminalistove spomine: zakaj, pri vragu, imajo v slovenskih serijah in romanih vsi kriminalisti usnjene jakne?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
