(REPORTAŽA) "Ob začetku vojne mi je telo govorilo, da moram igrati. Samo čelo sem si želela držati"

V dvorani ljubljanske škofijske gimnazije so mladostniki svoje inštrumente stiskali tesno k sebi, ob nagovoru predstavnikov šole pa so – namesto ploskanja – z loki nežno potrkali po stojalih za note. Tako to pač gre v orkestru. Glasbila so v novem okolju zanje tisto še edino poznano, staro in domače. Tudi sicer pa so flavte, violine, čela in drugi inštrumenti za mlade glasbenike ne le predmeti, temveč sopotniki, s katerimi si delijo lepe in težke trenutke.

Slovenski mladinski orkester se je – z vodjo in dirigentko Živo Ploj Peršuh na čelu – odzval stiski ukrajinskega mladinskega orkestra, ki ga vodi mednarodno priznana dirigentka Oksana Lyniv. Slovenski orkester tudi sicer redno sodeluje z orkestri po vsej Evropi. Ko so prijatelje iz Ukrajine povprašali, kaj potrebujejo, so sprva pričakovali, da bo treba na vojno območje poslati donacije in krizne materiale. "Oni pa so rekli, da potrebujejo evakuacijo," slovenska ekipa pove ob našem obisku. Stvari so se, kljub presenečenju in negotovosti, naposled odvile hitro: aktivacija je stekla v 24 urah, prvi glasbeniki pa so v Slovenijo nato prišli čez tri dni. Čeprav mladostnikov v tem trenutku več ne vozijo v Ljubljano z avtobusi, glasbeniki k nam še vedno prihajajo z vlaki. Skupno število se povečuje iz dneva v dan, ekipa Slovenskega mladinskega orkestra pa pričakuje, da se bo skupina stabilizirala pri okoli 170 ljudeh. Pomembno je namreč, da glasbenikov ne dojemamo kot "beguncev", jasno pove dirigentka Ploj Peršuhova. Ne samo zato, ker je ta beseda dobila v našem okolju izjemno slabšalen prizvok, temveč tudi, ker bodo mladostniki pri nas nadaljevali s svojim profesionalnim delom. To je osrednji cilj. "Pobegnili so iz mnogih mest, vse, kar želijo – tudi zato, da bi premostili travmo, ki že začenja najedati –, pa je to, da bi bili vključeni v vse, kar si oni predstavljajo, da njihovo življenje predstavlja. Želijo biti koristni, integrirani, želijo pomagati sebi, situaciji in tudi nam. Zelo pripravljeni so se hitro vključiti, po drugi strani pa v sebi nosijo izjemno breme, ki se ga niti ne zavedajo," nadaljuje dirigentka.

Ob tem je ključnega pomena, da se njihovi glasbeni treningi in vaje nadaljujejo. "Vsaka ura, ko čakajo in ko je njihovo izobraževanje postavljeno na stranski tir, jim predstavlja neizmerno grozo," še pojasni sogovornica.

Devetnajstletna Kamila v orkestru igra čelo. Igrati je začela pri petih letih. Z inštrumentom jo druži dolgo, vihravo, divje in srečno razmerje. Še vedno se spominja svoje prve glasbene učne ure, ko je kot deklica začela vaditi v kijevski glasbeni šoli. "Igrala sem z učiteljem, kazal mi je, kako je treba vse držati, in zelo sem si želela, da bi lahko po uri čelo odnesla domov," pove z nasmehom. Ta ji je odvrnil, da mora, preden lahko inštrument vzame s sabo, v šoli igrati vsaj dva tedna. Takšna so pač pravila. "Tekala sem po šoli, kričala in svojo mamo gnjavila, da ne grem domov brez čela. To je zgodba, ki jo mama rada pove znancem, ker imam glasbo še vedno rada in ker je čelo moja ljubezen od prvega dotika dalje," pripoveduje. Na vprašanje, kdo je njen najljubši skladatelj, odgovori počasi. "To bi menda bil Haydn, ker je pač klasik. Rada imam Bacha, ker ga je hkrati enostavno in težko igrati. To se sliši protislovno, a enostavno moraš začutiti njegov stil in se prepustiti."

Kamilo počasi povprašamo še, ali lahko igra tudi takrat, ko je nemirna in ko se počuti slabo, ali je za dobro igranje potrebna uglašenost s samim sabo in z okolico. Ko je v Kijevu slišala prve bombe, je začela še bolj vaditi, odvrne. "A za dobro igro, kot pravite, moram biti mirna. Pozna se. Moja duša z povezana z inštrumentom. Ko se je začelo, sem si zelo želela igrati. Ne vem, zakaj. Moje roke, moji prsti ... vse moje telo mi je govorilo, da moram igrati, samo čelo sem si želela držati," nadaljuje. Seveda pa odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Kamila pozna več ljudi, ki v tem času ne morejo igrati in niti poslušati glasbe. Njen fant, ki igra pozavno, je ostal v Kijevu. Tudi on je profesionalni glasbenik, a so ga mobilizirali. "Rekel je, da ne more igrati, njegove misli so v vojni," nadaljuje.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je nedavno sicer sporočil, da bodo glasbeniki lahko zapustili državo in nadaljevali s svojim poslanstvom, mirno pove Kamila. Ali bi uspelo priti tudi njenemu fantu, ne more biti prepričana. "Veste, glasbeniki niso za vojno. Mi lahko nekaj naredimo za dušo, za vojsko pa bolj težko. Za državo lahko delamo na drugi strani," pravi mlada sogovornica.

Kamila – tako kot velik del mladinskega orkestra – ostaja v stiku s svojo družino, ki je v Ukrajini. Trenutno so na varnem, pokliče pa jih vsak dan in celo vsako uro, če je to le mogoče. Svojo prihodnost vidi v veliki megli; imela je ogromno sanj, pove, a okoliščine so se spremenile in z njimi cilji. "A igrala bom za zmerom."

Tudi pri nas se v zadnjih tednih odpira obilo debat o tem, ali se je v znamenju nasprotovanja vojni smiselno odpovedati celotni ruski kulturi. Takšne odločitve so skrajne, ko gre za umetnost, pa se zdijo tudi pretirane. Ob pogovoru z mladimi je očitno, da v tej smeri, četudi so neposredne žrtve ruske invazije, ne razmišljajo. Sedemnajstletna pevka Mazyna v pogovoru o skladateljih izstreli: "Moj najljubši skladatelj je Čajkovski! Všeč mi je romantika njegovih skladb."

Mazyna ni odrasla v glasbenem okolju. Starši se z glasbo niso ukvarjali, le ona in njen brat, ki igra klavir, uživata v njej. "Včasih sva igrala skupaj. A zdaj je ostal v Ukrajini, star 20 let. Še vedno je tam," pojasni mlada umetnica. Z evakuacijo glasbenikov moškega spola so imeli več težav tudi v ekipi slovenskega mladinskega orkestra. Zapletlo se je, ker 15- in 16-letnih dečkov čez mejo zaradi mobilizacije sprva niso spustili Ukrajinci, posledično pa tudi Madžari ne. Nazadnje so jih uspeli evakuirati tudi s pomočjo Andreja Štera in slovenske ambasade, pojasni Tomo Peršuh, predstavnik slovenskega mladinskega orkestra.

Matere odhajajo nazaj na fronto

Ob nekaterih otrocih so v Slovenijo prišle tudi spremljevalke. Odraslih je v skupini trenutno okoli 47. Številne matere so se po tem, ko so videle, da so mladi v varnih rokah, vrnile v Ukrajino, da bi pomagale neposredno. Živa Ploj Peršuh pove, da gre za visoko izobražene ženske – so pediatrinje, strokovnjakinje za rentgen, filmske režiserke, scenaristke, glasbenice na vrhunskem nivoju, grafične oblikovalke. Ti profili ljudi so v Sloveniji zaposljivi. Pri slovenskem orkestru se posledično trudijo tudi v tej smeri: uredili so jim možnost priprave evropskega življenjepisa, sedem odraslih posameznikov iz skupine pa je že pred tem, da sklenejo dogovor za službo. "Pred dnevi je mlada ženska dobila možnost dela na IT-firmi. Ti premiki se morajo zgoditi, da ljudje ohranijo občutek verodostojnosti, dostojanstva in da imajo smoter," pojasni Ploj Peršuhova. Ena od spremljevalk, ki je z mladimi že vse od evakuacije, je Olga. Zdaj deluje kot koordinatorka, v Lvovu pa je v kulturnem centru delala kot dirigentka in menedžerka v kulturi. Svojo družino je pustila doma. Mladi glasbeniki jo potrebujejo, pravi. "Mislim, da moram biti z orkestrom. To je moj način, da pomagam svoji državi. Ti otroci pogrešajo mame, bojijo se, jaz sem tukaj kot njihov starš," pojasni.

Birokracija in stanovanja

Pri delu z mladimi Ukrajinci se vsak dan pojavlja ogromno odprtih vprašanj: kdaj bodo jedli, kdaj vadili in kdaj se bodo učili. Država in Mestna občina Ljubljana sta po besedah organizatorjev reagirali odlično. A vsega tudi oni ne morejo pokriti, zato zbirajo donacije. "To ni situacija, ko ljudje pridejo in tukaj enostavno so. To ni njihov najvišji cilj," nadaljuje Ploj Peršuhova​. Iz Evrope bodo poskušali dobiti vrhunske glasbenike, ki bi bili pripravljeni priti sem učit, in mlade dirigente, ki bodo vodili orkester. "Vse glasbene stvari bomo zmogli, sistemske pa niso vse v naši domeni." Opažajo, da na državni ravni niso rešene vse povezave. "Vse to se ureja, razumemo. A je v Sloveniji v tem trenutku že ogromno ljudi, številka za naše kapacitete ni nizka. Sistemski pritisk bi se že moral zgoditi, a se še ni," dodaja. Veliko stvari je namreč ostalo na deklarativni ravni: konkretni primer je socialno varstvo, ki se v praksi zaplete. Čeprav so vodilni sporočili, da je to za Ukrajince urejeno, je pred dnevi ena od ukrajinskih glasbenic morala v bolnišnico, kjer je nastal problem. "Klicali so nas, da bo treba plačati, ker gospa nima nobenih papirjev." Problem je torej v tem, da navodila v veliko primerih niso sporočena podsistemom.

Po drugi strani pa se tudi v slovenskem mladinskem orkestru zavedajo, da je integracija možna v okvirih, ki jih naše institucije premorejo – v ustroj institucije tako ne morejo posegati s tem, da jim nekaj odvzemajo. "Naj pojasnim na konkretnem primeru glasbene šole: če imajo oni na voljo prostore in klavirje, se naša asimilacija ne sme zgoditi tako, da bodo oni za svoje učence imeli na voljo manj sob, manj klavirjev in manj učiteljev." Z vsakim posebej je treba doreči, kdaj in v kakšnih okvirih je mogoče vaditi. Obenem pa niti enemu človeku, ki zagotavlja namestitev ali donacijo, ne znajo povedati, kako dolgo bo to trajalo.

Glasbenike smo obiskali tudi v Hostlu Celica na Metelkovi, kjer bivajo trenutno. Po hodnikih in v jedilnici se je razlegal glas flavte in fagota. Stanovanja je v Ljubljani zanje pravzaprav nemogoče dobiti. Tomo Peršuh je v kontaktu s šestimi podjetji, ki bi bila pripravljena zanje skleniti pogodbo z najemodajalci, a se stvari vseeno ne premikajo v pravi smeri. "Med drugim tudi Porsche Slovenija, ki niti za svoje sodelavce iz Kijeva ne more dobiti stanovanja v Ljubljani. Mislimo, da se to ne bo popravilo, dokler država ne bo dala jasnega signala, da je pripravljena tem ljudem plačati najemnino," pravijo v organizaciji mladinskega orkestra. Obenem ne želijo, da gredo mladi v slabe najemne pogoje, kjer bodo nesrečni. Najprej gredo na ogled s prostovoljcem, svoje mnenje pa nato povedo tudi potencialni gostitelji. "Ker bi radi, da se ujamejo. Mislim, da problem ni v tem, da so to Ukrajinci, ampak je stvar čisto finančna – enim je ta najemnina kot pokojnina," nadaljuje Tomo Peršuh.

Do avgusta imajo zagotovljene ljudi, kapacitete in organizacijske zmožnosti, da mladim glasbenikom zagotovijo vse potrebno. Ključnega pomena so, poudarjajo, donacije. Sami bodo strukturirali njihove dneve, poslali so jih v tečaj slovenščine in angleščine, zanje so uredili tudi računalnike, da lahko tisti, ki imajo možnost spletnega izobraževanja iz Kijeva, to tudi uresničijo.

Zanje bodo poskrbeli tudi v času, ko se bodo starši morali vrniti v državo, da jo obnovijo. "Najboljše bi bilo, če bi ti mladi vsaj do neke mere imeli občutek, da so v tem trenutku na neki glasbeni turneji," pravi Živa Ploj Peršuh. Ne gre namreč samo za evakuacijo, temveč tudi za socialno integracijo v novo okolje in za stik s tukajšnjimi glasbeniki. Prav slednje je mogoče razumeti tudi kot priložnost. V svetu klasične glasbe je namreč izjemno pomembna zdrava konkurenca. Ogledalo, ki ti ga lahko nastavi kdor koli od koder koli, je dobrodošlo – preko njega lahko izprašaš samega sebe in uvidiš, na kakšnem nivoju si. "Skupek teh informacij izjemno izoblikuje mladega človeka. Danes zjutraj sem denimo dobila vest, da so trije fantje iz slovenskega mladinskega orkestra sprejeti na poletno izobraževanje v Concertgebouw v Amsterdamu, kar je izjemna prilika. Veliko se bodo naučili, sklenili bodo nova prijateljstva in kontakte, ki veljajo za celo življenje. Včasih se hecamo, da se politika začne v vrtcih – a to mreženje je v nekih zdravih odnosih zelo pomembno. Tudi za državo to ne more biti nič slabega," zaključuje Živa Ploj Peršuh.