(RAZSTAVA) Fetusi v proporcih odraslega človeka

"Zakaj si me klical/-a večer pred otvoritvijo moje razstave? Se bojiš tega, kar bi lahko povedal/-a o tebi?" vizualna umetnica Aurélie Bayad v instalaciji Angel kaosa pobira koščke svojega razpadlega razmerja. Kaj se je zgodilo? Je razmerje postalo toksično? Kdo je kriv, da je razpadlo? V redu je, če jočeš, okej je, v duhu novodobnih afirmacij nas in same sebe tolažijo umetniki na razstavi Jokati je okej, ki si je naslov sposodila iz pesmi glasbenice SOPHIE It's Okay To Cry. Razstava razumevajoče vabi in materinsko boža ob soočanju z neprijetnimi, manj zaželenimi čustvi - ter ob tem razkriva mehanizme, ki jih ubiramo za spopad s frustracijami in travmami. Pod taktirko mednarodnega festivala Organ Vida iz Zagreba, ki v hrvaški prestolnici poteka že dvanajst let, je enajst sodobnih umetnikov mlajše generacije v Umetnostni galeriji Maribor zbežalo k najrazličnejšim mehanizmom umetnosti.

Jokati smejo vse generacije

Razstavljajoči umetniki so, kot vsi drugi ljudje, med korono in po njej iskali mehko ramo, na katero bi lahko odložili prežemajočo tesnobo in strah, nezadovoljstvo, izčrpanost in razočaranje - čustva, ki niso samo subjektivna, je na decembrskem, drugem vodenju po razstavi, razložil tandem kustosinj Barbara Gregov in Lea Vene iz Organ Vida. Ob njiju je kustosko delo opravil še Lovro Japundžić, ki je obiskovalce popeljal po prvem vodstvu. "Ni bilo človeka, ki ne bi čutil strahu in tesnobe, to so bila kolektivna čustva in ne individualna izkušnja." Manjka projektov, ki bi človeška občutenja postavljali v središče opazovanja, gre za pomembno družbeno temo, ki je, če se že pojavi, navadno sekundarna, menita kustosinji. "Veliko razstavljenih del izhaja iz osebne izkušnje, a v širši sliki govorijo o vzorcih obnašanja, čustvovanja in o značilnostih sveta, v katerem živimo."

Ustvarjalci niso mogli - niti ne hoteli - mimo elementov popularne kulture. Umetniki reagirajo na okolje, v katerem živijo in delajo, zato je popularna kultura eden od mnogih, ne pa manjvreden način pristopa do umetnosti, pravita kustosinji. Umetnica Sara Pukanić se denimo v instalaciji Bili ste videni loteva ghostinga - gre za prekinitev stika z osebo brez kakršnegakoli predhodnega opozorila ali pojasnila. "Več kot en človek na svetu je bil ghosthan, prav tako ni samo en človek v toksičnem ljubezenskem odnosu. Mehanizmi, prek katerih komuniciramo, kot sta messenger in instagram, so del romantičnih odnosov. Zanimalo nas je, kako je ta izkušnja del časa, v katerem živimo. Tega nismo želeli spregledati, da ne bi ostalo v sferi privatnega in popularnega ter generacije Z," sta dejali kustosinji.

Upepeljena čustva

Razstava je afirmacija ranljivosti in različnih čustvenih stanj, vsak umetnik razstavlja v svoji sobi in s tem dobi prostor za pripovedovanje lastne zgodbe. Ustvarjalce zanima, na kak način lahko fotografija deluje v drugih medijih, filmu, instalaciji, v kombinaciji z zvokom.

Umetnostna galerija denimo hrani upepeljna čustva poljske fotografinje Karoline Wojtas, ki je po samodiagnozi sindroma ASS-FUL (sindrom agresivne super bedne prve nesrečne ljubezni) na fototapeto vtisnila fantazije lastnega pogreba. Boleče izkustvo prve ljubezni in zavrnitev sta jo pahnila v depresijo, nastal je fiktivni kolažni spomenik in žalna slovesnost v galeriji, s katero je parodično obračunala s prvo ljubeznijo in politično situacijo, živi namreč v neposredni bližini ukrajinske meje. Tako osamljena sem, življenje v revijah, je pela ta ista SOPHIE iz naslova razstave, Matej Jurčević pa pod temi besedami v seriji kolažev iz modnih revij razmišlja o osamljenosti, nostalgiji in kvirovstvu, s katerim se ukvarjajo tudi Mara Jenny - njena instalacija vzbuja nelagodje ob redukciji kvirovskih teles na podobo, in tandem Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki v galeriji ustvarita začasno utopično pokrajino, v kateri se razprostirajo lezbične doline, kvirovski bari, vladajo krožne ekonomije, ljudje igrajo na flavto in se v svojem telesu počutijo varno.

Nazaj v realnosti gledamo grafike slovenske umetnice Sonje Vulpes, odtisnjene na navodila za uporabo antidepresivov. V ospredju drobnega tiska je nemočna avtorica, črno-beli avtoportret, od ujetosti v obup, jezo in žalost je obnemogla v postelji. Intimno prizorišče in naturalistična ranljivost stojita nasproti prevladujočemu avtoportretu časa, selfijem, ki načrtovano zamolčijo celo paleto čustvenih stanj.

Kolekcija zobnih past

Ni nujno, da so spomini travmatični, šepeče soba, v kateri razstavlja druga od dveh slovenskih umetnic, fotografinja Lucija Rosc, ki je svoje delo predstavila tudi na vodstvu. Mlajše plasti se vedno nalagajo na starejše, uči geološki koncept superpozicije, ki se uporablja kot metoda določanja starosti fosilov in s katerim se igra fotografinja, zato se njeno delo nalaga na spomin, ta pa na otroštvo in kolektivni spomin. Rosc dela z najdenimi predmeti, ki jih zbira sama ali pa zanjo to počne njena družina, stari starši. Je subtilna opazovalka vsakdanjosti z občutkom za subtilne pomene, pokloni se pekarni in slaščičarni iz domačega Mozirja, kamor je zahajala kot šolarka po pouku in kjer so imeli zmeraj na prodaj nenavadne, čudne sladkarije, fascinira jo kolekcija zobnih past, ki jih odprte v domači kopalnici hranita njena starša, ljubezen do namiznega tenisa njenih bratov je povod za fotografijo iz aluminijastih plošč, na kateri sprednja, bližnja plošča simulira napravo za streljanje pingpong žogic, opazuje ključe, ki najbrž ne odpirajo več nobenih vrat, a bi jih bilo čudno zavreči.

Vsakdanjosti se loti tudi serija Fuge, ki jo je ustvarila Nicole Maria Winkler. Razprostrira več kot 100 fotografij, nekatere predmete na njih prepoznamo, imamo jih doma in gledamo sleherni dan - ostanke hrane iz shrambe, knjige, spet druge najdemo v žepih - kovance, baterije, vžigalice. Fuga je glasbeni izraz - gre za kompozicijsko tehniko, ki temelji na pionavljanju in posnemanju enega ali več elementov, pri čemer nastaja kanon polifoničnih glasov. S fugami, obrambnim mehanizmom, se Winkler trudi v vsakdanje življenje, polno tesnobe in nezadovoljstva, vendarle vnesti nekaj reda.

Varen prostor

Jokati je okej je afirmativni varen prostor, ki se na koncu razstave podaljša v fizične razsežnosti galerije. Jelisaveta Rapaić se med drugim predstavlja s tremi mehkimi skulpturami, ki jih je poimenovala Pasje postelje za ljudi. Na tleh so razstavljeni modeli fetusa v proporcih odraslega človeka, ki vabijo obiskovalce, da se spustijo s človeške perspektive in vanje ležejo. Tako ležeči so ranljivi, a varen položaj zarodka odpira prostor za občutenje, sprostitev in nemara celo užitek. Sploh pa za prepoznavo, naslavljanje in soočanje z bolečimi občutji. Razstava je na ogled do 3. januarja, jokati pa je dovoljeno tudi po tem.