Prebrati lansko nobelovko, francosko pisateljico Annie Ernaux v izvirniku je ta čas v tukajšnjih razmerah nuja, saj razen enega romana - Leta (Didakta, 2010) nimamo ničesar njenega prevedenega. Čudno, saj so francoski prevodi v slovenščino na drugem mestu med vsemi prevajanimi deli, takoj za angleščino.
Eden nobelovkinih najljubših romanov je Mémoire de fille (Dekliški spomini) iz leta 2016. V tem kratkem avtobiografskem romanu - kratki in avtobiografski pa so vsi njeni romani, vseh dvajset – se avtorica vrača v poletje 1958, v svojo prvo noč z moškim, profesorjem telesne vzgoje, ko je kot osemnajstletnica skrbela za otroke v poletni koloniji v Orneu v Normandiji. Želena spolna izkušnja dekleta iz province, iz delavskega okolja, izguba nedolžnosti, se je spremenila v travmo, ki se je globoko zarezala vanjo. Ta rana je skoraj šestdeset let po dogodku osupljivo živa in osnovni povod za pisanje. Nenavadno je, ko ženska v svojem osmem desetletju javno spregovori o prvi seksualni izkušnji in njenih posledicah. Pol svojega življenja se s tem bolečim dogodkom ni želela soočiti. Knjiga je mnoge šokirala, še posebej, ker je pisateljica Ernaux ena od ikon boja za enakopravnost žensk. Iskren in resničen prikaz njenega deklištva do devetnajstega leta odkrije, kako dolga in težavna je bila pot do statusa ikone feminizma.
Annie Ernaux se brezkompromisno poglobi v lastne spomine, s pomočjo dnevnikov, fotografij in ohranjenih pisem oživi dekle, kakršna je bila, njeno ranljivost in moč, norost, hrepenenja, ponos in zabeleži ključne trenutke njenega/svojega zorenja. Spomin dekleta iskreno in neusmiljeno razgalja njene odločitve v času, ki je ženskam vsiljeval podrejenost namesto svobode, sramoto namesto želje. Travmatična dekličina izkušnja se je izkazala za formativno za avtorico kot žensko in pisateljico. Annie Ernaux s sebi lastno neosebno metodo dekonstruira in rekonstruira, "kaj se je dogajalo tisto poletje 1958". Po prvi erotični izkušnji sledijo ljubimčeva ravnodušna brutalnost in moralna obsodba okolice, sram in ponižanje. Dekle vržejo iz kolonije, jo razglasijo za "topoumno kurvico" in jo za skoraj vse življenje boleče zaznamujejo.
Roman, ki ga ima letošnja nobelovka za zvezdo in svetilnik svojega dela
Skoraj šest desetletij kasneje se je lotila biografske razgradnje dekleta, kakršna je nekoč bila. Neustrašno rehabilitira samo sebe, in to s čisto resnico. Svoje spomine iz kolonije je soočila s "tisoč stranmi nezmotljive argumentacije odnosa med moškim in žensko, kot ga je izpisala Simone de Beauvoir". Vse se dogaja v letu, ki ga takole opiše: "meteorološko ni bilo nič posebnega, bilo je leto vrnitve generala De Gaulla in še ene nove Republike, Pele je osvojil svetovno prvenstvo, Charly Gaul je zmagal na Tour de Franceu, Dalida pa je pela Moja zgodba je zgodba o ljubezni.
Dekle 1958 ali dekle iz S-ja, kot imenuje tisto, katere spomine razgrajuje in obuja v tretji osebi, je bila ponosna, ker je bila drugačna, uka žejna, najintenzivneje je živela v citatih iz prebranih knjig. "Bila je neustrašno prepričana v lastno pamet in moč, polna abstraktne vere v prihodnost," zapiše. Toda v retrospektivi je bila tudi neotesana in negotova, družbene neznanke so jo begale.
Annie Ernaux je kruta pripovedovalka tako v odnosu do dekleta kot okolice. Niti trohice fikcije ni v romanu, ni vsevedna, ampak negotova. Nenehno na straneh romana sledimo samospraševanju o literarnih postopkih, o temeljni dilemi, kako izpisati določene dogodke, da bi prišli do samega bistva, ali "kako z jezikom pretočiti svet v besede", kot je zapisala v romanu Leta. Kot nam sama avtorica ponudi v Dekliških spominih, je knjiga "poučen dokaz, da ni pomembno, kaj se zgodi, ampak kaj s tem naredimo". Iluzija, da je v največji možni meri dosegla resničnost izkustva tistega daljnega poletja, pa tudi vseh, ki so sledila in potrjevala njene nove identitete, je avtoričin credo.
Njen pisateljski postopek v izpovedi o osebnem nenehno išče kontekst družbenega, družinskega. Roman je poln popkulturnih referenc časa - od filmov do glasbe, ki morda nefrankofilsko nastrojenim in poučenim predstavlja problem in jih dolgočasi. Ko se loteva širšega konteksta intimnega, je namreč bolestno natančna in zahaja v neverjetne podrobnosti. Mestoma celo taksativno našteva te okoliščine, ki bralca lahko tudi odvrnejo.
Annie Ernaux nam ne ponuja prijetnega branja, čeprav nas mestoma s stilom očara - s suhim, ogolelim, komprimiranim durasovskim, brez patosa. Njen faktografsko hladni slog označujejo za ploskovit, a ne deluje mi plosko, preveč kompleksna je, zapletena v navidezni preprostosti. Skrivnostno vez čutim med romanom Ljubimec Marguerite Duras in Dekliškimi spomini. V zgoščenosti, proustovskem menjavanju avtorja z glavnim protagonistom, v krvavi iskrenosti in subtilni ekonomiji izraza. No, ja, Proust svojega Iskanja izgubljenega časa ne konča po 120 straneh.
Prvo Francozinjo z Nobelovo nagrado in sedemnajsto lavreatko v 122-letni zgodovini podeljevanja največkrat označujejo, raziskujoč njeno razredno tematiko, kot "transfuge de classe" - "razredno prebežnico".
Kot njena literarna bližnjika Didier Eribon in Edouard Louis je s študijem zapustila deprivilegirano, delavsko okolje svojih staršev, ki sta se sicer dokopala do trgovinice z mešanim blagom in gostilnice. Seveda sram in vse mogoče frustracije, ki so v romanu Dekliški spomini močno prisotni, izhajajo prav iz tega okolja.
Annie Ernaux velja za "muzo levice", v svoji literaturi je začela odkrivati razredne teme tako, kot to v zadnjem obdobju počneta zlasti Eribon in Louis; oba k razredni tematiki dodajata še homoseksualnost. Kot piše Louis, je vertikalna prehodnost med razredi, preboj iz siromaštva v izobraženost in umetnost, silno šibka in redka. Pisateljica Ernaux je to vprašanje že zgodaj prepoznala za eno temeljnih v svoji literaturi in zajela z njim vsa svoja najusodnejša življenjska izkustva – od odnosa z materjo do abortusa. Zanimivo je, da so jo zlasti ženske z ozemlja nekdanje Jugoslavije vzele za osrednjo literarno figuro feminizma. Seveda to manj velja za Slovenke, ki je očitno niso tako množično brale; izjema so seveda tiste, ki so jo brale v izvirniku. Hrvati so imeli že pred Nobelovo nagrado pet prevodov njenih del.
"Pisala bom, da bom maščevala svojo vrsto," je ena najbolj angažiranih izjav Annie Ernaux. Izhaja, kot pravi, "iz zavesti krivic, siromaštva, pomanjkanja kulture tistih, iz katerih izhajam". Zato je vsako njeno pisanje politično dejanje.
V hrepenečem in ultimativnem pričakovanju slovenskih prevodov obujam spomin na nekdanjo zbirko Nobelovci Cankarjeve založbe. Tudi to smo nekoč imeli.
Od Praznih omar do Mladeniča
Svoj prvi roman Les Armoires vides (1974) – Prazne omare je pisala kot mlada mati skrivoma z željo zbrati dogodke svojega življenja, pokazati, kako sta jo študij in kultura ločila od okolja in korenin. Prvi uspeh je bil roman La Place, 1983, posvečen normandijskemu otroštvu. Zanj je prejela prestižno nagrado renaudot. Leta 2017 je prejela nagrado Marguerite Yourcenar za celoten opus, ki tematizira vprašanja dediščine, sorodstva, vsakdanjega in družbenega življenja. Ukvarja se s portretiranjem (sebe kot) ženske, ki je odrasla in se razvijala, orisuje portret dela stoletja po drugi svetovni vojni in njegovih sprememb (Les Années, 2008). Dotakne se mladosti in prvega soočanja z razrednim sramom (La Honte, 1997), neuspehov zakona in vzgoje otrok ter svoje službe profesorice (La Femme gelée, 1981), ilegalnega splava v šestdesetih letih, ko je bila študentka (L'Événement, 2000), travmatičnega prvega vstopa v spolnost (Mémoire de fille, 2016), materine smrti (Une Femme, 1987), smrti sestre še pred njenim rojstvom (L'Autre Fille, 2011), ljubezni, strasti in čakanja ljubljenega (Passion simple, 1992) ali v njeni zadnji, letošnjega maja izdani kratki esejistični noveli Jeune homme, razmerja s 30 let mlajšim moškim.
Zanimanje za njene knjige sta v zadnjih letih spodbudila tudi dva filma, leta 2020 Čista strast režiserke Danielle Arbid in Dogodek režiserke Audrey Diwan, ki je bil predlani nagrajen z zlatim levom v Benetkah.