Razstava Trenutek časa, ki je do 21. maja na ogled v Fotogaleriji Stolp, je ena redkih razstav, ki se niansirano posvečajo posamezniku in njegovemu doživljanju pandemije. Na njej ne najdemo podob mask, protestov in drugih vizualizacij, ki so v tem času postale klišejske in nevplivne. Štirje umetniki iz štirih različnih držav; Robert Canali (Kanada), Erjola Zhuka (Albanija), Tereza Kozinc (Slovenija) in Bruno Alencastro (Brazilija) postavljajo na ogled štiri izrazito različne serije, ki se vsaka na svoj empatičen in poglobljen način lotevajo teme vplivov spreminjajoče se družbene atmosfere. Kustosinja je Fernanda Prado Verčič.
Kot je razstavi na pot zapisala Sara Nuša Golob Grabner, Robert Canali v seriji Čas pred zaslonom razstavlja portrete, ki so nastali preko zoom klicev, ko je udeležence iz vsega sveta prosil, da 15 minut sedijo povsem pri miru, medtem ko je njihov portret z zaslona tabličnega računalnika osvetljeval list srebrnega želatinastega fotopapirja. Zabrisane, nežno rožnate podobe so pospremljene z izseki iz kratkega intervjuja in navedeno glasbo, ki jo je izbral vsak portretiranec. Fotografije govorijo o zameglitvi meja lastne osebnosti, ki je bila v času izolacije postavljena pod vprašaj, dodani citati pa v nas vzbudijo sočustvovanje, saj ne izražajo posplošenih misli o globalnem dogajanju, temveč avtentično spregovorijo o notranjih premikih individuuma.
Erjola Zhuka v seriji Oda moji družini prikazuje banalnost in umazano obscenost vsakodnevnih ritualov. Serija brez olepševanja usmeri pogled k vsakodnevnosti, njeni nepopolnosti in nas na ta način pritegne, saj je iskrenost prikazanih ritualov (pitje vina na stranišču, prenašanja kokoši, likanja las z likalnikom za oblačila) v enaki meri absurdna in z lahkoto prepoznavna. V času pandemije, ki v tej seriji ni eksplicitno naslovljena, smo se dodobra zavedeli svojih rutin šele, ko so se spremenile v parodijo samih sebe.
Tereza Kozinc in njena serija The Swamp (Barje) se osredotočata na umetničino intimno doživljanje pandemije, specifično na njeno nosečnost v tistem času. Večino nosečnosti je preživela med splošnim zaprtjem v Ljubljani in njen edini izhod so bila vsakodnevna raziskovanja Barja, katerega mokroto, blato, tekočine, oblike je začela dojemati kot metaforo za maternico.
Bruno Alencastro je sodeloval z 80 fotografi, ki so svoja domovanja spremenili v ogromne camere obscure in v svoje sobe projicirali zunanji svet. Fotoesej, predstavljen v video obliki s projekcijo končnih izdelkov in kratkimi izjavami udeležencev nosi skrivnostno vzdušje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
