Franka V. je režiral mednarodno uveljavljeni srbski režiser Miloš Lolić, ki se v SNG Maribor predstavlja prvič. Igrajo Vojko Belšak, Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Julija Klavžar, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Liza Marijina, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Petja Labović, Gorazd Žilavec in Alfonz Kodrič k. g.
Švicarski dramatik Friedrich Dürrenmatt (1921–1990), ena najpomembnejših evropskih literarnih osebnosti druge polovice 20. stoletja, je navdih za "novodobno tragikomično kraljevo igro" našel v kultni uprizoritvi Shakespearjevega Tita Andronika v režiji Petra Brooka. "Kapitalizem namreč leži pod nogami direktorjev bank, direktorji bank pa so novodobni kralji. Zveni znano, a ne gre za priredbo Brechtove Beraške opere (čeprav je igra sprva podnaslovljena kot Opera o zasebni banki), kot so Dürrenmattu očitali takoj po krstni uprizoritvi leta 1959 v züriškem Schauspielhausu. Avtor se je primerjavi z Brechtom glasno upiral in pojasnjeval, da se je zgledoval po Shakespearju in da je Frank V. enako slab bankir, kot je Richard III. slab vladar, oba pa sta monstruma, kriminalca," so pred premiero zapisali v Drami SNG Maribor.
"Z davki državljanov se iz bankrota rešujejo zasebni bančni imperiji, da bi se, kot pravijo, ohranila sama ideja o napredni družbi"
Frank je direktor privatne banke, peta generacija bankirske družine, ki v imenu kapitalističnega družbenega reda opravlja ta "sveti" vladarski posel. V resnici je strahopetni občutljivec, umazane mafijske posle vodi njegova soproga Ottilia.
Dürrenmatt je Franka V. izredno cenil (po krstni izvedbi jo je nekajkrat priredil, nazadnje leta 1980, kjer je drastično spremenil konec), vendar igra v nemškem govornem področju ni bila uspešna, zato pa so jo hvalili v takratnem Vzhodnem bloku, kjer so jo brali kot parabolo kapitalističnega zla.
"Privatna banka Franka V. je skupaj z vsemi lažmi, prevarami, likvidacijami, malverzacijami ena od nujnosti kapitalističnega sistema. Priznanje grehov vodi v odpuščanje, odpuščanje v ček, ki pokrije bančno luknjo," so še zapisali ustvarjalci. Miloš Lolić pa pravi: "Besedilo je v tem času postalo še bolj aktualno, zgodba je vsem nam še kako poznana: mogočni lastnik banke načrtuje, kako bo preskrbel sebe in svojo družino za nekaj generacij, kazni za svoje desetletja trajajoče prevare in goljufije pa bi se rad izognil s prenosom dolgov banke na državo. Tukaj očitno nič ni izmišljeno, ker se je na evropski celini v resničnosti ta ista zgodba že večkrat zgodila, od nedavnega pa postala tudi stalna praksa, ko se z davki državljanov iz bankrota rešujejo zasebni bančni imperiji, da bi se, kot pravijo, ohranila tudi sama ideja o napredni družbi."
Prevajalka iz nemškega jezika je Urška Brodar, prevajalka iz srbskega jezika Mojca Marič, dramaturg Slobodan Obradović, scenograf Miloš Lolić, kostumografinja Marija Marković Milojev, avtorica glasbe Nevena Glušica, koreografinja Jasmin Avissar, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak in korepetitor Robert Mraček.
Uprizoritvena predloga je nastala kot kombinacija prve in zadnje verzije Dürrenmattovega besedila. Besedila songov so nastala pod vodstvom in v idejni zasnovi skladateljice Nevene Glušice v sodelovanju z igralci in dramaturgom Slobodanom Obradovićem na osnovi kombinacije dveh prevodov (prevod Mojce Marič iz srbskega in Urške Brodar iz nemškega jezika).
Miloš Lolić
Režije Miloša Lolića na slovenskih odrih že poznamo. Leta 2011 je v Mini teatru režiral Melvillovega Bartlebyja, pisarja, predstava je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev, Lolić pa tudi nagrado za adaptacijo besedila. V Mestnem gledališču ljubljanskem je režiral v letih 2012 in 2013 Ionescovo absurdno komedijo Jacques ali podrejenost in Krleževega Adama in Evo, leta 2017 pa je v SNG Drama Ljubljana režiral Jovanovićevo dramo Zid, jezero.
Miloš Lolić (1979, Beograd) je študiral gledališko in radijsko režijo na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti. Po študiju je podpisal številne režije v srbskih gledališčih, predstava v Jugoslovanskem dramskem gledališču Sanjači (2009), po delu Roberta Musila, je prejela grand prix na 43. Bitefu.
Z uprizoritvijo Bog je DJ Falka Richtera (Gledališče Duško Radović, 2010) je nastopil na prestižnem festivalu Radikal Jung 2011 v Münchnu, kar mu je odprlo pot v nemško gledališče. Za režijo Bauerjeve drame Magic Afternoon v dunajskem Volkstheatru je leta 2012 prejel nagrado nestroy za najboljšega mladega režiserja, leta 2014 pa nagrado Dorothea Neff za režijo Schwabovih Predsednic v produkciji dunajskega Volkstheatra. Režiral je na Salzburškem festivalu, v berlinskem gledališču Maksim Gorki pa v dunajskem burgtheatru, v Residenztheatru v Münchnu itd.
