Spomeniška rehabilitacija Jerneja Kopitarja

V zadnjih letih so jezikoslovca, pravnika, zgodovinarja, utemeljitelja evropske slavistike, Jerneja Kopitarja (1780-1844), počastili v vseh mestih, kjer je deloval. Po dolgih letih skoraj anateme, vsekakor pa amnezije, ko so se ga spominjali zgolj gasilci v rodnih Repnjah in so mu domačini odkrili spominsko sobo, je zdaj Kopitar končno pospravljen v pravičnejše predale slovenske kulturne zgodovine. Nerazumljivi, iracionalni so razlogi te averzije do enega največjih jezikoslovcev, globinskega poznavalca slovenske slovstvene preteklosti, avtorja prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, izdane 1809. To je bila tudi prva sodobna slovnica slovanskih jezikov. Pozabljeno je, da je bil Kopitar med tistimi Slovenci, ki so že za svojega življenja postali svetovno znani.

Zadnja leta se nekaj vendarle mehča, saj je dobil kar dva spomenika v kratkem času, v Beogradu in na Dunaju, z enim pa je v neposredni zvezi: v Ljubljani je vplival na postavitev spomenika Vuku Stefanoviću Karadžiću. Zgodila se je torej tista rehabilitacija, o kateri je že pred desetletji sanjal jezikoslovec Jože Toporišič, eden redkih slovenistov pri nas, ki je neobremenjeno vrednotil Kopitarjeva lik in delo in opozoril na to, da je bil odločilni idejni degermanizator slovenščine in nasprotnik t. i. ilirščine (danes bi rekli srbohrvaščine), za katero je agitiral Stanko Vraz, ter prvi svetovljan med jezikoslovci in kulturniki v obče.

Zadnje obeležje so mu odkrili prejšnji mesec v Beogradu. Spomenik je delo akademskega kiparja Matjaža Počivavška. Ima obliko ozke, trikotne votle prizme, ki spominja na stoječo knjigo. V svojo notranjost spusti svetlobo, kar naj bi bila prispodoba poti iz fizičnega, čutnega v miselni svet. Spomenik stoji med Palmotičevo ulico in Bulvarjem Georga Washingtona v bližini Kopitarejve gradine. Idejna rešitev za ureditev prostora je delo slovenskega arhitekta Roka Žnidaršiča oziroma arhitekturnega biroja Medprostor, tistega, ki je zasnoval tudi Center Rotovž.

Po načelu reciprocitete v Ljubljani od leta 2016 stoji spomenik srbskemu jezikoslovcu Vuku Stefanoviču Karadžiću. Oba spomenika sta postavljena v spomin na prijateljstvo in sodelovanje obeh jezikoslovcev, ki sta v začetku 19. stoletja prispevala k razvoju slovenskega in srbskega jezika.

Spominsko obeležje Kopitarju od lani stoji tudi v avstrijskem glavnem mestu, na dunajskem slovitem pokopališču St. Marx (kjer je med drugimi pokopan Mozart) so ga odkrili maja lani. Kopitar je bil na tem pokopališču pokopan 1844., nato pa leta 1897 ekshumiran in prepeljan na ljubljansko Navje. Kopitar je bil vse življenje povezan z avstrijsko prestolnico. Odkritje spominskega obeležja na Dunaju je bilo v okviru sosedskega dialoga Slovenija-Avstrija za poglabljanje razumevanja in dialoga med državama.

Kot bibliotekar dvorne knjižnice je bil dejaven ne le na Dunaju, ampak tudi v Parizu in Rimu. V Parizu je skrbel za to, da so se v Avstrijo vrnile knjige, ki jih je bil Napoleon vzel za vojni plen. Kopitar je bil tudi v Oxfordu in tamkajšnji vodilni znanstveni knjižnici poklonil dragoceno slovensko knjigo, Trubarjev prevod svetega pisma nove zaveze iz leta 1582.

Jože Toporišič je v knjigi Portreti, razgledi, presoje (Založba Obzorja, 1987) v poglavju o Kopitarju prvi opozoril na nujnost rehabilitacije eminentnega jezikoslovca. Vprašal se je, ali se pri nas imenuje kaj po njem, se ohranja spomin nanj v kaki vidni in trajni obliki, so se slovenski bibliotekarji oddolžili svojemu velikemu predhodniku iz Repenj. Vsi odgovori so bili nikalni. Nacionalna brezbrižnost, skoraj sovraštvo do Kopitarja, korenini najbrž v Prešernovem Apelu in čevljarju in v črkarski pravdi, ki jo je Kopitar izgubil. A šolska popreproščanja so zakrivila pri nas mnoge krivice in rojevala preštevilne dezinformacije, ki pa so se zakoreninile.

Kopitar je bil na Dunaju tudi cenzor knjig za jezike Balkana - pa tudi za ukrajinščino, romunščino, bolgarščino, grščino, albanščino in za južnoslovanske jezike. Bil je blag cenzor in branilec samobitnosti teh jezikov. Toporišič je posebej razjasnil v naših šolah napačno in enostransko interpretirano razmerje Kopitar-Prešeren. Prvi genialni znanstvenik in drugi umetnik sta se sprla predvsem zaradi pisave – metelčice. Kdo je zmagal v črkarski pravdi, vemo. Toporišič je tudi prvi ob 200. obletnici Kopitarjevega rojstva, daljnega leta 1980, temeljito raziskal odnos Kopitar-Prešeren-Čop in korigiral zmotna pojmovanja o tem, da so bili ti trije velikani naše preteklosti ne samo nasprotniki, ampak nepremakljivi sovražniki v mnogočem: glede reforme slovenskega črkopisa, v razpravljanju o razmerju domačih nasproti prevzetim jezikovnim prvinam, purizmu ... Kot so nas učili, naj bi bil na vseh teh področjih poraženec Kopitar, zmagovalca pa Čop in Prešeren. A Toporišič dokaže, da ni čisto tako in da Kopitarjeve ideje sploh niso bile tako nasprotne Čopovim in Prešernovim. Marsikateri Kopitarjev nazor se je jemal preveč izključujoče in vzeto iz konteksta, tudi tisto njegovo naziranje o kmetski podlagi slovenskega jezika, s čimer naj bi Kopitar podcenjeval slovenske meščane ... Bistveno je vedeti, da sta se Kopitar in Prešeren dopolnjevala, ne izključevala, je zapisal Toporišič in pozval, da smo pravični in hvaležni obema.

Spomeniki nekaj prispevajo k rehabilitaciji, še več pa temeljitejše raziskovanje in branje. Ko gre za Kopitarja, je v tem pogledu mogoče še veliko nadoknaditi. Zlasti na šolskem polju.