Slovenski založniki so bili tako rekoč štiri leta paralizirani z vprašanji, kaj in kako se bo odvila predstavitev Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023. Zdaj je dogodek za nami in napočil je čas za vsakovrstne bilance. Že na samem začetku sejma pa je postalo jasno: Slavoj Žižek je zasenčil slovenske založnike in skladno z latinskim pregovorom nomen omen est prišel do pet minut slave še na mednarodni politični sceni, po kateri pravzaprav vse življenje očitno neutrudno hlepi. Samo tako lahko razumemo, zakaj se človek pri petinsedemdesetih letih, ki so jih sicer stari Grki slavili kot vrhunec človekove modrosti, obnaša kot skrajno razvajen, poreden deček, ki naredi točno tisto, za kar mu mama reče, da se ne spodobi, in zaradi česar v prafaktorje nepopravljivo razstavi silno drago igračo. Potem pa se seveda ob tem privoščljivo smeji v slogu: "Uspelo nam je. Drugič moramo biti še bolj ostri, radikalni in revolucionarni!" Raba množine je tako rekoč obvezna, ker kdor ne verjame v slogan 'Žižek, to smo mi', je za našega slavnega "Filozofa" in še bolj častno, častitljivo slovensko medijsko občestvo, državne institucije in našo kulturno skupnost pač preprosto navaden idiot. Da ne bo pomote, to ni moj sovražni govor, ker idiot je prav tako Žižkova beseda, ena prvih, ki jo je v svojem govoru v čast Sloveniji kot gostji letošnjega knjižnega sejma v Frankfurtu namenil njen izbrani predstavnik. Spraševal se je, kateri idiot si je izmislil slogan o satovju, s katerim v Frankfurtu predstavljamo svojo knjižno produkcijo. Svoje retorično vprašanje, naslovljeno na vse, ki niso Žižek, pa je podkrepil z argumentom, da so čebele najbolj diktatorska družba, večina jih ni spolno aktivnih, imajo pa kraljico, ki moškim po seksu požre njihove penise.
Prvi dokaz za slogan Žižek, to smo mi: LGBTIQA+ združenja ob tem poniževanju skupnosti ženskega spola vljudno, modro in vztrajno molčijo, predstavniki Slovenije, ki slogan zastopajo, pa se ob njegovem poniževanju njih samih in naše države prijazno smejijo. Bolje je izrezati ta neposrečeni uvodni del iz Žižkovega nastopa na YouTube kanalu, kakor biti tak idiot, da bi škodoval in nasprotoval Žižku. Saj Žižek smo vendar mi.
Da Slavoju Žižku ob njegovem nastopu ni bilo prav nič mar za Slovenijo, ki je bila častna gostja in v imenu katere je bil častni govorec, pričuje že dejstvo, da je kljub množici simultanih prevajalcev, ki so bili na razpolago, raje kot slovenski jezik izbral unikatno, s trdim slovanskim r okrepljeno različico angleščine. Da ga še manj briga slovenska knjiga, zaradi katere je bil tam, pa je dokazal s "škandalom" (citirano po naslovu nemškega časnika Der Bild; https://www.bild.de/regional/frankfurt/frankfurt-aktuell/schwurbel-philosoph-skandal-auftritt-bei-buchmesse-eroeffnung-85780560.bild.html), ki ga je uprizoril ob otvoritvi 75. Frankfurtskega knjižnega sejma. Z nemškega odra in prostora, katerega največja zgodovinska in narodna sramota sta sovraštvo in morija milijonov Judov, je ob otvoritvi njihove največje mednarodne kulturne prireditve, v času, ko je nemški kancler Olaf Scholz letel v Izrael reševat s strani teroristične palestinske organizacije Hamas ugrabljene Nemce, vsemu svetu sporočal, da Izrael tone v diktaturo in teroristična dejanja Hamasa relativiziral s povzemanjem propalestinskih in kontraizraelskih dejstev iz zgodovine palestinskega vprašanja. Skoraj sedemmilijonski (po zadnjih, nepreverjenih podatkih!) slovenski vložek za promocijo slovenske knjige v tujini je za lastno politično slavo zavrgel z enim samim stavkom, saj ni verjeti, da se bo razen obskurnih revolucionarnih ultralevičarskih proarabskih ali proislamskih založnikov prav kmalu še našel kak ugleden nemški založnik, ki bi si še želel prevajati in izdajati slovenske avtorje v nemščino. Ker, povedano znova v Žižkovem slogu in terminološkem strokovnem obzorju, kateri založniški idiot pa bi zalagal knjige naroda, ki jih zaradi rane, s katero je častni predstavnik častne države gostje zarezal v njihovo še kako ranljivo družbeno skupnost, Nemci ne bodo želeli brati?! To je pred kakšnim tednom jasno povedal tudi Olaf Scholz: "Za antisemitizem v Nemčiji ni mesta in storili bomo vse, kar je v naši moči, da se mu zoperstavimo. To bomo storili kot državljani in kot tisti, ki nosijo politično odgovornost."
(Navedeno po: Delo, 19. 10. 2023; https://www.delo.si/novice/svet/olaf-scholz-antisemitizem-v-nemciji-nima-mesta/).
Drugi dokaz, da bi bil za Slovenijo edino pravšnji le slogan Žižek, to smo mi: Slavoj je s svojim slavn(ost)nim nastopom radikalno škodoval slovenskemu založništvu in slovenskim avtorjem, toda nobena od pristojnih niti državnih, vladnih, gospodarskih, založniških, literarnih niti knjigotrških institucij se od njegovega nastopa ni distancirala in opozorila na škodo, ki jo je povzročil. Ker Žižek, to smo mi in nismo idioti, da bi škodovali Žižku. Bolje je, da Žižek škoduje nam.
Po sramoti na otvoritvi (upam, da ZRC SAZU skladno s svojo znanstveno objektivnostjo in legitimnostjo tudi zdaj izda knjigo z enakim "strokovnim" naslovom kot v času predhodne vlade) nemški mediji niso molčali. Bild je z velikimi, krepkimi črkami govoril o škandalu, Frankfurter Allgemeine Zeitung je v naslovu zapisal, da je Žižek s citatom SS oficirja Heydricha prestopil mejo (https://www.faz.net/aktuell/rhein-main/frankfurt/frankfurter-buchmesse-weiter-irritationen-um-rede-von-slavoj-zizek-19252639.html), Frankfurter Rundschau prav tako piše o škandalu, zaradi katerega so dvorano zapustili predstavniki dežele Hessen (https://www.fr.de/kultur/gesellschaft/rede-von-slavoj-z-zek-auf-frankfurter-buchmesse-aus-protest-den-saal-verlassen-92585379.html).
Hessenski komisar za antisemitizem in evropski državni sekretar Uwe Becker je že med govorom stopil na oder in izjavil, naj častni slovenski govorec prekine z izenačevanjem terorizma in izraelskih povračilnih ukrepov. Po dogodku pa je poudaril, da "v luči barbarskega napada Hamasa, ko številne družine – med njimi mnoge nemške – molijo za življenje ugrabljenih, in dokler se judovski starši v Nemčiji zaradi Hamasovega poziva k nasilju bojijo za svoje otroke in se ta teror izenačuje z izraelsko politiko, je takemu govoru treba ugovarjati." Ministrica za znanost dežele Hessen pa je poudarila, da četudi se je Žižek od terorističnega dejanja Hamasa distanciral, je v nadaljevanju večkrat izenačeval dejanja države Izrael s Hamasovim terorizmom. Nemški udeleženci otvoritve so množično (vsaj okrog 50 ljudi) odhajali z dogodka, Žižku so ploskali le redki predstavniki Slovenije, Slovenci, ki smo tam bili po svoji strokovni in ne politični plati, pa smo gledali v tla od sramu. Od starih Grkov dalje namreč velja pravilo gostoljubja, po katerem se natančno ve, kaj se spodobi gostitelju in kaj gostu, še zlasti na protokolarnem dogodku, kakršna je otvoritev.
Ne slepimo se po logiki slovenske slaboumnosti in Slavojeve slave, da smo bili v središču, da je bil dogodek posvečen nam, zato ne samo lahko, ampak celo moramo to čim bolj izrabiti in zlorabiti. Svečani dogodek je imel pač veliko širši značaj, posvečen je bil 75. letnici Frankfurtskega knjižnega sejma, njegovemu svečanemu odprtju in nam je bil namenjen le del prireditve kot častni gostji tega leta. Ob mnoštvu izdanih knjig bi se lahko Slavoj Žižek pač že naučil, da kakor ima vsaka knjiga svoj žanr, ga ima tudi vsaka prireditev. Otvoritev ni prostor za svobodno debato na katero koli temo, ker na njej izbrani govorec zastopa celotno državo, narodno skupnost, nacionalno kulturo, torej govori v imenu vseh, ne zgolj v svojem lastnem imenu. Prav tako stoletja obstajajo pravila, kako se na protokolarnih dogodkih obnašati, in nisi frajer, ampak, kot pravi Žižek, idiot, če jih kakor razvajen otrok, ki vzbuja pozornost s tem, da se meče ob tla, kršiš. Naravnost smešno, če ne kar prostaško je, da v 21. stoletju po skoraj petsto letih od natisa prve slovenske knjige in po več kot tisoč letih od prvega zapisa v slovenskem jeziku Slovenija končno le enkrat stopi na veliki svetovni knjižni, intelektualni oder in, kot da je to šala mala, barbarsko poruši vsa pravila. Potem pa se po svojih medijskih kanalih brez vsakršnega sramu in avtorefleksije še privoščljivo zabava in smeji. Še več, slovenski kurator projekta Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma Miha Kovač po dogodku prostodušno izjavi: "S tem smo v bistvu dosegli tisto, kar smo želeli. Smo vidni in smo tukaj." In še pristavi: "Mislim, da delamo točno to, kar je treba delati na taki prireditvi." Da pa je idiotizacija še večja, se mu enako všečno zdi tudi Žižkovo izenačevanje selektorjev slogana 'Satovje besed' z idioti, četudi je taisti Miha Kovač sedel v programskem svetu, ki je ta slogan izbral.
(Navedeno po STA: https://www.sta.si/3226109/zizkov-govor-na-odprtju-frankfurtskega-knjiznega-sejma-vzbudil-mocne-odzive).
Češ, važno je, da smo opaženi, četudi per negationem. Gospod Kovač, ali sta provokacija in Slavojeva slava res edino, kar zmore literarna oziroma knjižna Slovenija? Če ima kurator, izbran s strani države za ugledno predstavitev naše književnosti v svetu, tako mnenje o slovenski literaturi, založništvu in knjigotrštvu, potem pa slovenskemu založništvu ob tako ponižujočih stališčih res preostane samo še revolucionarni vzklik: "Ustvarjalci knjig vse Slovenije, uprite se!"
Že stari Grki so pred več kot dvema tisočletjema bistveno bolj modro reševali problem negativne slave. Ko je namreč neki mladec, da bi postal slaven, zažgal svetišče, so prepovedali kjer koli kadar koli zapisati njegovo ime, da ne bi še kdaj kdo zaradi poveličevanja svojega imena in vpisa v zgodovino storil česa podobnega. In po pričevanjih ni nikomur več padlo na pamet, da bi s takimi negativnimi dejanji poskušal doseči slavo. Enako tudi dr. Žižek s strani slovenskih organizatorjev tako čaščeno metodo per negationem ni prispeval nič, čisto nič, prav ničesar k svetovnemu miru, ampak je samo močno, močno poglobil konflikt, o katerem je razpravljal, in ustvaril številne nove (na primer: tako znotraj nemške skupnosti kot med Nemčijo in Slovenijo), ker je pač to izrekel ob nepravem trenutku na nepravem mestu na nepravi način. Če bi res govoril iz želje, da izboljša svetovni red, bi se vključil v politično reševanje in – kot mu je modro svetoval Drago Jančar – odkorakal na Bližnji vzhod s svojo filozofirajočo analitičnostjo urejat nastali konflikt. Dr. Žižku pa je očitno malo mar za uboge Palestince in za ugrabljene Izraelce, še veliko manj pa mu je seveda mar za Slovenijo, njeno intelektualno in literarno podobo v svetu in za slovensko knjigo. Zato upravičeno velja sklepati, da edino, kar zanj šteje, je zgolj in samo Slavojeva slava. Pa da ne bo pomote: absolutno se je treba pogovarjati tudi o kršenju človekovih pravic palestinskemu ljudstvu in nespretni potezi organizatorjev sejma, da odložijo podelitev nagrade palestinski pisateljici, ampak to temo je treba na tako kontroverzen način odpreti na pravem mestu in na ustrezen način, kar otvoritvena slovesnost nedvomno ni, so pa to številne debate, ki jih je Žižek v okviru sejma še imel na razpolago. In ne, nikakor ne drži trditev, ki smo jo slišali v slovenskih medijih, da "so bili vsi govori na odprtju sejma na željo vodstva sejma politični, razen govora pesnice Miljane Cunta".
(Navedeno po STA: https://www.sta.si/3226109/zizkov-govor-na-odprtju-frankfurtskega-knjiznega-sejma-vzbudil-mocne-odzive).
V nemških časopisih namreč preberete povsem drugačno dejstvo, natisnjeno celo v krepkem tisku: "po podatkih knjižnega sejma so računali na neki drug govor" (https://www.faz.net/aktuell/rhein-main/frankfurt/frankfurter-buchmesse-weiter-irritationen-um-rede-von-slavoj-zizek-19252639.html).
Da so posledice Žižkovega anarhizma za državo veliko daljnosežnejše, kot se zdi na prvi pogled, nas prav tako uči zgodovina. Platon je v svojih spisih jasno opozarjal na nevarnost sofistike, ki jo je rodila demokracija in ki taisto demokracijo hkrati tudi pokopava. In imel je še kako prav: laž in demagogija sta oslabili atensko državo. Iz Platonovih dialogov je jasno razvidno, da se sofistika samooklicuje za filozofijo, a je daleč od modrosti, ker s spretnostjo govora, obračanjem besed, paradoksalnimi stavami in retoričnimi figurami poskuša laž čim bolj drago prodati za resnico. Na Žižkovo sofistiko sem opozarjala že pred trinajstimi leti v svoji razpravi Začetki zgodovine filozofije pri starih Grkih, posvečeni 80-letnici vélikega akademika prof. dr. Kajetana Gantarja, ko sem zapisala: "Evolutivno razumevanje zgodovine namreč tudi sofistiki nadene videz zgolj nekega nedolžnega, časovno in prostorsko zamejenega fenomena, ne da bi jo uvideli kot nevarno stanje duha, ki z ljubeznijo do modrosti nima kaj dosti opraviti. Sofistika je pri Platonu dejansko drugo ime za ne-filozofijo, tako nekoč kot danes, tako pod vročim grškim soncem kot za zidovi urbanizirane zahodne Evrope. Tudi zaradi izgubljene perspektive na filozofijo kot vračanje k izvoru modrosti in zaradi izgube principa duhovne kontinuitete, prehajanja in oplajanja mišljenja, ki ga danes ne čutimo več, morda s tako "neznosno lahkostjo mišljenja" povzdigujemo imena sodobnih "znamenitih filozofov". Med njimi, na primer, ime Slavoja Žižka, ki svoje miselne mojstrovine, povsem podobne sofističnim paradoksom, njihovim argumentacijskim postopkom in retoričnim obratom prodaja kot modrost. Ob tem pa pogosto pozabljamo na tiste svoje znamenite učitelje, ki so nam dejansko pomagali odkrivati strme in marsikdaj skoraj neprehodne poti nazaj k samemu vrelcu modrosti." In od tega zapisa dalje se sprašujem, ali je bilo zgolj naključje, da sem kmalu za to objavo doživela kar nekaj strokovnih zavrnitev, navsezadnje tudi na akademski ravni. Vse je pač očitno dovoljeno za tiste, ki so Žižek, in zoper one, ki sofistični Slavoj nočemo biti. Boj se torej človeka, ki ima demokracijo na jeziku, jo nenehno svaljka po svojih ustih, nima pa je v svojem srcu.
Tretji dokaz, da v Sloveniji velja le še slogan Žižek, to smo mi: država Slovenija in njeni organi se niso v nobenem javnem nastopu opredelili do Žižkovih izvajanj in dejstva, da je v imenu Slovenije izrekal politična stališča. Glede na molk velja sklepati, da je za svoj govor imel ustrezna pooblastila države Slovenije.
Glede na vso povzročeno škodo je treba zatorej v žižkovskem slogu narediti premet na glavo in se vprašati, kateri idiot je izbral njega za slavnostnega govorca, in ob tem čisto slučajno pozabil – spet nomen omen est –, da bi na sejem, ki se oklicuje za knjižnega, sodili pač naši največji književniki. Tako pa je najbolj znan in v tujini najbolj uveljavljen sodobni slovenski avtor Drago Jančar prispel na sejem šele tretji dan, ker mu pred tem slovenski kurator Miha Kovač očitno ni namenil nobene vloge, Boris Pahor je imel ob četici Žižkovih razstavljeno eno samo knjigo in še ta, njegov presunljivi roman o razčlovečenju v koncetracijskem taborišču Nekropola, se je – najbrž čisto slučajno – znašel pod kategorijo Stripi in komično (!), Edvarda Kocbeka pod pretvezo, da so lahko razstavljene samo knjige živih avtorjev (le kako so si Španci drznili lani kot gostje poveličevati že 500 let mrtvega Cervantesa!) pa na sejmu sploh ni bilo. In – čeprav je na srečo še živ – na sejmu živ Bog ni slišal za trenutno enega najbolj branih in doma priljubljenih slovenskih avtorjev Ferija Lainščka ali drugih prekmurskih pisateljev, ni bilo vsestranko nagrajevanega Miklavža Komelja … Slovensko humanistiko so zastopali: Slavoj Žižek (od vseh slovenskih avtorjev je imel na sejmu največ razstavljenih knjig, med njimi kljub prepovedi s strani agencije, da lahko založniki prispevajo le do dve leti stare prevode, tudi take z letnico 2017 in 2019), Renata Salecl, Dragan Petrovec, Oto Luthar, Mladen Dolar, Egon Pelikan in Matjaž Potrč. Za vse ostale ni bilo prostora in ni pravice, da se oklicujejo za humaniste. Ni bilo slovenskih filozofov: Tineta Hribarja, Lenarta Škofa in Gorazda Kocijančiča, slovensko umetnostno zgodovino je zastopal kar zgodovinar, za akademika s tega področja Jožefa Muhoviča in Milčka Komelja ni bilo mesta, knjig o slovenskem jezikoslovju tako rekoč ni bilo, čeprav je bil agenciji predložen dve leti star angleški prevod dela Jeziki in ljudstva Evrope, ki ga je napisal Klemen Jelinčič Boeta. Prav tako ni bilo, pa bi to terjal že izbrani slogan, razkošnih kuharskih knjig in samostojnega razdelka o slovenski kulinariki, snovni in nesnovni kulturni dediščini, torej tudi o čebelah. Namesto zgodovinskih knjig o Sloveniji in knjige o slovenski kulturi, ki je bila s strani agencije naročena in plačana, vendar iz neznanega razloga nikoli izdana, pa so gostje pred vhodom v slovenski paviljon lahko izbirali različne turistične vodiče in revije o Sloveniji. In na tem mestu javno zastavljam vprašanje, kje so bili Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo slovenskih založnikov, ki bi po zdravorazumski logiki, kadar in če res govorimo o knjižni stroki, morali imeti svoje debatne dogodke?
In ker nismo pametni kot nekoč stari Grki, smo se, namesto, da bi vsi slavili čast, da je Slovenija bila gostja 75. Frankfurtskega knjižnega sejma, in da bi se poklonili izjemnemu literarnemu, pesniškemu in poetičnemu govoru Miljane Cunta, ki je bil deležen navdušenja nemške ministrice za kulturo in medije Claudie Roth, ukvarjali s Slavojevo slavo sumljivega slovesa, z anarhistom, ki uživa v tem, da na prafaktorje razsuje vse: slovenski jezik (ki ga je izdal), slovensko književnost (za katero mu je malo mar), slovensko državo (ki jo je degradiral pred svetovnim občestvom), svetovno diplomacijo ... Zato dovolite, da zapišem: "Miljana Cunta, hvala, ker si literaturo vrnila k lepoti, ker si besedo od načrtnega ustvarjanja konfliktov zaobrnila h knjigi, kamor na knjižnem sejmu tudi sodi, ker si se zavedala, da je častni gostji edino primerno govoriti o knjigah, zaradi katerih smo prišli in se zbrali, ker si iz priklicevanja ustvarjalne samote iz zbranega občinstva ustvarila skupnost, ki je ob tvojem govoru znova zahrepenela po harmoniji, svetlem upanju, miru in razumevanju. Čaščenje lepote je namreč najboljši način, kako lahko knjiga prispeva k reševanju svetovnih konfliktov."
Avtorica izjavljam, da je vse zapisano izključno moje osebno stališče in ne stališče institucije, v kateri sem zaposlena. Frankfurtski knjižni sejem sem obiskala na lastne stroške in za obisk sejma izkoristila dopust, zato vse državne organe srčno naprošam, da se v imenu demokracije naši založbi zaradi mojega osebnega pogleda finančno ne maščujejo ali ji kako drugače škodujejo. Kot naslednica Draga Jančarja na njegovem delovnem mestu mu seveda nikakor ne morem slediti v veličini njegove literarne besede, mu pa želim vsaj v njegovi drži, da kljub nevarnim komunističnim časom njegov osebni glas nikoli ni utihnil.
