(PREŠERNOVA NAGRADA) Dr. Mirko Cuderman: Tudi v cerkveni glasbi se pozna duh časa

Kot mladenič ste začeli v farni cerkvi v Preddvoru kot organist in vodja zbora. To je bil vaš vstop v glasbo?

"V stik z glasbo, s petjem sem prišel že v ranem otroštvu. Prvi pevski zvoki, ki sem jih slišal, so bili petje očetovih kolegov, ki so se včasih po pevski vaji farnega zbora, kjer je pel tudi oče, zbrali v naši gostilni in zapeli. Kot fantič sem bil nad zvokom petja očaran! Usedel sem se na stopnice in poslušal. Ko so ugotovili, da v mrazu sedim na stopnicah, so me nagnali spat, a seveda spati nisem mogel, saj je bila gostilniška soba, kjer so peli, pod sobo, v kateri sem spal. V želji, da bi bolje slišal, sem se ulegel na tla in v takem položaju sem se navadno zjutraj, ves premrl od mraza, zbudil. Še lepši je moj spomin na prvi obisk svete maše, ko me je mama petletnega prvič pustila v cerkev. Glasbo sem razumel kot del nečesa svetega. To sem občutil celo svoje življenje: glasba je moj življenjski dialog z Bogom.

Dvanajstleten sem pričel igrati na orgle in bil sprva pomočnik pevcem. Sčasoma sem se toliko izuril, da sem zmogel spremljati vse pesmi, ki jih je zbor izvajal pri bogoslužju."

Tudi z gledališčem ste se ukvarjali v mladosti?

​"Oče se je kot mlad fant na Južnem Tirolskem učil za vrvarja. Tam je sodeloval v pevskih in igralskih skupinah. Ko se je vrnil, je tudi v Preddvoru ustanovil gledališko skupino. Za začetek je iz nekega Mohorjevega koledarja izbral kratek skeč 1. april, ki je zahteval zasedbo štirih moških in dveh žensk. Prosil je upravitelja šole, da mu je čez soboto in nedeljo odstopil razred, kjer bi lahko vadili za predstavo. Upravitelj je seveda rade volje omogočil začetek gledališča in kmalu je sledila predstava. Bili sta kar dve ponovitvi, ljudje so bili navdušeni, a žal je prihodnjo nedeljo župnik s prižnice vernike opozoril, naj se ne udeležujejo predstav, kjer moški in ženske igrajo skupaj. Od takrat naprej je oče izbiral igre, kjer so igrali le moški.

Kot sedemnajstletnik sem se preizkusil v režiji. Režiral sem Miklovo Zalo v priredbi Frana Žižka. Doživela je velik uspeh. Imeli smo čez petdeset ponovitev in dvorana je bila vedno polna. Ljudje so prihajali od vsepovsod."

Ko ste izbirali študij, ste ga po načelu pomoči ljudem. Med medicino in teologijo je obveljala slednja. V težkih časih Informbiroja ni bilo lahko študentu teologije?

"Medicina ni prišla v poštev, ker nisem mogel videti krvi. Vpisal sem se na teologijo in od 16 vpisanih so nas kar dvanajst zaprli, da bi nas 'spametovali'. V zaporu so nas prevzgajali in prepričevali, naj se odločimo za kak drug študij. Spoznal sem, da mi grozi dolg zapor, in sem rekel, da bi šel na pravo. Zanimivo, da so me takoj izpustili. Na pravu sem zdržal le en semester, saj je bila želja biti duhovnik močnejša. Znova sem šel v semenišče in nadaljeval študij teologije. A teološko fakulteto so kmalu zatem izključili iz univerze. Ker teološki študij zaradi tega ni imel več statusa visokošolskega študija, sem moral na služenje vojaškega roka. Najprej sem služil v Slavonski Požegi, kasneje pa v Črni gori. Delali smo železniško progo Beograd–Bar."

Zasebno ste se v Ljubljani med študijem glasbeno izpopolnjevali tudi pri Stanku Premrlu, avtorju slovenske himne.

"Dobro sva se razumela, čeprav sem imel do njega precejšnje strahospoštovanje, saj je bil zelo pedanten in zahteven."

Po novi maši, leta 1954, ste postali kaplan v Trnovem v Ljubljani. Tu je bil pred vašim prihodom župnik Fran Saleški Finžgar. Ste se srečali tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom?

"Župnijski vrt in vrt Plečnikove hiše sta bila povezana. Mojster Plečnik je navadno prišel sedet na vrt ob treh popoldan, in če sem le utegnil, sem se mu pridružil, saj se je zelo rad pogovarjal z menoj. Tako zanimivo je znal pripovedovati. Finžgar je kot duhovnik v pokoju še vedno vsako jutro maševal. Tudi z njim sva se veliko pogovarjala. Na oba gospoda imam najlepše spomine."

Na dunajski Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost ste študirali cerkveno glasbo. Istočasno ste na tamkajšnji Univerzi vpisali tudi študij muzikologije, kjer ste doktorirali. Kakšno je bilo vaše dunajsko obdobje?

"Leta 1956 sem odšel na študij na Dunaj, ki je vsak dan ponujal študentu glasbe obilje vrhunskih kulturnih dogodkov. Vpisal sem študij cerkvene glasbe, hkrati pa na univerzi še študij muzikologije. Štipendije nisem imel, sta se pa ljubljanski in dunajski škof dogovorila, da sem nastopil službo rektorja cerkve Sacre Coeur na Dunaju. Na akademiji sem tri leta obiskoval tudi predavanja orkestrskega dirigiranja pri slovitem profesorju Hansu Swarowskem. Ta študij sem obiskoval izredno, a mi je profesor Swarowsky dovolil delati z orkestrom, kot bi bil redni študent dirigiranja. Moja študijska kolega sta bila Zubin Mehta in Claudio Abbado, postali smo res dobri prijatelji. V petih letih študija na Dunaju sem bil skoraj vsak večer na koncertu ali operni predstavi. Tako sem v tem času slišal približno 1500 koncertov in predstav. Vse sem prestal na dijaškem stojišču, kar je bilo nekoliko utrudljivo, a je bilo vredno napora.

Leta 1961 sem se vrnil v Ljubljano in postal pomočnik Venčeslava Snoja, ki je bil regens chori ljubljanske stolnice. Čudovit mož, nasledil je Stanka Premrla in pet let sva odlično sodelovala. Izvajali smo maše z orkestrom, česar prej v Ljubljani ni bilo. Prirejali smo tudi koncerte. Ko je hudo zbolel in v nekaj mesecih umrl, istočasno pa je umrl tudi stolni župnik, sem prevzel dolžnost regensa chori. Žal pa novi župnik, Anton Smerkolj, ni imel nobenega razumevanja za kakovostno cerkveno glasbo in je dajal izključno prednost ljudskemu petju."

To je bil čas po drugem vatikanskem koncilu, ki naj bi prepovedal latinsko glasbo, in marsikaj se je v liturgiji spremenilo?

"Saj latinsko petje ni bilo prepovedano. Nekoliko so se zrahljala pravila o cerkveni glasbi, kar je bilo za nekatere dovolj, da so latinsko petje odpravili. Cerkvena glasba, ki so jo stoletja ustvarjali največji skladatelji, je nenadoma postala odveč. S tem so bile pahnjene v pozabo mnoge vrhunske stvaritve, cerkev pa je bila oropana stoletne glasbene kulture. Leta 1970 sem zato odstopil in nisem več sodeloval s stolnico. Nisem se mogel sprijazniti s tem, da bi ljudje brez glasbene izobrazbe in predvsem brez odnosa do glasbe predpisovali, kaj naj se poje v cerkvi."

Tako je bil odnos do cerkvene glasbe dvakratno ogrožen, s strani aktualne politike, pa še Cerkev ga ni podprla?

"Tako je, stanje je žalostno. Izrinjanje lepe glasbe iz cerkve je pustilo svoje posledice. Čeprav je veliko zborov, ki se trudijo – nekateri na solidni ravni izvajajo kakovostno cerkveno glasbo – se tudi na področju cerkvene glasbe pozna duh časa. Namesto lepe glasbe je vse več popevk, kitara pa izpodriva orgle. Čeprav nimam nič proti temu, bi morali ohraniti tudi resno cerkveno glasbo. Od kod bodo sicer mlade generacije izvedele, da ta sploh obstaja?"

V zborovstvu ste nadaljevali posvetno - ustanovili ste zbor Consortium Musicum in Slovenski komorni zbor.

"Z zborom Consortium musicum smo začeli snemati slovenske cerkvene pesmi v izvirnih verzijah. Poustvarili smo velika vokalno-instrumentalna dela iz domače in svetovne glasbene zakladnice. Zbor je na Naši pesmi v Mariboru prvič nastopil leta 1978. Dobili smo zlato plaketo in od takrat smo jo še šestkrat prejeli."

Slovenski komorni zbor, ki ste ga leta 1991 ustanovili kot prvi slovenski poklicni zbor, ste vodili skoraj dvajset let. Zbor še danes deluje?

"Pravzaprav Slovenskega komornega zbora ni več. Leta 2014 so ga preimenovali v Zbor Slovenske filharmonije. Kot tak je odvisen od institucije in ne more več prosto oblikovati svojega programa. V okviru Slovenske filharmonije ima po mojem mnenju precej manjši pomen, kot ga je imel Slovenski komorni zbor, ki je deloval neodvisno. Nekoč je imel ogromno vokalno-instrumentalnih koncertov, res tehtno zastavljen program vokalnega abonmaja, posneli smo več kot sto zgoščenk."

Še drži, da smo Slovenci narod zborov?​

"Žal manj kot nekoč. Včasih je bila Pevska zveza. Imeli smo pomembne festivale, denimo mednarodno tekmovanje mladinskih pevskih zborov v Celju, ki ga tudi žal ni več. Manj je tudi mladinskih in ženskih zborov. Tekmovanje Naša pesem je manj množično kot nekoč. Razlogov za to je več. Najprej je tu pandemija, ki je ohromila kulturno dejavnost. Bati pa se je tudi, da ljudje raje sedijo pred televizorjem kot na pevski vaji. Ko bodo znova začutili potrebo po petju, se bo stanje, upajmo, izboljšalo."

Prešernova nagrada je za vas zadoščenje, izraz spoštovanja?

"Nagrade sem seveda vesel, še zlasti, ker jo sprejemam kot priznanje številnim rodovom pevk in pevcev, s katerimi sem imel priliko sodelovati in muzicirati. Čeprav je prišla morda pozno, sem vesel, da sem jo lahko še doživel."