Razigrana operno-zakonska idila na Festivalu Ljubljana

Netrebkova je 8. avgusta s svojim polnim in v vseh legah zavidljivo izenačenim glasom z lahkoto napolnila Gallusovo dvorano (in preglasila orkester), četudi je prepevala v globini odra, s hrbtom obrnjena proti občinstvu. V primerjavi z njo je bilo pri Eyvazovu v glasu čutiti več napora, ki ga je spretno skrival s poudarjenim čustvenim niansiranjem in odrsko prezenco. Po tej plati sta bila oba solista izredno sproščena in zares prijetna na pogled v svoji rutinirani preprostosti.

Kot takšna sta očarala že s prvo točko, duetom Otella in Desdemone Gia nella notte densa iz Verdijeve opere Otello, ki se je končal s strastnim poljubom. Takoj zatem je Netrebkova z arijo In questa reggia dokazala svojo veličino z impozantim dramskim volumnom in popolno vživetostjo v lik princese Turandot, malo kasneje pa igrivo poplesavajoče med dirigentom in prvo vrsto orkestra odlično odpela arijo Nedde iz opere Glumači (Stridono lassu). Eyvazov se je najprej dostojno potrudil z arijo z recitativom Colpito qui m’avete iz opere Andrea Chenier Umberta Giordana, nato pa navdušil z izredno čustveno interpretacijo znamenite arije Cania iz opere Glumači (Vesti la giubba).

Drugi del operetno in bolj populistično obarvanega programa (ki je odstopal od predhodno napovedanega!), je – z izjemo sklepnega dueta Rodolfa in Mimi iz La boheme - prevevalo lahkotnejše vzdušje. Eyvazov je s pesmijo Tu ca nun chiagne Ernesta De Curtisa poskrbel za popevkarski italijanski pridih, nato pa z znano Granado še za mehiškega; Netrebkova pa se je po Leoncavallovi Mattinati doživeto in glasovno popolno predstavila še kot Silva iz Kalmanove Kneginje čardaša s pesmijo Heia, heia, in den Bergen ist mein Heimatland.

Simfonični orkester RTV Slovenija se je pod zanesljivim vodstvom Michelangela Mazze, ki z znanima pevcema tesno sodeluje že vrsto let, izkazal v vseh pogledih, tudi samostojno s čustvenim intermezzom k Leoncavallovi operi Glumači ter temperamentno izvedbo intermezza iz zarzuele La boda de Luis Alonso španskega skladatelja in dirigenta G. Gimeneza, ki je najbolj razorožila občinstvo. Pred obema dodatkoma, seveda: Yusufovo izvedbo Caruso Lucia Dalle (Te voglio bene assai), ki jo je z dodatno vokalizacijo primerno obogatila Netrebkova, in skupno Verdijevo napitnico iz Traviate. Oba sta izzvenela v dolgih stoječih ovacijah v skoraj do zadnjega kotička napolnjeni veliki dvorani Cankarjevega doma.

Tri dni kasneje je v Gallusovi dvoraninastopil nemški tenorist Jonas Kaufmann. Operni pevec, ki se enako dobro znajde tako v osrednjih vlogah nemškega, francoskega in italijanskega opernega repertoarja kakor tudi v intimnih nemških samospevih, si je zadal zanimiv izziv, v enem večeru odpeti arije, ki sodijo v belcanto oziroma verizem, in tiste, ki jih je za svoja monumentalna dela spisal Richard Wagner. Marsikdo namreč meni, da je kombiniranje teh dveh stilov zelo težko, če ne nemogoče. Kaufmann je na tiskovni konferenci pojasnil, da gre za neke vrste predsodek, ki izvira iz dejstva, da so pevci, sposobni peti wagnerijanske vloge, redki, da zaradi tega ostanejo zvesti samo temu repertoarju in da je po njegovih izkušnjah z ustrezno tehniko možno poljubno mešati oba stila. To je na koncertu 11. avgusta tudi potrdil.

Po Verdijevi uverturi k operi Siciljanske večernice se je Kaufmann najprej predstavil z arijo Enza Grimaldija Cielo e mar iz Ponchiellijeve opere Gioconda. Čeprav so njegovi prvi takti delovali malenkost zadržano, se je nato razpel in je že ob koncu tega dela, s fascinantim prehodom iz nežnega pianissima v mogočni crescendo v zaključni frazi, demonstriral izjemno tehniko, ki jo je nato potrdil tudi z arijo Don Alvara La vita è inferno dona iz Verdijeve Moč usode. Prvi del večera je zaključil z znamenito arijo Cania iz Glumačev, pri kateri je bil njegov kultiviran in tehnično vedno povsem nadzorovan glas še dodatno obarvan s potrebnimi emocijami. Ker je isto arijo nekaj dni prej odpel tudi Eyvazov, se je sama po sebi ponudila zanimiva primerjava, ki jo lahko zaključimo z ugotovitvijo, da je bila nedeljska verzija na prvi pogled morda še bolj čustvena, a glasovno ne tako (po)polna kot tokratna.

Po odmoru pa je sledil za marsikoga težko pričakovani preobrat, saj ni pogosto, da pevci na naših odrih prepevajo Wagnerjeva dela. Posebej tako vrhunski. In dejstvo je, da je Kaufmann postregel z zares nepozabnimi izvedbami Siegmundovega monologa iz Valkire (Ein Schwert verhiess mir der Vater), v katerem so tudi dolge pompozne - in za pevca naporne! - fraze zvenele v vsem sijaju, bolj lirično obarvane Waltherjeve pesmi zahvale iz opere Mojstri pevci Nürnberški (Morgenlich leuchtend im rosigen Schein), ter mogočne Lohengrinove gralove glasnice iz opere Lohengrin (In fernem Land), ki je vzniknila iz dolgega, umirjeno prelivajočega se preludija k prvemu dejanju.

Nasploh je bil drugi del programa, v katerem se je v vsej wangerijanski veličini izkazal tudi Simfonični orkester RTV Slovenija, vrhunec večera. Domači orkestrski sestav, ki je v prvem delu zares zgledno, skladno, čisto in igrivo odigral tudi Ples ur iz Gioconde, je ta večer vodil Jochen Reider, čeprav ostaja uvodna izvedba Verdijevih Sicilijanskih večernic v lepšem spominu v izvedbi istega orkestra pod taktirko Jordija Bernàcerja.

Kaufmann je navdušeno občinstvo, ki je v dvorani vztrajalo kar pol ure po zaključku rednega dela programa, nagradil s kar štirimi dodatki, med katerimi je največje odobravanje požela izvedba znane skladbe Wien, Wien, du Stadt meiner Träume avstrijskega skladatelja poljskega rodu Rudolfa Sieczyńskega.