(PORTRET TEDNA) Edi Dežman, steber in korenina mariborskega baleta

Končno mu je pripadla osrednja kulturna nagrada njegovega mesta, za katero je bil že tolikokrat predlagan. Mnogi priznani Mariborčani so ga predlagali, a je leto za letom izvisel. Bilo je že mučno in v intervjuju pred dvema letoma mi je resignirano dejal, da ima tega dovolj: "Kulturniki moramo nekaj ukreniti, da bodo v odboru ljudje, ki se spoznajo na kulturo in umetnost. Predsednik bi moral biti kot pri Prešernovih nagradah eminentni kulturnik ali vrhunski umetnik. Odbor in komisije bi bilo treba razformirati in postaviti vse na novo." In res sta se spremenila odbor, predsednik in krivica je poravnana. Za Edija Dežmana to ni le priložnostna fraza ob podelitvi. "Dočakal sem jo, čeprav sem že naredil križ čez njo. Nagrada je zahvala za tri desetletja mojega dela v gledališča in prav toliko let poučevanja na šoli," pravi lavreat. Predstavlja tiste pionirje slovenskega baleta, ki so pomembno prispevali k razvoju in rasti baletne umetnosti in izobraževanja zadnja desetletja. Bil je prvak Baleta SNG Maribor, umetniški vodja tega baleta, pa tudi ljubljanskega. Ob Albertu Likavcu in Branki Verdnik je bil prvi šolani plesalec v mariborskem baletnem ansamblu.

Po začetnem baletnem pouku v Mariboru je diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Še pred koncem šolanja se je vključil v ljubljanski ansambel, pred pol stoletja pa ga je kot solista angažirala mariborska Opera. Njegove najvidnejše kreacije so bile v baletih Coppelia, Don Kihot, La Sylphide, Giselle, Peter Klepec, Bahčisarajska fontana, Romeo in Julija. Študiral je na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču in tam diplomiral leta 1985. Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze je prevzel vodstvo mariborskega baleta in bil umetniški vodja vse do upokojitve. Vseskozi je bil tudi zavzet, odprt pedagog, celo desetletje je poučeval v Plesni izbi. Bil je na specializaciji v Cannesu, v Centre de Danse International Roselle Hightower, v nizozemskem Maastrichtu pa je poučeval na baletni šoli in predaval na Toneelacademie. Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov je k sodelovanju povabil znane slovenske in tuje koreografe. Ko je bil umetniški vodja Baleta SNG Maribor, je odprl vrata mnogim priznanim umetnikom, domačim in tujim. Edwarda Cluga je angažiral. Tedaj so prišli na avdicijo tudi Sergiu Moga, Marina Krasnova.

Zlato dobo smo že imeli

Izhaja iz delavske družine s petimi otroki. Vsem so omogočili šolanje in vsi so obiskovali glasbeno šolo. V Mariboru je začel baletno pot pri Iku Otrinu, a ker je veliko gostoval, ga je poučevala ruska balerina Lija Vrtovec. Pouk so imeli v gledališču, v baletni šoli SNG Maribor. Sprva je bilo bolj ljubiteljsko, kot pravi, ker šola ni bila verificirana. Plesal je Amorčka v Les petits riens pri Otrinu in dobil štipendijo. V Ljubljani je prišel v razred slovite pedagoginje Lidije Wisiak. V tretjem in četrtem letniku je bil že angažiran v ljubljanskem baletu.

V Maribor ga je povabil Iko Otrin, začel je z glavno vlogo Franza v Copelii. "Zlato dobo mariborskega baleta smo že imeli konec 60. let z Otrinom ter v 70. in 80. letih, ko smo preplesali veliko pomembnega repertoarja - od Notredamskega zvonarja do Navihanke, Giselle. Predstava La Silphide pa je bila celo jugoslovanska praizvedba. V zlati eri mariborskega baleta so veliko gostovali tudi na odrih nekdanje države. S predstavo Baletni čeveljčki pripovedujejo so potovali deset let od Maribora do Beograda, po vaških kulturnih domovih ... Preoblačili so se v jedilnicah, včasih sta z Otrinom tudi pometla oder, da so lahko nastopali.

Slalomiranje med lustri, dvanajst let na betonu

Njegova baletna partnerka z mariborskih baletnih desk Olja Ilić se takole spominja njune Giselle: "Kako dober in skrben partner je bil Edi. Naša generacija baletnikov, pod vodstvom koreografa in šefa Ika Otrina, je širila baletno umetnost po vseh koncih Slovenije. Gostovali smo po kulturnih domovih, šolah, prirejenih odrih. Nekje na Koroškem smo imeli na voljo učilnico z zelo nizkim stropom, s katerega so visele žarnice na dolgih žicah. Z Edijem sva plesala duet iz drugega dejanja Giselle, v katerem je veliko podržk, kjer plesalec dvigne plesalko večkrat zaporedoma visoko nad svojo glavo. Nastal je problem, kako se izogniti lučem in kljub temu korektno slediti koreografiji. Edi je z mano 'slalomiral' med lučmi, ne da bi kdo opazil, kako zahteven je bil ta nastop. Ta dogodek nama je ostal v spominu, ker je nazoren primer težkih začetkov baleta v našem okolju."

Bojana Hinteregger, nekdanja članica Baleta SNG Maribor, se Edija Dežmana spominja najprej iz nižje baletne šole kot odličnega profesorja. "Hvaležna sem mu za vse. Bil je eden redkih plesalcev z diplomo tedaj, gledali smo ga kot boga. Žalostna sem bila, ko je odšel v Ljubljano, a se je kar hitro vrnil in postal naš vodja. Naredil je revolucijo, pa tudi človek z veliko začetnico je. Vsa njegova generacija ima posledice na zdravju, plesali smo dvanajst let na betonu, baletna dvorana je bila 30 metrov od odra. Hodili smo skozi mrzlo dvorišče. Nekateri si ne morejo predstavljati, kaj smo dali skozi, in to je treba ceniti. Zelo sem vesela nagrade, zdaj, ko je že čisto obupal."

"Moral boš uporabljati komolce"

Matjaž Marin, bivši baletni solist SNG Maribor, sedaj operno-baletni inšpicient, o svojem učitelju pravi: "Prvič sem slišal za ime Edi Dežman med pogovorom staršev, sestra je takrat že bila v srednji glasbeni in baletni šoli, jaz pa še v nižji. Iz pogovora sem razbral, da ga zelo cenita, da je strog in strokoven, zaščitniški ter človeški do svojih varovank. 'Pa sej so tote punce vedno ble moje', ga je mama citirala. Še sedaj ne vem, za kaj je šlo, in osnovnošolskemu smrkavcu tudi ni bilo važno, ampak pogovor, ki sem mu prisluškoval, in predvsem ta stavek sta se mi tako vtisnila v spomin, da sem si Edija od takrat po tihem želel za pedagoga. Usoda je hotela, da se je tako tudi zgodilo. Tako smo trije fantje in Edi Dežman preživeli dobršen del štirih let skupaj. Starši so imeli prav, res je bil strog in strokoven, ampak zaščitniški, celo očetovski. Ni nas učil le baletnih korakov, terminologije in zgodovine. Zelo rad je pripovedoval o svojih prigodah na odru, predvsem pa za odrom. Takrat se nam je, najstnikom, zdelo smešno, celo malo nepotrebno. Čez čas pa smo spoznali, da nas pripravlja na življenje v teatru. 'Matjaž, moral boš uporabljati komolce, če boš želel kam prilesti!' mi je kar naprej ponavljal. Nisem jih znal uporabljati, še sedaj jih ne. Me je pa naučil, da moraš imeti trdo kožo. Menim, da Edi ni bil le najboljši baletni pedagog, ampak tudi pedagog za življenje. Dragi Edi, vesel in ponosen sem nate in ti čestitam od srca!"

Edi Dežman je plesal relativno dolgo za baletnika, do svojega petinštiridesetega leta. Do diplome je pripeljal več generacij plesalcev, ki so danes steber Baleta SNG Maribor. Leta 1993 je odšel v pokoj z baletom Orlikovskega Peer Gynt. Tudi v pokoju ni miroval. Prišel je klic iz ljubljanskega baleta. Ostal je dve sezoni.

V tem težkem letu korone se spoprijema s hudo boleznijo. Pravi, da je posledica težavnega poklica. "Moker triko sem imel na sebi, na odru je pihalo. Včasih se sprašujem, kako sem vse to sploh vzdržal. Ne žejen ne lačen nisem bil, ko sem plesal. Po štirideset otrok sem imel včasih v razredu, treba si je bilo vzgojiti kader."