Razstave Spekter, nova postavitev, zbirka UGM, ki je postavljena od 2. 2. 2024 do 3. 12. 2025 ob 70-letnici galerije UGM, ne bi problematiziral, če bi to bila priložnostna razstava, trajajoča mesec ali dva z izhodiščno idejo: prepustimo izbor in postavitev razstave oblikovalcu, ki je na začetku svoje oblikovalske kariere in dosega poslovne uspehe pri oblikovanju tekstilij. Razstava bi odražala to, kako razume umetnine v stalni zbirki oblikovalec, ki ni umetnostni zgodovinar, kar sam iskreno poudarja (kar cenim): "Po izobrazbi nisem umetnostni zgodovinar" in podkrepi z verzom: "Le čevlje sodi naj kopitar" (po Puškinovi pesmi Čevljarček, F. Prešeren: Apel in čevljar).
Zaposleni v UGM so prepustili izbor umetnin in koncept razstave po logiki ready-made (najdeni predmeti) intuitivni presoji likovnih elementov oblikovalcu zunaj umetnostnozgodovinske stroke. Ideja, da je razstava umetniška forma sama zase, ne vzdrži strokovne presoje, še zlasti, če gre za umetnine, zbrane v stalni zbirki, ki niso samo likovni fenomeni, ampak imajo svoje časovno in krajevno obeležje in upravičeno uvrščenost v stalno zbirko. Vsebina razstave so umetnine, ne pa njihovo umeščanje v prostor (avtor knjige je pisatelj, ne tiskar ali oblikovalec). Na tej točki pa razstava ni samo eksperiment oblikovalca, ampak da slutiti zavestno usmeritev politike zaposlenih v UGM in njihove opredelitve do sodobne likovne ustvarjalnosti v Mariboru.
Mestni svet Mestne občine Maribor je na 18. redni seji 30. avgusta 2004 sprejel odlok o ustanovitvi javnega zavoda – muzeja Umetnostna galerija Maribor. Odlok opredeljuje v tretjem členu namen in poslanstvo muzeja:
"Umetnostna galerija Maribor je regionalni muzej sodobne umetnosti, katerega poslanstvo je trajno in nemoteno izvajanje javne službe zbiranja, ohranjanja, raziskovanja in razstavljanja premične kulturne dediščine na področju vizualne umetnosti za območje občine ustanoviteljice." In: "Muzej s svojim delom ohranja izbrane materialne kulturne dobrine in neguje kulturne vrednote, spodbuja zanimanje za kulturo in zgodovino našega prostora in širi vedenje o tem v občini in širšem okolju, v državi in v mednarodnem kulturnem prostoru."
Ob jubileju UGM bi bilo primerno, da bi javni zavod razgrnil svoje uresničevanje obvez iz 3. člena ustanovitvenega odloka, kakršna je znanstveno spremljanje likovne umetnosti, kakršni so problemi, povezani s stalno zbirko, ne samo prostorsko, ampak tudi vsebinsko. Tega pa ob tej razstavi ni, bilo pa je v preteklosti.
Razstavo 60! PANORAMA ob 60-letnici UGM leta 2014 je zasnovala umetnostna zgodovinarka dr. Nadja Gnamuš. Svoja izhodišča je strokovno opredelila na dveh izhodiščih: "Opredeliti izstopajoče poteze in značaj zbirke ter o tem retrospektivnem pogledu prepoznati trenutke, ki najdejo svoje reinterpretacije tudi v sodobnosti. Razstava pokaže na heterogeno strukturo zbirke, ki so jo z odkupi in donacijami v desetletjih nastajanja formirale različne zbiralske politike." Razstava je bila strokovno zasnovana, rdečo nit so tvorili tematski sklopi: osebno, umaknjeni subjekt, kulturne krajine in politično.
Kustosinja Breda Kolar Sluga je leta 2020 zasnovala razstavo 100+ Vrhunci iz Zbirke UGM. Ponudila jo je, kakor je zapisano: "Doživeti aktivni preplet ikoničnih del avtoric in avtorjev iz Zbirke UGM, ki sega od Ivane Kobilce do dvojice son:Da! Kako se je nemirno 20. stoletje odslikavalo v klasičnih medijih, kot so slikarstvo, kiparstvo, risba in grafika, ter v sodobnejših medijih, kot so fotografija, video in prostorske postavitve, od vstopa v modernizem do njenega izteka s posebnim poudarkom na ustvarjalnost severovzhodne Slovenije." Letos so razstavo dopolnili z izidom zelo dobro zasnovane publikacije, ki jo odlikujejo strokovno artikulirani teksti in lepo oblikovanje. Publikacija je lahko v ponos UGM in Mariboru.
Razstavi omenjam, da si lahko predstavljamo spremenjen odnos do Zbirke UGM. Razstavi sta umetnine zbirke grupirale v času in prostoru, tako kot je dejal Boris Groys: "Muzej pogosto razumemo kot prostor spomina, kjer je zbrano in shranjeno vse, za kar se je izkazalo, da je zgodovinsko relevantno, dragoceno, pomembno."
Pristop je po aranžerski logiki: uredi prizorišče, izberi robo in jo postavi v prostor
Razstava Spekter 70 let zbirke UGM razvrednoti umetnine, spremeni jih v gradivo ready-made. V enoletnem iskanju po deponiji je oblikovalec intuitivno izbiral dela po nekakšni skupni likovni sintaksi barv, strukture in velikosti. Pristop je po aranžerski logiki: uredi prizorišče, izberi robo in jo postavi v prostor (bil sem vodja reklame, aranžiranja in notranji oblikovalec blagovnice Kvik, soustanovitelj Srednje šole za aranžiranje). Na razstavi je aranžerski logiki dodana "umetniška" ambicija nadgraditi eksponat stalne zbirke v artefakt s pomočjo artikuliranja prostora, umeščanja eksponatov v prostor, ustvarjanja vzdušja, ki naj bi obogatilo razstavljeno umetnino. Umetninam, ki imajo svojo izdelano izpoved v zaključeni obliki, vsiljuje svoj pogled, ki umetnini ni potreben in deluje moteče, jo razvrednoti. Izjema je domiselna perforacija stene, ki razkriva zgrafito Maksa Kavčiča. To je tudi zelo primeren detajl razstave. Obdelava sten v barvi in strukturi tapete ne prenese ostrejše likovnoteoretične analize, saj so percepcijski motilci (bil sem profesor likovne teorije in grafičnega oblikovanja na UM), kar pa ni bistveno, saj je možno osebno doživetje likovnega vtisa. Kritično pa je, da so umetnine v tem kontekstu razveljavljene in so zgolj predmeti za nadgradnjo z logiko aranžiranja, da ne odražajo ustvarjalnega bogastva stalne zbirke z znanstvenim pristopom umetnostnozgodovinske stroke. Površnim gledalcem, ki umetnost doživljajo kot vtis in obliko všečnosti, je taka razstava zabavno doživetje, vsekakor pa ne odraža strokovnega odnosa likovne ustvarjalnosti v našem mestu. V stalni zbirki UGM je množica umetniško kvalitetnih del, s katerimi se galerija umešča v slovenski prostor. Ta razstavni spektakel ni zaradi razstavljenih umetnin, ampak zaradi obdelave sten prostorov in obešanja slik. Ker v UGM poudarjajo pomanjkanje razstavnih površin za prikaz 10.000 umetnin, bi lahko uporabili 70-letnico za razstavo, ki bi maksimalno prikazala stalno zbirko. Razstavo bi v vseh prostorih oblikovali tako, kot so umetnine, prikazane v 8. in 9. sobi, in poudarili, koliko je še ostalo v depoju. To bi bil "umetniški" prikaz stalne zbirke, izognili bi se velikim stroškom razstave, denar pa namenili odkupu umetnin za stalno zbirko. Škoda!
Menim, da ta razstava ni dobra iztočnica za upravljanje nove galerije, še zlasti zato ne, ker bo galerija s to postavitvijo dve leti v razstavno mrtvem teku.
Pišem zato, ker sem prepričan, da je tisti, ki ob pojavu ne reagira, sokriv za pojav. Ker ne morem razumeti, kako so lahko plačani za čuvanje in vrednotenje premične kulturne dediščine razstavo ob 70. letnici svojega delovanja prepustili v celoti začetniškemu oblikovalcu tekstilij, ki je postavil razstavo, povezano z velikimi stroški.
Vabim k polemiki!
Izr. prof. Bogdan Čobal, akad. slikar
