Prva ga je doletela leta 2006, na sredi prvega mandata na tem delovnem mestu. Tudi takrat so mu že očitali politična kadrovanja v javnih zavodih in politične pritiske na medije, tokrat pa je bil, po samo enem letu dela, seznam še precej daljši. Ampak vse leto in vseh 18 ur razprave pred glasovanjem o interpelaciji je deset točk konkretnih obtožb preglasila ena sama. "Neprimeren odnos do področja." Kakšen odnos do področja kulture in medijev torej kaže minister za kulturo in medije?
Ali obstaja izraz za nekoga, ki ga nekaj sili, da vlada ljudem, o katerih misli vse najslabše?
Vasko Simoniti se je rodil 23. marca 1951. Njegov oče je bil znameniti skladatelj in dirigent Rado Simoniti, danes širši javnosti gotovo najbolj znan po uglasbitvi neuradne primorske himne Vstajenje Primorske oziroma popularno Vstala Primorska. Nekateri to posebej radi izpostavljajo, da bi poudarili sinov ideološki odmik od očeta partizana, drugi, kot recimo dr. Milček Komelj v slavilnem govoru ob Simonitijevi 70-letnici, s tem utemeljujejo njegov kulturni horizont: "Simoniti je gotovo rasel s kulturo že kot sin umetnika, skladatelja Rada Simonitija, predstavljanju kulture je poklicno predana njegova kultivirana žena Alenka Zor Simoniti, vsa njegova izobrazba sega v kulturne širine, globine in višine; v življenju sem ga videval v družbi naših osrednjih umetnikov in spoznaval kot izrazitega esteta."
Temna stran meseca in temperamenta
V nasprotju z večino članov SDS Vasko Simoniti ne perpetuira nenehno bitk iz druge svetovne vojne in ne tlakuje terena za vstajo domobrancev. Morda res zaradi očeta. Res pa je tudi, da je Simoniti svoj boj na tem polju že izboril in da je bil pionirski: z Dragom Jančarjem (predvsem v njegovi družbi ga je najbrž videval Milček Komelj) je pripravil odmevno razstavo in zbornik Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990. To sicer ni njegov poglavitni teren. Specializiral se je za slovensko zgodovino od 16. do 18. stoletja, predvsem problematiko osmanskih vpadov in obrambe pred njimi. Doktoriral je leta 1989 in od takrat predaval na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, nekaj časa je bil tudi njegov predstojnik. Ob svojih monografskih delih je s Petrom Štihom napisal poljudnoznanstveno Slovensko zgodovino do razsvetljenstva, ki je širši publiki predstavila nove poglede na starejšo zgodovino slovenskega prostora. Ocene njegovega strokovnega dela so enotne: vsi se strinjajo, da je njegov pristop resen, pretehtan in nenavijaški. Prav tako v spisu ob Simonitijevi 70-letnici je ddr. Igor Grdina zapisal: "Simoniti se je v Slovenski zgodovini celo odpovedal za svoj značaj značilnemu prepričanju, da neki zasliševalski stol predstavlja najpomembnejši prispevek Štajercev k civilizaciji. Predstavljam si, da pri njegovem temperamentu to ni bilo niti malo lahko. A znanstvenik je sledil misli, da je ob neujemanju stvarnosti in interpretacij treba spremeniti slednje – pa naj zvenijo še tako učinkovito."
Njegov "temperament" so opazili tudi študenti zgodovine. "Predavanja so sicer zanimiva, a njegov odnos do študentov, tako na predavanjih kot na izpitih, je porazen. Niti enkrat te ne pogleda v oči in njegov cinizem pač ni vedno aktualen. Antipod kulture," je ostalo zapisano na spletni strani fakultete.
Nad novinarje s svetovalcem za stike z javnostmi
Če Simonitijeva kolega in anonimni študent govorijo o cinizmu, se je v tem letu njegovega vladanja kulturi ustalilo, da je aroganten. Aroganca je "ošabno in predrzno vedenje", po domače nadutost. Ampak mislim, da fenomena Vasko Simoniti ne moremo razložiti samo z nadutostjo. Ali obstaja izraz za nekoga, ki ga nekaj sili, da vlada ljudem, o katerih misli vse najslabše? Karkoli si že mislimo o drugih ministrih, ne moremo reči, da Počivalšek (ki je brez dvoma nadut) prezira turistične delavce, Podgoršek kmete, Poklukar zdravnike, Kustečeva učitelje in Kozlovičeva pravnike … Simoniti pa misli tako o kulturnikih in novinarjih. O novinarjih bolj ali manj vseh po vrsti.
Da bi jim to še bolj jasno sporočal, je na ministrstvo vzel za svetovalca za stike z javnostmi Mitjo Iršiča. Tako dobimo v odgovoru na vsako vprašanje, ki ga postavimo, tudi generalni odgovor na to, kdo je kriv za vse: mediji, ki "širijo neresnice o delu ministra in ministrstvu, namesto da bi poročali o kulturnih dogodkih". (Saj bi vprašala, ali ve, da so dogodki prepovedani, ampak ni vredno.) Noben minister za kulturo ne bi smel privoliti v to, da se na njegovem ministrstvu najde kakršnokoli mesto za človeka, ki se je proslavil izključno s tem, da bi ukinil subvencionirano umetnost in ministrstvo za kulturo sploh.
Nad umetnike s črnosrajčniki in športniki
Pri kulturnikih je bolj selektiven, umetnike, kot pravi Komelj, ceni, obračunal pa bo s "prevaranti in šarlatani, ki se sklicujejo na kulturo", je minister povedal v sredo v parlamentu. To je imel zapisano še v uradnem govoru, ampak temperament mu ni dal, da bi ostal pri tem. Pojasnil je, da so to na primer protestniki, in potem se še vedno ni mogel ustaviti in je pojasnil, da so protestniki črnosrajčniki. (Gospod Simoniti, med protestniki so tudi dobitniki Prešernovih nagrad, tudi takšni, ki so jih dobili v času vašega mandata in ste jim ob podelitvi vi stisnili roko.) Vse več težav ima minister tudi s "pravimi umetniki". Če smo prav razumeli četrtkovo izvajanje, nimamo tako svetovno znanih umetnikov, kot imamo športnike. (Gospod Simoniti, umetnost res ni šport, ampak vseeno jih imamo, in vi bi jih morali vsemu parlamentu in vsej vladi in vsej Sloveniji vsak dan naštevati, tiste, ki jih poznate, in tiste, za katere arogantno pravite, da že niso tako znani, če jih vi ne poznate. Poučite se. In ne, Mitja Okorn ni najpomembnejši med njimi. Kar je naredil, se lahko zdi presežno drugim članom vlade, ne more pa se zdeti ministru za kulturo.)
Vodil je kampanjo Barbare Brezigar
V politiko je kot član SDS aktivno vstopil z - neuspelo - kandidaturo na državnozborskih volitvah leta 2000. Uveljavil se je kot vodja kampanje Barbare Brezigar na volitvah za predsednika republike leta 2002. Leta 2004 je bil med ustanovnimi člani Zbora za republiko, od leta 2004 do 2008 pa je bil minister za kulturo v vladi Janeza Janše.
Med drugim je bil podpisnik spomenice, ki je pred referendumom o arbitražnem sporazumu o meji med Slovenijo in Hrvaško pozvala h glasovanju proti potrditvi sporazuma.
Očitno je, da je lahko bil kljub svojemu "temperamentu" dober predavatelj in dober raziskovalec. Nekateri trdijo tudi, da je dober minister za kulturo, ker se je že letos izdatno povečal proračun za kulturo in bodo rezultati tega vložka ostali, njegove žalitve pa ne. Ampak žal ni tako preprosto. Njegovo podpihovanje kulturnega boja znotraj kulture in vsesplošnega vladnega in državljanskega boja proti kulturnikom in novinarjem bo imelo globlje in bolj daljnosežne posledice kot dodatni milijoni za kulturo.
Kar je Mladen Dolar v intervjuju v Večeru rekel za Janeza Janšo, velja brez razlike tudi za Vaska Simonitija: "ne more odpreti ust, ne da bi s kom obračunaval, ne da bi komu grozil, ne da bi koga žalil, poniževal, izsmejaval ali izključeval. To je človek, ki pač očitno ni dorasel državniški funkciji. Državniška funkcija pomeni zmožnost govoriti v imenu skupnosti in to skupnost povezati, združiti v imenu neke prihodnosti, ideje." Res, kaj ga je sililo v to celo dvakrat?
