Kinematografije držav nekdanje Jugoslavije so zaradi majhnosti praviloma obsojene na skromne produkcije v žanrih, kot so socialna in osebna drama, komedija, dokumentarni film. Čeprav se je po prelomu stoletja pojavil trend nizkoproračunskih grozljivk, se poskusi, da bi na teh prostorih posneli ambicioznejše žanrske filme – akcijske, zgodovinske, vojne – po navadi končajo precej klavrno. Takšni filmski projekti so preprosto predragi za države, v katerih je celoletna količina denarja za film že skorajda drobiž v primerjavi s proračuni v večjih in bogatejših državah.
Na spored slovenskih kinematografov je ta teden prišel film, ki pa vendarle predstavlja veliko izjemo temu pravilu. Film Moj dedi je padel z Marsa (Moj dida je pao s Marsa) se je namreč pogumno lotil morda celo finančno najzahtevnejšega filmskega žanra nasploh – znanstvene fantastike. Kako je to možno? Film je koprodukcija kar sedmih držav, od Hrvaške, Slovenije, BiH, Češke, Slovaške vse do Luksemburga in Norveške, kar pa je vseeno nekoliko zavajajoč podatek, saj celotni proračun še vedno znaša dokaj skromnih 1,25 milijona evrov. Razlog za uspešen nastanek tega filma je preprosto v tem, da so njegovi ustvarjalci prebrisano izkoristili vse dostopnejšo tehnologijo za digitalne posebne učinke. Moj dedi je padel z Marsa morda res ni videti tako spektakularno kot kakšen hollywoodski fantazijski film, vseeno pa so njegove animacije vse prej kot cenene in povsem dobro vpeljejo gledalca v fiktivno pripoved o deklici, ki prejme obisk iz vesolja.
Glavno vprašanje pri filmu hrvaških režiserjev Dražena Žarkovića in Marine Andree Škop pa je seveda to, kako se njegova pripoved odreže kot izdelek mladinske znanstvene fantastike. Film na tem mestu kar nekoliko razočara, saj sta tehnični in vizualni vidik odločno boljša kot pripovedni. Moj dedi je padel z Marsa namreč svojo celotno pripoved dobesedno prekopira iz slovitih znanstvenofantastičnih filmov 80. let, predvsem tistih Stevena Spielberga. Prizori na vsakem koraku nosijo jasne odmeve filmov E.T. (1982), Navigatorjev let (1986), Bližnja srečanja tretje vrste (1977) in Super 8 (2011). Vsi znani motivi so tu: od odtujenega otroka, ki najde prijatelja v vesoljčku, portretiranja belske srednjerazredne družine, uporabe elementov grozljivke s srečnim koncem pa vse do portreta nezemeljskih bitij kot dobrih in prijaznih gostov, ki želijo pomagati protagonistu in človeštvu nasploh. Takšno čezmerno zanašanje na znane vire filmu vzame kar precej umetniške kredibilnosti, saj je videti kot preračunljivo sestavljen komercialni projekt, namesto da bi temu žanru dodal nekaj pridiha regije, v kateri je nastal.
Vznemirljivo bo, če bo film porodil še več podobnih poskusov v teh prostorih
