(RECENZIJA KNJIGE) Dedinje preteklosti gorijo na grmadi

Ste že bili v Buenos Airesu? Najbrž ne v takem, kot ga razprostira argentinska pisateljica in novinarka Mariana Enriquez. V zbirki kratkih zgodbah Kar smo izgubile v ognju (2016) razžaljene ženske v tem velikem mestu zažigajo svoja telesa, v katera so vtisnjena stoletja preganjanja. Po hišah rožljajo verige, ki otrokom na njihovih drobnih gležnjih puščajo brazgotine, zobe pa imajo zbrušene v trikotnike, da z njimi zarežejo v mačje meso. Ljudje z ulic izginjajo brez sledi ali pa so njihova mrtva telesa ločena od glav, žrtvovana svetniku smrti San La Muerteju, in oltarjem pradavnih kultov, s katerimi je posejano mesto. Ne gre samo za dogodke in pripetljaje, o katerih piše Enriquez, ti so seveda literarno obdelani. Niti ni mišljeno - prej nepotrebno -, da se zapletamo v njihov skrivnosten skelet, pomembnejši so občutki, kurja koža in naježene dlake ter zrak v razklanem mestu, ta pa je zlovešč in prežeč - in dovolili vam ga bomo začutiti v polnosti, obljublja vsaka nova zgodba.

Kar smo izgubile v ognju, je po Nevarnosti kajenja v postelji (2009), s katero si je Mariana Enriquez prislužila nominacijo za Bookerjevo nagrado, njena druga zbirka kratkih zgodb. Tudi v tej jih je zbrala dvanajst in vsaka od njih je čisto zares, kakor podobno ugotavlja prevajalka Veronika Rot v spremni besedi, kjer zapiše, da je branje njenih zgodb "kot obisk zapuščene vile, v kateri straši" - kot hiša. Marianine hiše stojijo trdno, počlovečene so, sploh pa rade pripovedujejo zgodbe. Te so v svojem bistvu gotske - in zato grozljive in srhljive. V zgodbi Adelina hiša je stavba iz naslova ogromna angleška vila, ki je v sivo sosesko Lanus vstavljena. Tako je drugačna, "da je spominjala na grad in njeni prebivalci na gospodo, mi pa na njihove tlačane v svojih kockastih hišah iz cementa z rahitičnimi vrtovi". V tej nenavadni hiši je bila Adela, takrat še najstnica, varna, vrata so se zanjo zaklenila v neki drugi, zapuščeni in zlovešči stavbi, ki je stala nedaleč od domače. "Nikoli je niso našli. Ne žive ne mrtve."

A nekatere hiše so nevarne že na prvi pogled. "Moja družina misli, da sem nora, ker sem se odločila, da bom živela v družinski hiši v predelu Constitucion," začenja svojo pripoved o selitvi v "najnevarnejši predel Buenos Airesa" pripovedovalka v prvi zgodbi Umazani deček. V zgodbi Pod črno vodo javni tožilki, ki je zadolžena prav za primere "revnih predelov južnega območja mesta, primere, pri katerih je zločin vedno prepleten z uboštvom", policist zaupa: "Najbolje bi bilo, da bi celo naselje zgorelo. Ali pa da bi se vsi utopili. Nimate pojma, kaj se dogaja tam notri. Pojma nimate."

A njena pripovedovalka kakor tudi Mariana Enriquez nekaj pojma vendarle ima. V tem mestu se je rodila in v njem odraščala med strogo diktaturo, ki si je državo podredila med letoma 1976 in 1983. Ničesar ni pozabila. Zato se osrednji liki in pripovedovalci – ti so z eno izjemo ženske, mlade ženske, nekatere še najstnice ali le še otroci – z nasiljem, zlorabami, prostitucijo, drogami in kar je še tega srečujejo na ulicah in domovih, ki imajo spomin. Ta se, kot bi lahko zmotno mislili, ne vrača, temveč je ves čas tu.

Ženske so kronično depresivne, sestradane, preganja jih občutek krivde, da niso storile dovolj - ali da so naredile narobe, nezadovoljne so s svojimi partnerji in zato sanjarijo, da bo njihov mož umrl – eden od takih potem res izgine brez sledi -, si manično pulijo nohte in obrvi, so brez leve roke, v svoja stegna zarežejo z nožem. Za te ženske ni vprašanja, kaj je bilo prej. So le dedinje mesta, v katerem živijo, take so postale, ker so jih nadvladale prazgodbe preteklih prebivalcev države, ki tlijo nad njihovimi glavami in vsakdanjimi življenji, čeprav je obenem res tudi obratno – da so one tiste, ki tokove sopoganjajo. Za Mariano Enriquez se zato na prvi pogled zdi, da ji je bila vsebina - mitološko seciranje srhljive resničnosti, in način - grozljivka oziroma srhljivka, tako rekoč položena v pisanje, a gre za zavestno izbiro. Želela si je pisati grozljivke in želela je, da bi bile v njih glavne junakinje predvsem ženske, kot je o njenem delu lepo zaokrožila Irena Štaudohar. V Latinski Ameriki Mariana Enriquez sicer ni edina pisateljica, ki bi jo zanimalo tovrstno pisanje, je del žanra tako imenovane nove gotike, ki se je razširil v zadnjih letih in domuje prav tam.

Morda so ravno zato njeni liki nad srhljivimi prikaznimi in grozečimi pripetljaji bolj kot presenečeni radovedni. To dvoje sobiva, ugotavljamo med branjem. Mariane Enriquez se ne spreneveda, takoj na začetku vsake zgodbe je gotovo, da nam bo ob natančno opisanih grozljivih podobah in številnih nerazrešenih slutnjah vsaj neprijetno, če nas že ne bo strah. A zato, da bi v bralcu vzbudila nek želen učinek, torej vsaj preplašenost, pisateljica ne kopiči zasukov in ne pretirava, čeprav so njeni liki iz mesa in krvi, po katerih jim na različne načine ves čas strežejo. Zbirka nežno zaziba v skrivnostno slutnjo meglenih prividov, ki vladajo mestu, za katero se zdi, da nas ves čas vleče za nogo in kar drži in drži. Dobro je tako. Trdno postavljeno ohišje in mojstrstvo stavkov teh kratkih zgodb bi brez težav vzdržali tudi epskost romana. A o tem je brezplodno razmišljati ali si želeti. Knjigo je - čeprav težko - treba odložiti, ko je zgodbe konec, četudi se ta ne konča, in s tem pisateljici in mestu pustiti prvobitno pravico do zamolčanega, skritega, nepojasnjenega. Le tako lahko živita.