Tjaša Gajšek
Pri MKC Maribor je izšla prva antologija slovenske slamovske poezije z naslovom Tri minute. Toliko časa ima namreč na odru slamer ali slamerka za svoj nastop. Antologija prinaša nabor najboljših pesmi po izboru pesnice, urednice in dolgoletne koordinatorke literarnega programa Mladinskega kulturnega centra Petre Kolmančič, ki jih je bilo mogoče na slovenskih slamovskih odrih slišati v zadnjih osmih letih.
Večina izbranih slamovskih pesnic in pesnikov je še zmeraj dejavnih na domačih in tujih odrih, nekateri, med drugim beremo poezijo Mišela Ama Ristova in Neže Prah Seničar, pa že vse od začetka razmaha te poezije pri nas. V zbirki se predstavljajo še Anka Vidmar, Letteče bessede (psevdonim April Veselko), Hana Bujanović Kokot, Kristian Koželj, Matic Ačko, Metka Zadravec, Nika Gradišek, Nina Medved, Pavla Zabret, Petra Kokol, Pino Pograjc, Tomaž Lovrenko in Tom Veber.
Ni naključje, da je prva taka antologija pri nas izšla pri MKC Maribor, kulturni center namreč že od leta 2016 bdi in spodbuja slamovsko poezijo, ki je "živa, sočna in polna energije, je poslušljiva, zlahka razumljiva in dostopna širšemu krogu. Izvaja se v živo in združuje elemente performansa, govorjene (spoken word) poezije in gledališča," je v spremni besedi zapisala Petra Kolmančič. Za razliko od poezije, kot jo razumemo v širšem smislu, "se slamovska poezija piše z mislijo in ciljem izvajanja pred publiko, zato je ob vsebini izjemnega pomena performativni potencial pesmi," še piše Petra Kolmančič. Posebnost slama je tudi, da se s pesmimi tekmuje, na tekmovalnih turnirjih, nato pa na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih.
Korenine slamovske poezije segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je pesnik Marc Kelly Smith v Čikagu začel prirejati tedenska slamovska pesniška tekmovanja, spominja Petra Kolmančič. Potem se je slam razširil na Japonsko, pa v Evropo, pozneje tudi v Afriko, azijske države, in tako naprej do Južne Amerike in Avstralije. V Evropi so slam najprej vzljubili v Nemčiji in Franciji, prvo tekmovanje v slamovski poeziji v Sloveniji pa se je zgodilo leta 2002. Na pobudo pesnika Zorana Pevca in pisatelja Marjana Pušavca so ga priredili v Celju, v Mariboru, recimo, pa so po zamisli pesnika in urednika Nina Flisarja med letoma 2006 in 2013 v klubu KGB prirejali Pesniški vrtiljak, pesniški mnogoboj, v katerem so pesniki interpretirali lastno poezijo, še piše Petra Kolmančič.
V Sloveniji s številnimi slamovskimi dogodki v različnih mestih - na Ptuju, v Kamniku, Kranju, Celju, Ljubljani, Novem mestu - lahko govorimo o dobro razviti sceni ali celo slamovskem gibanju, še beremo v spremni besedi. Kot še ugotavlja Petra Kolmančič, gre pri večini slovenske in slamovske poezije "za precej bazične, enostavno zastavljene pesmi, v katerih prevladujeta realizem in narativnost. Fokus je posvečen melodiki, ritmu in čustvom." Ob tem velja tudi naslednje: "Slamovska poezija večinoma ne zahteva resnejšega dodatnega poglabljanja - če nas nagovori, nas nagovori takoj in neposredno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
