(PREŠERNOVA NAGRADA) Dr. Kajetan Gantar: Kar se dogaja danes, je že vse bilo

Akademik Kajetan Gantar, zaslužni profesor ljubljanske univerze, klasični filolog in prevajalec, je človek starega sveta v najžlahtnejšem pomenu besede. Tistega sveta, ki bi ga morali temeljiteje poznati, saj na njegovih temeljih stoji naš današnji svet, ta okrog nas in oni, ki ga nosimo v sebi. Lepo je ob neki priložnosti povedal slavljenec sam, da ne gre le za grške in latinske tujke, brez katerih tudi najbolj zadrti nasprotniki humanizma ne morejo: "Paradigme naših vsakdanjih miselnih obratov in moralnih dilem najdemo v kristalno čisti obliki že v antiki. Vse, o čemer s takšno zagnanostjo razpravljata naš parlament in naša javnost, vse je že tam. Korupcije, tajkuni, zarote, maliki in zlata teleta, podkupovanje in prelomljene besede, vse se je dogajalo že v antiki. Nič me ne preseneča, vse mi je znano. Antika je večno aktualna."

Kdo bi to bolje vedel kot on, vrhunski prevajalec Ajshila, Aristotela, Plavta (za prevod njegovih komedij je leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada), Horacija, Sapfo, Evripida, Sofokla, Homerja ..., pa tudi Svetega pisma. Njegovo ime je že dolgo sinonim za antični prevod. Pri več kot enaindevetdesetih še vedno prevaja, prisegajoč na načelo, da dober prevod ni le plod filološkega znanja, ampak vrhunska besedna umetnina, torej nikakor ne zgolj posnemanje, marveč tekmovanje z izvirnikom v silovitosti ustvarjalnega besednega navdiha. Ob tem, ko je v slovenščino mojstrsko prelil ali posodobil najpomembnejša dela antične književnosti, je napisal tudi vrsto teoretičnih razprav o antičnem pesništvu in kulturi.

Z očetom v begunstvo

Velja za enega najbolj izobraženih, mednarodno uveljavljenih Slovencev, za dostojnega naslednika svojega profesorja, legendarnega filologa in prevajalca Antona Sovreta, ki je v nadarjenem, vedoželjnem študentu že kmalu prepoznal nadaljevalca svojega dela med Slovenci. Ni se zmotil, čeprav je tu in tam grozilo, da se bo uresničila njegova bojazen: "Tak talent, a za slovenstvo izgubljen." Kako je bilo s tem, je Gantar sam živo popisal v prvem delu svoje avtobiografske trilogije, v spominih na mladost z naslovom Utrinki ugaslih sanj (Slovenska matica, 2005). Šest let kasneje je izšel drugi del Zasilni pristanek, pred kratkim pa še zadnji, tretji, Penelopin prt. Ob tem naslovu, povzetem po antičnem motivu, ni odveč pripomniti, da je Odiseja Gantarjevo najljubše branje, iz katerega je že zgodaj najbolj požiral zgodbe, pri čemer se mu je Odisejeva žena Penelopa zdela vedno pametnejša, modrejša od moža.

Sam se je v svojih spominih pokazal tak, kot je v živo: kljub ogromnemu znanju preprost, iskriv in hudomušen, trdnih vrednot, a strpen, pripravljen na dialog, zavezan resnicoljubnosti. Seveda je bil ves čas scela predan svoji stroki, stari grščini in latinščini, ki so ji v prejšnjem režimu kopali grob razni šolski reformatorji. Ko je bilo tam v sedemdesetih še posebno hudo, je profesor Gantar v časopisu objavil članek s pomenljivim naslovom Zavržena klasika. Bil je to takrat glas vpijočega v puščavi, vendar je odmeval in tudi nekateri funkcionarji tedanjega režima so se postavili za stvar. No, nič manj ni v teh aktualnih koronskih časih odmeval, tako in drugače, njegov komentar na račun kolesarjev protestnikov s poanto, da provokativno kolesarjenje ni izvirni domislek, ampak imitacija tistega, s čimer so se nacisti povzpeli na oblast, in da gre za grozljivo sorodno ideologijo zastraševanja ter sovraštva. Objavil ga je v Družini, potem ko so mu v Delovih pismih bralcev zavrnili objavo.

Ne samo po Nemčiji, tudi po Celju Gantarjevega otroštva so pred okupacijo organizirano kolesarili razvneti nacistično nastrojeni mladci. Kajetan, letnik 1930, prvorojenec v družini z osmimi otroki, ki je ime podedoval po očetu, profesorju na celjski gimnaziji, po poreklu pa sinu idrijskega rudarja, jih ni pozabil, saj mu je kolesarski kolovodja v gestapovski uniformi v prvih dneh nemške okupacije aretiral očeta. Nato so Gantarjeve izselili v Srbijo, Kajetana pa je mama pravočasno poslala k sorodnikom v Ljubljano. Kasneje se je tja iz Srbije vrnila tudi preostala družina. Oče ni sodeloval z nemško oblastjo, nasprotno, govoril je, da orožja iz nemških rok ne bi nikoli vzel, a je obsojal tudi partizanske likvidacije. Globoko veren, se je namreč držal evangelijskega rekla, da kdor za meč prime, bo z mečem pokončan. Čeprav ni bil torej niti za domobrance niti za Osvobodilno fronto, se je maja 1945 znašel na isti strani s prvimi, ko se je v strahu pred partizanskimi čistkami umaknil v Avstrijo. Z njim je na materino željo odšel tudi še ne 15-letni Kajetan, da bi bil očetu, ki ni bil najboljšega zdravja, v oporo.

Kar 20 mesecev ga je, najstnik, spremljal po avstrijskih begunskih taboriščih in nekaj časa celo služil kot hlapčič pri tirolskih kmetih. Obiskoval pa je tudi znamenito begunsko gimnazijo v Lienzu in ohranil njene profesorje, slovenske begunce, v najlepšem spominu. Konec leta 1946 se je zaradi mame, ki je ostala sama z otroki, vrnil v Ljubljano. Potem ko je dobil od sorodnika, partizanskega kapetana z dobrimi zvezami, zagotovilo, da se mu ne bo nič zgodilo, se je vrnil domov še oče, pečat na obeh, tudi na sinu, pa je ostal.

Profesor Klasinc bi ga za ušesa

Kot dijak klasične gimnazije se je Kajetan zaradi svobodomiselnosti znašel celo v preiskovanem zaporu Udbe. Ko se je po treh mesecih vrnil na prostost, ni bilo jasno, ali bo šolanje sploh lahko nadaljeval. Končno se ga je po priporočilu znanke in obljubi, da bo bolj priden, pameten in da bo šel v delovno brigado, usmilila ravnateljica šentjakobske gimnazije. Po maturi se je, leta 1950, s še petimi vrstniki, od katerih sta dva potem hitro odnehala, vpisal na Filozofsko fakulteto, smer klasična filologija, kjer sta bila v vseh prejšnjih štirih letnikih samo dva študenta. Dva, vključno s tržaškim pisateljem Alojzem Rebulo, ki je bil že diplomant! Tak matematik, pa greš študirat latinščino, tu ne bo kruha, so v Gantarjevem primeru vsi zmajevali z glavo. Res ga je zanimalo veliko področij od matematike prek zgodovine do živih jezikov, imel je tudi literarne ambicije, toda grški in latinski klasiki so ga že zdavnaj zasvojili kot mamilo, svoje pa je prispeval tudi ugled, ki ga je tedaj užival Anton Sovre, čigar dela in prevode v očetovi knjižnici je prebral od prvega do zadnjega.

Odločitve za klasiko ni nikoli obžaloval, čeprav mu je bilo na tej poti nekajkrat hudo in je nabral kar nekaj zavrnjenih prošenj za službo. Diplomiral je celo prej kot v štirih letih, potem ga je čakala vojaščina. Poslali so ga daleč na jug, v srbski Zaječar, ki bi bil lahko usoden zanj, saj ga je tam očarala mlada Srbkinja Persida, sicer učiteljica na Kosovu, tako da bi lahko postal, kot se je bal profesor Sovre, izgubljen za slovenstvo. A je božji prst, kot pravi sam, vse zasukal tako, da je bilo najbolj prav. Kasneje je v Ljubljani srečal Rožo Debevec, tudi zapisano knjigam in pesnjenju, ki je njegova žena še danes, pohvalita se lahko s tremi otroki in več vnuki ter pravnuki. Je pa prepričan, da je prav vera v Boga, ki je ni nikoli skrival, botrovala marsikateri zapreki na njegovi karierni poti. Vendar so se ob tem, hvaležno priznava, tudi v prejšnjem režimu našli ljudje, ki so cenili njegovo delo, premagali svoje ideološke predsodke in mu omogočili znanstveno pot.      

Prvo profesorsko službo je dobil na ptujski gimnaziji in prav lahko bi ostal podeželski profesor. Čeprav je latinščino poučeval le tretjinsko, se je na Ptuj in tamkajšnje dijake močno navezal. Zasluga za pravo odločitev gre njegovemu veliko starejšemu kolegu, znamenitemu mariborskemu profesorju Antonu Klasincu, ki so ga, ker za božič dijakov ni hotel moriti s spraševanjem, kazensko premestili na Ptuj. Ta je mladega Kajetana prav trdo prijel: "Če bi bil vaš oče, bi vas zdaj za ušesa, ker ne zgrabite priložnosti, da prijavite doktorat in se potegujete za štipendijo."

Tudi s končanim doktoratom iz literarnih znanosti ni mogel takoj na univerzo, njegova prošnja za asistentsko mesto je ležala pri pristojnih univerzitetnih organih več kot dve leti. Preden je postal asistent, je objavil že kakšna dva ducata znanstvenih razprav, nekatere tudi v najuglednejših mednarodnih revijah. Je pa že takrat dobival vabila na tuje univerze, še v času podiplomskega študija tudi iz Sarajeva, kjer ga niso toliko poznali, bili pa so tudi bolj odprti. In spet se je oglasil profesor Sovre: "Nikar, za slovensko kulturo ste potem izgubljeni." Ostal je, slovenski kulturi ogromno dal in dočakal celo samostojno slovensko državo, ki resda ni popolna in idealna, je pa zanj, tako pravi, veliko lepša kot Kraljevina Jugoslavija in nekaj neskončno lepšega kot avnojska SFRJ.