Novi Upravni odbor Prešernovega sklada - predseduje mu Zdenka Badovinac, članice in člani pa so Alma R. Selimović, Bogdan Benigar,
Mika Cimolini, Urška Jež, Diana Koloini, Matevž Luzar, Jaruška Majovski, Goran Milovanović, Vesna Pajić, Saša Pavček, Manca G. Renko, Rok Vevar, Boštjan Vuga in Dušanka Zabukovec - je med predlogi prav tako novih strokovnih komisij izbral dobitnice in dobitnike Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada.
Prešernovi nagradi za življenjski opus bosta 7. februarja 2025, na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku, prejela gledališki režiser, performer, postgravitacijski umetnik in producent Dragan Živadinov ter kiparka Dragica Čadež.
Nagrade Prešernovega sklada za vrhunske aktualne dosežke bodo prejeli pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac, glasbenik Tomaž Grom, vizualna umetnica Nika Autor in oblikovalski kolektiv Grupa Ee.
Dragica Čadež (1940), kiparka
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena prvih vidnejših in vplivnejših umetnic v povojnem času v slovenskem kulturnem prostoru, ki je od začetka 60. let 20. stoletja brez prekinitev prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 tam opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je leta 1982 uspešno opravila habilitacijo za mesto univerzitetne profesorice na področju kiparstva. Leta 1989 se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je delovala do svoje upokojitve.
V svojem kiparskem opusu se je Dragica Čadež navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja.
Svojo prepoznavnost je dobila predvsem v času geometričnega obdobja, ko je bila članica neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti (1968 ̶ 1972). Člani skupine, ki so ji poleg umetnice pripadali še Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec, Dušan Tršar in Vinko Tušek, so sledili splošnim tendencam tedaj aktualnega minimalizma in geometrične umetnosti. Takrat je Dragica Čadež izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice. V tem obdobju je les obdelovala v ravnih linijah, ga barvala in brusila, da bi dobila gladke in monokromne površine, ki po svoji obliki ustrezajo objektom skrbnega in načrtnega oblikovanja. Kasneje je les obdelovala precej bolj grobo in robustno. V njene skulpture večjih formatov je bilo mogoče celo vstopiti, tiste, postavljene na javnih površinah, pa so postale del celostne izkušnje prostora.
Dragica Čadež je tudi ustanoviteljica trienala keramike UNICUM, ki je v petih edicijah postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov, je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade.
Dragan Živadinov (1960), gledališki režiser in performer
Dragan Živadinov že štiri desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum.
Leta 1984 je bil eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je bilo ob skupinah Laibach in Irwin nosilni steber retroavantgardističnega gibanja, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in v sodobni umetnosti sploh. To je bila predstava, ki je Gallusovo dvorano in slovensko umetnost krstila v gledališkem, tehnološkem in spektakelskem smislu. Leta 1987 je Dragan Živadinov ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Svoje umetniško delo je povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Umetniški kozmonavt je leta 1999 ustvaril Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič, prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.
Dragan Živadinov je utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard 20. stoletja. Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje.
Tudi kadar gledališče ni dobesedno v vesolju, prostorska in vizualna dimenzija presegata znake zemeljske težnosti. Preoblikovani realni prostori ali konstruirani moduli (njihova avtorica je po navadi Dunja Zupančič) so nabiti z znaki – simboli, citati, aluzijami ̶, ki so referencialni, a hkrati nagovarjajo kot samozadostna in avtohtona poetičnost.
Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, ki prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Dragan Živadinov je reaktor in atraktor, ki v predstavah, informansih in obredih poslavljanja sega v preteklost, da bi dosegel prihodnost.
Njegova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov.
Nika Autor (1982), vizualna umetnica
Nika Autor s prefinjenim vizualnim jezikom ustvarja zgodbe, v katerih združuje refleksijo družbene stvarnosti in poetične impresije, njena dela pa se gibljejo na presečišču vizualne umetnosti in filma. Vsebinsko v svojih delih obravnava teme, povezane z migracijami, delavskimi pravicami in politikami kolektivnega spomina.
V obdobju zadnjih treh let je Nika Autor je zasnovala dve samostojni razstavi: Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili, v +MSUM, in Crvene šume, v MSU Zagreb. Ustvarila pa je tudi serijo eksperimentalnih filmov, med drugim tudi trilogijo dokumentarnih filmov, v katerih se loteva teme rezilne žice in njenih nehumanih posledic. Poleg tega pa je avtorica dveh filmov, celovečerec Obzornik 80 – Metka, Meki, ki obravnava zgodbo nekdanje delavke Metalne, zaznamovane z izkušnjo gastarbajterstva, v povezavi z aktualno migrantsko problematiko, in Obzornik 242 – Sunčane pruge, v katerem je z vidika povojne dediščine mladinskih delovnih brigad obravnavala izzive današnjega časa. V tem obdobju je svoje projekte predstavljala na večjih mednarodnih razstaviščih doma in v tujini (MoMa v New Yoku, MAXXI v Rimu, Mosaic Rooms v Londonu ...)
Grupa Ee (2005), oblikovalski kolektiv
Grupa Ee je oblikovalski kolektiv, ki deluje od leta 2005. Vodijo ga Mina Fina, Damjan Ilić in Ivian Kan Mujezinović. V zadnjih letih delovanja je kolektiv z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture uspel ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in obenem koherentnost.
Ta se še posebej kaže pri naročnikih in v delih, ki se vračajo v iteracijah, kot so na primer festivali (odličen primer je Steirischer Herbst – Štajerska jesen v Gradcu), kjer zadnja leta sledijo zastavljenim konceptom, a z vedno svežimi interpretacijami in temami, ki vsakič znova zadenejo trenutek časa.
Za primer so v utemeljitvi navedli tudi celostno grafično podobo Slovenskega mladinskega gledališča: nadgradnja dolgoletne tradicije v sodobno zastavljeni oblikovalski princip, ki ga vsi zelo dobro opazimo in potem tudi pomnimo, vključno z ohranitvijo in ponovno uporabo logotipa Vipotnikovega ptiča. Gre za dialog in obenem iskreni odnos do dediščine, so med drugim zapisali v utemeljitvi.
Tomaž Grom (1972), glasbenik
Tomaž Grom se je v zadnjih letih izkazal kot eden najzanimivejših umetnikov pri nas. Kot skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator dogodkov, snemalec, režiser, vodja Zavoda Sploh se je uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem in tudi širšem prostoru. Njegova praksa lucidno vstopa v polja glasbe, poezije, sodobnega gledališča in plesa, filma, videa, sodobne in večmedijske umetnosti. Kot basista ga lahko slišimo na improvizacijskih dogodkih po Evropi in na kritiško priznanih ploščah. Z zasedbo Oholo! na plošči Šiba (2024) zvedavo dreza in širi polje sodobnega jazza.
Njegova glasba živi v živi improvizacijski interakciji. Komponirana glasba, ki jo ustvarja, se rojeva iz vozljanja različnosti, poigrava se z raziskovalno kreativnostjo, ruši vzorce in konvencije. Vse to odstira kompozicija My Wish is Your Command (2024) za mednarodno zasedbo Šalter Ensemble. V triu s Primožem Čučnikom in Anjo Pepelnik in v večumetnostnem koncertu Zdej lohk spokam, zdej lohk grem (2024) drzno in eskperimentalno poseže v polje poezije in zvočnosti. Njegov nagrajeni film Ne misli, da bo kdaj mimo (2023) uspe kruto usodo iz svojega zasebnega življenja prikazati na celovit, izviren in presunljiv način.
Nataša Kramberger (1983), pisateljica
Nataša Kramberger je v slovenski literarni prostor vstopila pred skoraj dvema desetletjema. Leta 2007 je izdala prvenec Nebesa v robidah, za katerega je tri leta pozneje prejela Evropsko nagrado za književnost. Roman je bil preveden v 10 jezikov. Prvencu je sledilo več literarnih del različnih žanrov, denimo žanrski hibrid med poezijo in prozo Kaki vojaki, esejistični potopis Brez zidu ter nato avtofikcijska esejistična pripoved Primerljivi hektarji leta 2017. Esejistična zbirka Po vsej sili živ iz leta 2024 je tematsko nadaljevanje Primerljivih hektarjev. V njih opisuje svojo transformacijo iz urbane Berlinčanke v ekološko kmetovalko v Jurovskem dolu na Štajerskem.
Po vsej sili živ je po formi zvrst, po dolžini vmes med daljšim esejem in krajšim romanom, po duši pa izpoved, ki jo napajajo zelo konkretna čustva: strah za prihodnost planeta; negotovost v boju z zemljo, v katerem zares ne pomagata ne setveni koledar ne pratika, pa tudi izkušnje in notranji občutek ne; skrb, da bi bila v vsem čim bolj etična; občutek odgovornosti in krivde ob že narejeni škodi.
Pisanje Nataše Kramberger je glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega. A Nataša Kramberger kot kmetovalka upoveduje lastno izkušnjo, deli lastno znanje, pripoveduje o stvareh, ki niso le literarna forma, ampak stvarnost zemlje; ne le kot grude ali prsti, ampak tudi kot planeta, je med drugim zapisano v utemeljitvi.
Nina Rajić Kranjac (1991), gledališka režiserka
Nina Rajić Kranjac je v obdobju zadnjih treh let na slovenskih odrih režirala tri prebojne uprizoritve: Zaprta študija. "New Constructive Ethics" Ivana Viripajeva (Prešernovo gledališče Kranj); Mrakijada po dramah Ivana Mraka (SNG Drama Ljubljana); Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja (Slovensko mladinsko gledališče). Te uprizoritve so bile deležne izjemnega priznanja občinstva ter strokovne javnosti.
Nina Rajić Kranjac je na svoj izjemni talent opozorila že z uprizoritvijo besedila tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič, s katero je diplomirala na AGRFT in zanjo prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame leta 2015.
Njen nezamenljivi avtorski pečat predstavlja enkraten in sodoben prispevek k uprizoritveni umetnosti, obenem pa se stalno razvija in poglablja. V preteklem triletnem obdobju je dokazala umetniško zrelost in dovršenost z uprizoritvami, ki jih je režirala v različnih gledališčih. Odlikujejo jih kompleksne odrske podobe, ki kažejo na bogato gledališko imaginacijo, sposobnost intenzivno angažirati široko razvejane gledališke kolektive, pa tudi izrazito poglobljen razmislek o temah, ki zadevajo celotno skupnost. Njena režijska poetika je vseskozi zaznamovana z razumevanjem gledališča kot medija s širokim družbenim dometom, do katerega čuti izjemno odgovornost. Nina Rajić Kranjac ustvarja gledališče premišljenih potez, sodobnih konceptualnih zasnov in nenehne težnje po širjenju uprizoritvene krajine.
Julij Zornik (1974), oblikovalec zvoka
V filmografiji Julija Zornika najdemo številna izstopajoča in doma ter po svetu nagrajena filmska dela. Oblikoval je zvok pri mednarodno uspešnih filmih: Morena Antoanete Alamat Kusijanović, Babičino seksualno življenje Urške Djukić, Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića, Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina.
Zornik se je podpisal tudi pod zvočno podobo enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaškega Varen kraj Juraja Lerotića. Ustvaril je tudi napeto in sugestivno zvočno podobo filma Opazovanje Janeza Burgerja. V kritiki v Cineuropi so zapisali, da je Zornikovo oblikovanje zvoka ključnega pomena za vzpostavitev napete atmosfere in poglobitev čustvenega učinka filma.
Njegova so tudi nenavadna in precizno oblikovana zvočna okolja filmov Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič, Pero Damjana Kozoleta, Cent’anni Maje Doroteje Prelog, Praslovan Slobodana Maksimovića, Tri tičice Zarje Menart ... Zornikovo delo pri filmu je prepoznavno in izstopajoče zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del.
