(RECENZIJA KNJIG) Zgodbe popularnega francoskega popotnika, plezalca, avanturista: Ironija usode od Sibirije do Konga

Sylvain Tesson (1972) je "pisatelj in popotnik, avanturist in pesnik, ki svoja potovanja prepleta s pisanjem, potepanja z razmišljanjem in hojo s preigravanjem besed". "Njegov bogati opus obsega potopisne knjige in reportaže, zbirke kratkih zgodb, eseje, knjige aforizmov in dokumentarne filme," so zapisali v Hiši poezije, ki je hkrati izdala kar dve knjigi njegovih zgodb, Pod milim nebom (original je izšel pri Gallimardu leta 2009) in Prepusti se življenju (ista založba, letnica 2014).

Pod milim nebom uvede zgodba Asfalt. V zabačeni gruzijski vasi si najemniški delavec Edolfius, ki vsak dan požira cestni prah in žganje, želi samo eno: asfaltirano cesto.

"Vse človeštvo do zadnjega črnca že taca po asfaltu", samo njegova vas se mu nima pravice pridružiti. Asfalt je postal njegova obsesija, njegova mentalna investicija za prihodnost njegovih dveh potomk, njegove vasi in njegovega sveta. Prej nedosegljivo se je začelo z globalizacijo ponujati samo, ampak tudi takrat Edolfiusov boj še ni bil končan, ker so nekateri začeli zagovarjati ohranitev vasi pred zunanjimi vdori. Vendar je premagal tudi antiglobaliste in asfalt je prišel. In ker ima, kot zapiše, asfalt "darvinistične lastnosti", je z njim prišlo vse drugo. Ena od Edolfiusovih dvojčic si je razen dela v mestu, ki ga zdaj lahko doseže v eni uri, našla tudi kretena s športnim avtom. Ni treba biti prerok, da veš, kaj se bo zgodilo. Ko ga doseže novica o njeni smrti, vzame Edolfius kramp in razbije asfalt, da je cesta spet neprevozna. A tudi to je še predvidljivo. Ko se vrne domov, polagajo v rešilca drugo hčerko, ki si je ob izgubi sestre dvojčice prerezala žile. Ni še izgubljena, pove soseda, če le pridejo v eni uri do mesta.

Vsaj včasih smo v šoli vsi brali Boccaccievo Novelo o sokolu. Nesrečnik, ki je zaradi svoje neuslišane ljubezni obubožal, ljubljeni dami ob obisku postreže na krožniku tisto, kar mu pomeni največ in je edino, kar mu je še ostalo, sokola. In ko poobeduje, mu gospa pove, po kaj je pravzaprav prišla - po živega sokola seveda, ker bi ta lahko animiral njenega usihajočega sina. Naredil je vse in še več, kot je mogoče, da bi mu prišla naproti sreča, ampak s tem je tlakoval pot nesreči.

Kdor jo je prebral, je ob Tessonovem Asfaltu brez dvoma pomislil nanjo. Tesson ne piše sodobnih kratkih zgodb, short stories. Ne piše zgodb, ki so nastale po koncu velikih zgodb in ki puščajo svoje junake v praznini, iztrgane iz celote smisla. Svet, v katerem se dogajajo te zgodbe, seveda ni smiseln, ampak v njegovih zgodbah je urejen tako, da se enačba izteče brez preostanka.

Kot v eksemplaričnih novelah pogosto izhaja iz nenavadnega dogodka, dogajanje pa poteka v preobratih. V veliko primerih gre preprosto za anekdote s končnim zasukom oziroma finalnim razkritjem smešnosti situacije, ki se je prej zdela seriozna. Tako na primer v zgodbi Božiček (Prepusti se življenju) opisuje francoskega moškega, ki je preoblečen v Božička pripravil presenečenje latvijski ljubici in njeni družini - ampak to je naredil seveda po katoliškem koledarju, oni pa so bili ruski pravoslavci. Ali pa v zgodbi Žičnica (Prepusti se življenju) popisuje paniko, ki je prav tako na božični večer zavladala pod Matterhornom, ko sta v gondoli ostala dva vzdrževalca žičnice. Po tem, ko steče reševalna akcija in se požrtvovalni in neustrašni prostovoljci končno prebijejo do njiju, ugotovimo, da se ni zgodila naključna, ampak namerna nesreča, ki ju je osrečila: izognila sta se ženi in svakinji, ki ju je za vsak božič agresivno pitala. Ravno si torej veselo oddahneta in začneta uživati božič po svojem okusu, ko ju pridejo rešit rešitelji.

V zgodbi z naslovom Sprehod (Prepusti se življenju) citira, kar je Scott Fitzgerald napisal v Popoldnevu nekega pisatelja o zgodbah za poljudne revije: številnim ljudem se zdijo odlične, ker so melanholične in lahko razumljive. Tessonove zgodbe so kdaj tudi melanholične, vendar to ni prevladujoč modus njegovega pisanja. Bolj ga definira ironična sprijaznjenost, to, kar v zgodbi Vlak (Prepusti se življenju) pripiše Rusom in sploh Slovanom in imenuje "pofigizem". "Ta ruska beseda označuje odnos do absurdnosti sveta in nepredvidljivosti dogodkov. Pofigizem je vesela resigniranost, izraz obupa ob tem, kar se zgodi. Pripadniki pofigizma, ki jih je pobila neizogibnost stvari, ne razumejo, da se v življenju razburjamo. Zanje je boj, ki ga bijejo muhe, ujete v pajkovi mreži, napaka, še huje, znak prostaštva. Sprejemajo nihanje usode, ne da bi poskušali vplivati na njen zanos. Prepustijo se življenju." Od tod torej ta naslov, ki bi ga sicer prej pripisali kakšni knjigi za duhovno rast.

Junake zgodb najde po celem svetu, največ pa jih je res iz nekdanjega vzhodnega bloka; Rusija je v vseh časih, še posebej komunističnih, neusahljiv vir absurda, nekaj, kar po zakonih verjetnosti in možnosti ne bi smelo obstajati in obstati. Ampak enako se usoda igra tudi v zgodbah s tako imenovano aktualno tematiko. Na noto opolnomočenja žensk zaigrata na primer zgodbi Kipec in Hrošč (Pod milim nebom), zgodba Izgnanstvo (Prepusti se življenju) pa govori o begunski poti mladega Idrisa iz Konga. Njihova nekoč še rodovitna zemlja je postala puščava, zato so vsi sorodniki in vsi sosedje zbrali denar za njegovo pot. "Tam so bili tudi sosedje. Ti niso prišli iz golega prijateljstva: nekega dne bo poplačal njihovo prisotnost. (...) Nihče mu ni zaželel 'vso srečo', nihče še nikoli ni bil pri slovesu. Niso se znali poslavljati. Z robčki ob cesti mahajo tisti, ki imajo perilo," zapiše na začetku. Na sredini poti, ko ga zbašejo na ladjo, preberemo: "Že stoletja so Arabci na teh obalah v podpalubje ladij natovarjali suženjsko meso. A danes so si sužnji sami plačevali pot." Ko na koncu vendarle prispe do Francije in sme tam občasno sčistiti kakšno šipo, da lahko pošlje denar domov, ga v izložbi potovalne agencije pričaka oglas: "Posebno ugodno: Potovanje po puščavi, Alžirija-Ahagar-Niger, Sahara: dežela mitov, krožno potovanje all inclusive h gospodarjem peščin."

Čeprav se je tudi v slovenskem prostoru kdaj pojavil kak pišoči svetovni popotnik, v zadnjem času pa iščejo svoje mesto na knjižnem trgu zlasti pisci pohodniki, podobnega fenomena nimamo. Tessona res radi berejo in ni muha enodnevnica. Tudi v drugih jezikovnih okoljih so njegove knjige precejšnje uspešnice, v angleščini ga izdaja Penguin Random House, v nemščini založba Rowohlt ... Nazornost in sporočilnost ga postavljata v polje literarizirane publicistike, "zgodb za poljudne revije", vendar lahko najdejo čisto dovolj oprimkov - Tesson je tudi znamenit prosti plezalec, specializiran za stavbe, menda se po Notre-Dame vzpenja do metafizike, po žlebovih stanovanjskih blokov pa do žensk - tudi bolj zahtevni bralci.